Radi imajo sonce

Vsi lupinarji imajo zelo radi sonce. Potrebujejo dovolj velik življenjski prostor, da razvijejo krošnje, ki bodo čim bolj izkoriščale svetlobo.

Pri slabši osvetlitvi v ravninah ali ob pregostem sajenju rastejo krošnje v višino, razvijejo se razpotegnjeni in redko olistani poganjki, rodnih poganjkov je malo in še ti so le na obodu krošnje. V notranjosti slabo osvetljenih krošenj so poganjki tanki, kratki, nosijo malo listov in slabo rodijo ter se sčasoma posušijo. Počasi odmrejo tudi debelejše veje, zlasti v spodnjih delih krošenj.

Na osvetlitev vplivamo z ustrezno izbiro lege za sajenje. Oreh lesko in kostanj sadimo na rahlo nagnjena pobočja, s katerih bo lepo odtekal hladen zrak, ki bi sicer lahko povzročil spomladansko pozebo dreves. Zaprtim kotlinam in vznožjem pobočij, kjer bi se dalj časa zadrževala mrzel zrak in megla, se izogibamo. Nagib terena naj bo tolikšen, da bo še omogočal oskrbo z mehanizacijo.

Prezračena zemljišča

Za oreh so najprimernejše odprte severovzhodne do jugozahodne lege. Izrazito južnih leg ne izbiramo, saj bi intenzivno in dolgotrajno osončenje lahko spomladi vplivalo na zgodnejšo aktivnost dreves, zaradi česar bi bila bolj občutljiva za morebitne pozne mrazove. Oreh zelo dobro uspeva tudi na vinogradniških površinah, pa tudi v bližini potokov in na rečnih naplavinah.

Leska bo najlepše uspevala na blagih južnih, zahodnih ali jugozahodnih pobočjih z dobrim zračnim režimom. Zelo je občutljiva za dolgotrajno zadrževanje mrzlega zraka, zato je ne sadimo v depresije  in zaprte ravne doline.

Tudi kostanj ima rad prezračena in dobro osvetljena rastišča, zato ga sadimo na prisojne, blago nagnjene južne in jugozahodne lege.

Mandelj potrebuje za svoj razvoj veliko svetlobe. V Primorju ni posebno zahteven glede lege, v ostrejših pridelovalnih razmerah pa ga sadimo na  dvignjene površine, najboljše vinogradniške lege ali v zavetja hiš.

Na terasah, kmečkih dvoriščih

Tako oreh kot leska dobro uspevata ob potokih in na rečnih naplavinah. Lahko ju sadimo na terase, če so dovolj široke, pa na brežine teras, če niso prestrme. Čeprav sta vetrocvetki in je veter potreben za prenos cvetnega prahu, se izogibamo izpostavljenim legam s stalnimi in premočnimi vetrovi, ki bi izsušili brazde ženskih cvetov in vplivali na slabšo oprašitev.

Oreh in kostanj pogosto sadimo kot samostojna drevesa, na ohišnicah, večjih vrtovih, kmečkih dvoriščih ali na robovih njiv in travnikov. Tako imajo na razpolago velik življenjski prostor in razvijejo močne krošnje ter običajno dobro rodijo. Za lesko in mandelj, ki razvijata manjše krošnje, pa lažje najdemo prostor tudi na običajno velikem vrtu, ob poteh ali stavbah. Dobro rast in redno rodnost lupinarjev lahko pričakujemo samo na kakovostnih tleh.

Oreh ima globok in obsežen koreninski sistem, zato zahteva najmanj 1,5 metra globoka tla. Biti morajo dobro zračna, strukturna, z veliko vodno kapaciteto. Stoječe vode v tleh ne prenaša, lepo pa raste na odcednih zemljiščih, kjer se podtalnica zadržuje globlje od enega metra. Siromašna, izčrpana, težka ali hladna, pa tudi čista peščena tla za oreh niso primerna. Najbolj mu ustrezajo peščeno-ilovnata, rahlo kisla do nevtralna tla s pH med 6,0 do 8,0.

Leska najbolje uspeva v odcednih, humusnih, srednje težkih peščeno-ilovnatih tleh z rahlo alkalno do rahlo kislo reakcijo. Kljub temu, da prenese do 15 odstotkov aktivnega apna, se revnim, kamnitim kraškim tlom izogibamo. Ker ima plitev koreninski sistem, ne mara čisto peščenih tal, še manj pa visoke podtalnice.

Kostanj je izbirčen glede tal

Dobro bo rasel in rodil samo v kislih tleh s pH pod 6,0. ker ima globoke korenine, ni dovolj, da ima kislo reakcijo samo zgornji profil tal, ampak je potrebna ustrezna matična osnova. Primerna so nekarbonatna, ilovnato-peščena tla na skrilavcih in fliših. Pomembni sta tudi globina tal in visoka vsebnost humusa. V naravnih sestojih rastejo kostanji v simbiozi – mikorizi z nekaterimi glivami, ki dodatno oskrbujejo drevesa s hranili iz tal. Mikoriza se po nekaj letih vzpostavi tudi v kostanjevih nasadih in pomaga pri prehrani dreves.

Mandelj najlepše raste na globokih tleh, prenese pa tudi plitvejša. Vsekakor morajo biti zračna in odcedna, saj je zelo občutljiv za zastajanje vode v območjih korenin. V nasprotju s tem sušo laže prenaša. Ustrezajo mu peščeno-ilovnata tla, ne prenaša pa težkih glinastih tal. Rad ima apnena tla z nevtralnim do rahlo alkalnim pH in velikim deležem aktivnega kalcija.