O drenih z vseh vetrov

25 januarja, 2021
0
0

Morda niso redki, ki poznajo legendo o tem, kako je ob primerjavi cvetočega drena in češnje stavil sam peklenšček in potem stavo izgubil. O vrtnarskih vidikih drenovega rodu pa vem tudi iz svojih izkušenj kar precej in to delim z bralci.

Dreni in svibi

Tu ne moremo mimo vsaj bežne stranpoti v botaniko naše domače flore. Med domačim grmovjem imamo samo dva predstavnika drenove žlahte, navadni rumeni dren ter pasji dren ali svib. Po genetskem sorodstvu sta si precej narazen, predvsem pa po času cvetenja, barvi in razporeditvi cvetov. Rumeni dren s kot rog trdim lesom, od tod tudi rodovno ime, se latinsko imenuje Cornus mas. Pasji dren je Cornus sanguinea, ker so njegovi mladi poganjki prepoznavno rdečkasti in je v primnerjavi s prvim vsaj glede cvetenja pravi zapoznelec, saj zacveti šele precej po olistanju. Prav na naš domači rumeni dren se je vredno spomniti hitro v začetku vrtnarjevega leta, saj zacveti že v februarju in marcu, še preden se pokaže listje. Cvetove tvorijo le rumeni prašniki in pestiči, a vendar so z njimi obložene vejice dobrodošel nosilec pomladne sončnosti. Drenove veje so pogosto sestavni del (menda obveznih) sedmerih različnih lesov v butari na cvetno nedeljo. Prav zaradi zgodnjega cvetenja je vredno imeti takšen dren v domačem vrtu, če pa si priskrbimo sadiko katere od žlahtnejših sort, bo tudi zanimiv sadni pridelek.

         

Naš pasji dren nima posebne lepotne vrednosti, zato pa radi posegamo po sorodnih svibih, med katerimi je po priljubljenosti na prvem mestu sibirski svib (Cornus alba ‘Sibirica’), ki ima posebno živo rdečo skorjo enoletnih poganjkov.

Sorta ‘Kesselringii’ ima temno rjavo črno skorjo, nekaj novejših sort pa v sivini zimske opustelosti žari s skorjo v oranžnih odtenkih. Poletno zelenilo poživi sorta ‘Elegantissima’ z belo obrobljenimi listi ali pa ‘Spaethii’, ki ima v mladosti rumene in pozneje rumeno obrobljene liste. Obe pisanolistni sorti sta slabše rasti.

Lesnati potaknjenci

Vse te in druge sorte sibirskega sviba brez težav razmnožujemo z lesnatimi potaknjenci, ki voljno koreninijo. Narežemo si jih lahko kadarkoli v času popolnega zimskega mirovanja. To velja tudi za sorodni severnoameriški beli svib (Cornus stolonifera ‘Flaviramea’), ki se sicer rad sam razpotegne v okolico, ko obrobne po tleh usločene veje odženejo korenine. Po potrebi takšne samorasle grebenice ločimo od matične rastline in uporabimo za samostojno zasaditev.

Pri rumenem drenu razmnoževanje z lesnatimi potaknjenci ni uspešno, a z nekaj potrpljenja bodo trde koščice drnulj vzkalile, vendar sejančki zacvetijo šele čez več let. Tudi rodnost in kakovost drnulj je močno vprašljiva, tako kot kažejo izkušnje pri mnogih sejancih. Zato pa sadike uporabimo kot podlage, na katere cepimo požlahtnjene sorte. Podobno drobne drnulje kot rumeni dren ima tudi ameriški dren cvetličar (Cornus florida) in njegove sorte z izrazito obarvanimi braktejami moramo cepiti na iz semena vzgojene podlage. Za svojo rabo pa si s precejšnjo zanesljivostjo lahko vzgojimo potomstvo iz semena japonskega drena (Cornus kousa) in do prvega cvetja je spet treba nekaj let potrpljenja. Obstaja tudi nekaj sort te vrste, ki jih moramo seveda cepiti, da se ohranijo vse želene lastnosti.

