Večina vrst iz rodu Actinidia raste na območjih z visoko zračno vlago in obilico enakomerno razporejenih padavin skozi vso vegetacijsko dobo.  Izmed številnih vrst iz rodu actinidia so za pridelovanje zanimive le nekatere.

Actinidia comikta (super-hardy kiwi) je izmed vseh vrst najbolj odporna priti nizkim temperaturam, saj prenese do –35 stopinj Celzija. Razprostira se po vzhodni Sibiriji, Mandžuriji, Japonski, Koreji in Kitajski. Bledo zeleni listi so prekriti z belimi in rdečkastimi madeži, zato jo gojijo kot okrasno rastlino. Plodovi so drobnejši od argute, dozorijo v poletnih mesecih in niso gospodarsko pomembni.

Actinidia melanandra (red kiwi) je vrsta, katere plodovi so obdani z rdečkasto rjavo kožico in so dolgi približno 2 cm. Vrsta raste v ožjem pasu vzhodne Kitajske.

Actinidia polygama (silver vine) je razširjena na širšem območju japonske, Mandžurije do Koreje in Kitajske. Plodovi so drobni in obdani z rumeno kožico, listi so temno zeleni. Veliko sort te vrste gojijo kot okrasne rastline.

Actinidia coriacea (chinese egg gooseberry) je razširjena je razširjena v vzhodni Kitajski, trs se močno razraste, venčni listi so rdeči in zelo dekorativni, drobni plodovi so rjavi.

Actinidia purpurea (purple kiwi) je razširjena v vzhodni Kitajski. Ime izvira od purpurno rdečih plodov.

Actinidia deliciosa (fuzzy kiwi) se je iz Kitajske začela masovno širiti v nasade Nove zelandije, Kalifornije, Francije, Italije, Grčije, Španije in Argentine. Plodovi so prijetnega okusa ter zelo debeli. V to vrsto sodijo najbolj znane sorte kivija.

Actinidia arguta (hardy kiwi – trdoživi, bower vine, dessert kiwi, coctail kiiw, tara vine, yangtao, kokuwo, grape kiwi). Vrsta je razširjena na skrajnem vzhodu Azije, na Japonskem, v Mandžuriji, Koreji in v severni Kitajski. V Evropi jo poznamo od leta 1874 in že v letu 1893 so jo vzgajali v drevesnici v Berlinu. A. arguta se ni razširila v večje nasade, ker ima preveč drobne plodove, mesto pa je našla v številnih vrtovih, ker dobro prenaša nižje temperature. Kot nezahtevno vzpenjavko jo gojijo za ozelenitev vrtnih ograj, njeni plodovi pa vsebujejo veliko vitamina C. Listi so manjši in bolj usnjati od navadnega kivija, poganjki so šibkejši in krajši. Plodovi so drobnejši, prednost pa je v pokožici, ki ni porasla z gostimi dlačicami, ampak je gladka. Meso je zelo sočno, sladko kiselkastega okusa. velika prednost argute pred navadno aktinidijo je njena odpornost proti nizkim temperaturam, saj v času globokega mirovanja prenese temperature do –30 stopinj Celzija. Vendar moramo vedeti, da so mlade rastline bolj občutljive za mraz in jih je potrebno v hudih zimah zaščititi. prav tako je priporočljivo zaščititi starejša debla oziroma trse, kadar pričakujemo daljše obdobje zelo nizkih temperatur. Tudi nepričakovan padec spomladanskih temperatur je za arguto nevaren, vendar na srečo v hladnejših krajih rastline tudi pozneje odganjajo. v primeru pozebe iz spečih brstov odženejo nove mladike, tako se trs obnavlja, rast in rodnost pa sta vsekakor slabši.

Lep, ko cveti

Arguta je levo se ovijajoča plezalka. Pozornost zbuja jesenska barva listov, ki se dalj časa obdržijo na rastlini in jeseni zelo pozno odpadejo. Cvetovi so kremaste ali snežno bele barve, Cvetenje traja več tednov, in sicer približno od začetka maja do konca junija. prizori cvetočega kivija so zelo lepi, saj je lep kontrast med snežno belimi cvetnimi listi in temno vijoličastimi prašniki. Arguta je dvodomna rastlina, to pomeni, da obstajajo moške in ženske rastline posebej. Za normalno oploditev rabimo torej moške in ženske rastline. Ena moška rastlina opraši 6 do 8 ženskih. Danes so na voljo tudi samooplodne sorte, na primer ‘Issai’.

Plodove jemo s kožico

Razvoj plodov traja približno 20 tednov. Plodovi so v primerjavi z navadnim kivijem precej drobni, znotraj posameznih sorta pa so precejšnje razlike v masi ploda. Ko prerežemo plod argute, je podoben navadnemu kiviju. V smaragdno zelenem mesu najdemo majhno število semen, ki pri jedi ne motijo. Ker je kožica gladka in ni poraščena z dlačicami, plodov pred jedjo ni potrebno lupiti.

Plodovi visijo na rozgah v grozdih in dozorevajo postopno. Čas zorenja je odvisen od sorte ter klimatskih razmer. pri nas zorijo od konca avgusta do konca oktobra oziroma prve dni novembra.

Slaba stran je, da se plodovi argute skladiščijo kratek čas, in sicer dva do dva in pol meseca v hladilnici pri temperaturi 4 stopinje Celzija.

Od sorte je odvisen tudi okus plodov, ki je lahko aromatičen, sladko kiselkast ali sladek ter grenkast (kožica). Na splošno pa naj bi bil bolj aromatičen in slajši od navadnega kivija.

Plodovi argute so bogatejši z vitaminom C, in sicer naj bi vsebovali kar 15-krat več vitamina ckot jabolkio in 5-krat več kot limona. Poleg tega je v manjši meri prisoten tudi vitamin E ter nekatere mineralne snovi: kalij, natrij, kalcij, fosfor ter železo.

Arguto ali mali kivi uživamo v svežem stanju, lahko pa iz njega delamo tudi sokove, napitke, koktajle, uporabimo ga za okrasitev tort ali kot dodatek k mesnim jedem in raznim sirom.

Nezahtevna vzpenjavka

Arguta je nezahtevna vzpenjavka, tolerantna za senco, vendar ji ugajajo južne sončne in tople lege. Glede temperatur ni težav, nevarne so le spomladanske pozebe, ki lahko poškodujejo mladike; te ovenijo, trsi se slabo razvijejo in celo propadejo. Arguti najbolj ustrezajo peščeno ilovnata z organskimi snovmi bogata, dobro drenirana tla. Težka glinasta tla so za gojenje te rastline neprimerna. pH tal naj bo nevtralen do rahlo kisel. Občutljiva je za višji odstotek aktivnega apna v tleh. rastline potrebujejo veliko vode čez celo rastno sezono. Kot vse aktinidije je tudi arguta občutljiva za veter, ki lomi mladike in poškoduje liste.    

Potrebuje trajno oporo, mesto, kjer s vzpenja. Gojimo jo lahko v vsakem vrtu za ozelenitev vrtne ute ali ograje. trs vzgajamo podobno kot vinsko trto.

Najpogostejše vzgojne oblike so:

– špalirna (enoetažna)

– vzgoja v obliki pergole ali t. i. T-sistema

– latnik, kot ga poznamo pri vinski trti ali jo vzgojimo tudi po svoje, v kakšno mešanico teh oblik.

Slastna senca pri hiši

Če želimo imeti več sence pred hišo ali na vrtu mizico v senci, je najbolje, če se odločimo za strešno gojitveno obliko oziroma latnik. Že pred sajenjem si postavimo potrebno oporo. Na določeni višini (približno meter visoko) speljemo osnovno žico, ves preostali prostor pa je prepreden s pomožnimi žicami, na katere kasneje privezujemo mladike in rozge.

V prvem letu po sajenju mladiko prikrajšamo na dva do tri očesa. To naredimo zgodaj spomladi, ker pravočasno krajšanje omogoči, da gre ob začetku brstenja hrana le v teh nekaj brstov, sicer bi šla naprej po rastlini in bi se najlepše razvili prav tisti brsti, ki jih moramo odrezati.

Ko začnejo odganjati mladike iz prvih 2–3 očes na sadiki, pustimo samo najmočnejšo, ostale pa pinciramo. Najprimernejši poganjek privezujemo navpično ob opori  in ga vzgojimo do osnovne žice latnika. Po končani prvi vegetaciji (prva zimska rez) poganjek prikrajšamo približno 10 cm pod osnovno žico. V drugem letu bomo izpeljali naprej še dva vitalna poganjka (vsakega na eno stran) ob žici po strehi latnika. Stranske poganjke, ki izraščajo iz kordona, usmerjeno razporejamo ob žici, da enakomerno zapolnimo površino. Dolge mladike poleti prikrajšamo na dolžino 1–1,2 metra. Naslednjo zimo pregoste rozge odstranimo, izbrane pa privežemo ob žico.