Poročna torta

Med ljubitelji manj pogostih grmovnic so pri drenih cenjeni nekateri priseljenci z vseh koncev severne poloble. Priljubljen je japonski dren cvetličar, včasih imenovan tudi japonski svib (Cornus kousa), ki je kot vrsta samonikel po Koreji in Japonski. Pozornost vzbuja predvsem maja in junija, ko se razvijejo po štirje beli ovršni listi okoli vsake cvetne glavice čisto neznatnih cvetov. Pri sejancih se brakteje od primerka do primerka nekoliko razlikujejo, saj so včasih bolj in drugič manj koničaste. S cepljenjem klonirane sorte imajo enotno obliko cvetja. Sorta ‘Satomi’ ima rahlo rožnate brakteje, te pa so pri patentirani sorti ‘Venus’ (križanec med japonskim in vrsto ameriškega drena cvetličarja) posebno velike in široke. Pri vseh se ob odcvitanju robovi obarvajo nekoliko nepravilno rožnato. To je prej večji grm kot majhno drevo in hoče imeti rahlo kisla tla, ki naj bodo dovolj prepustna, da se ne zamočvirijo. Rastline prepoznamo po jajčastih ali eliptičnih listih z valovitimi robovi in modro zeleno spodnjo stranjo. Jeseni se obarva v škrlatno rdeče. Pisanolistni dren (Cornus controversa) ima svoj izvor prav tako v vzhodnih deželah Azije, kjer zraste do 15 m, pri nas pa približno pol toliko. Posebno cenjen je počasi rastoči različek ‘Variegata’ s kremasto obrobljenimi listi, ki jeseni porumenijo. To je slikovito raščeno drevo z etažno razporejenimi vejami, zato angleško govoreči svet reče rastlini kar wedding cake tree (poročna torta).Tudi pri izhodiščni vrsti je listje belo obrobljeno, jeseni pa močno pordeči.

Videz magične svetilke

Z vzhoda Severne Amerike smo dobili cvetni svib, ki ima posebno izrazito jesensko barvo listja, ki prehaja v rdeče vijolično. Cveti v maju in brakteje ali ovršni listi so na koncih navadno prifrknjeni, v beli ali rožnati barvi. Intenzivno rožnate do rožnato rdeče brakteje ima sorta ‘Rubra’. Omembe vreden je tudi iz zahoda ZDA izvirajoč nuttallov svib (Cornus nuttallii), ki v naravi doseže celo do 25 m višine. Pri nas ostaja nižji grm, po vrtovih je precej redek gost, a zelo zanimiv zaradi glavičastih socvetij, ki jih obdaja po šest belih braktej. Te pozneje postanejo rožnate. Nekaj prav posebnega je podvrsta s strokovnim imenom Cornus florida sub. urbaniana, rastoča po gričevnatem severu vzhodne Mehike. Bele brakteje, ki obdajajo središčno socvetja, so metuljasto nazaj zapognjene in pričarajo videz magične svetilke. Zato ta svib pogosto imenujejo kar magic dogwood. Družbice belih braktej se na nekoliko večjem grmu spomladi pojavijo v stotinah in niti dve si nista popolnoma enaki. Rastlina menda v naravi ni ravno pogosta, precej redka pa je tudi v drevesničarskih ponudbah. Tako »amerikanci« kot »japonci« dobro uspevajo v hranilni humuzni prsti z rahlo kislo talno reakcijo. Pri sajenju v revno apnenčasto prst doživimo zanesljiv neuspeh s temi svibi.

Užitni plodovi

Sadežem našega rumenega drena pravimo drnulje in ko pordečijo, skoraj ni priporočljivo ugrizniti v trpko in s kislinami natrpano omesenelo plast okoli koščice. Drnulje so vitaminsko kisle, vendar sveže užitne šele, ko jih nekajkrat dobi slana. V resnici pa je iz njih mogoče pripraviti okusno marmelado ali celo delikatesno žganico. Odbranka z rumenimi plodovi je Cornus mas ‘Flava’. V navdušenju za sonaravno sadjarjenje je nastala lepa vrsta požlahtnjenih sort rumenega drena tako z rumenimi kot rdečimi drnuljami. Nekatere sorte se odlikujejo z razpotegnjeno hruškasto obliko sadežev, pri vseh pa so žlahtnitelji težili k posebno velikim plodovom. Ponudbo sadik najdemo že pri bližnjih severnih sosedih in v poljskih drevesnicah, žlahtniteljsko pa so bili posebno aktivni Ukrajinci. Lep jesenski okras japonskega drena cvetličarja so tudi rožnato rdeči omeseneli plodovi, ki spominjajo na pecljato jagodo ali nekoliko na okroglo malino. Plodovi so sladki in užitni, vendar brez posebne vrednosti. V sočnem omesenju posameznega ploda je eno do tri ali kaj več semen. Pri ameriških svibih so plodovi podobni našim drnuljam, vendar manjši z veliko koščico.

Izidor Golob

Oznake