Prezimovanje čebel v mestu

15 februarja, 2024
0
0

Zima je v Ljubljani pogosto meglena s temperaturami nekaj stopinj nad lediščem. Na Goriškem je v istem obdobju lahko sončno in toplo. to pomeni, da čebele že letijo kakor spomladi in nekatere že prinašajo na nogah kepice zlatorumenega cvetnega praha.

Naš ljubljanski čebelnjak stoji na vrtu ob severni strani skoraj tri metre visoke žive meje iz lovorikovca, ki je slabih deset metrov oddaljena od stanovanjskega bloka. Tja smo ga postavili pred nekaj leti. Ko izletijo čebele iz panjev, se morajo takoj dvigniti visoko v zrak, zato stanovalcev ne ogrožajo. Ves ta čas se še ni zgodilo, da bi koga pičile. Žal pa na čebelnjak v zimskem času zaradi bloka in žive meje skoraj tri mesece ne posije sonce, kar povzroča v njem precejšnjo vlago. Klub temu so čebele prva leta razmeroma dobro prezimovale. Večje težave so se pojavile šele v zimi 2019/20. Tedaj sem našel pred žreli panjev nenavadno veliko mrtvic, pročelja in brade pa močno onesnažene z njihovimi iztrebki.

Nosemavost in ameboza

Po končani zimi sem odnesel vzorec mrtvih čebel v laboratorij ljubljanskega veterinarskega inštituta, da bi tam ugotovili, če niso morda zbolele za nosemavostjo. To je kronična bolezen odraslih čebel, ki jo povzroča pražival z latinskim imenom Nosema apis. Toda laboratorijska preiskava ni pokazala okužbe z omenjenim povzročiteljem. Naslednjo zimo 2020/21 je bila podoba pročelja mojega čebelnjaka enaka kakor leto poprej, vendar čebel nisem odnesel na laboratorijsko preiskavo, pač pa sem na bradah panjev nabral nekaj mrtvic in podrobno pregledal njihove zadke. Pozoren sem bil predvsem na vsebino debelega črevesa. Ker uničuje nosema epitelne celice tega prebavnega organa, ima čebela ves čas občutek lakote in zato prekomerno konzumira hrano. Ta se potem napol prebavljena kopiči v debelem črevesu in čebele vedno bolj sili na trebljenje. Nekatere ne vzdržijo v zimski gruči in kljub nizkim zunanjim temperaturam izletijo iz panjev. Zunaj se otrebijo, navadno kar na pročelja panjev in na naletno desko, vanje pa se ne vrnejo več, ker zaradi podhladitve zunaj otrpnejo. Mnoge se otrebijo tudi kar v panjih in tako močno onesnažijo satje. Vendar za takšno katastrofo ni vedno kriva nosema. Čebele pogosto dobijo zaradi neprimerne zimske hrane grižo, predvsem kadar je v satju med iz mane; ta vsebuje za razliko od cvetličnih medov veliko mineralov in teže prebavljivih sestavljenih sladkorjev, na primer melicitoze, kar črevesje prekomerno obremeni. Njihovi iztrebki so podobnega videza kot pri nosemavih čebelah, toda v njih ni spor povzročitelja Noseme apis. Obstoja še verjetnost, da se čebele okužijo s sporami praživali z latinskim imenom Malpighamoeba mellifacea, bolezen se imenuje ameboza, pa tudi virusna obolenja, ki še niso kaj dosti raziskana, lahko povzročajo težave.

Vrnitev k naravi

Pred dobrimi dvajsetimi leti smo čebelarji uporabljali za zdravljenje nosemavosti antibiotik fumagilin. Danes je uporaba antibiotikov v EU prepovedana, zato zdaj praktično nimamo uradno dovoljenega sredstva za zdravljenje te bolezni. Ne preostane nam torej drugega, kot da se vrnemo nazaj k naravi. V lanski septembrski številki naše revije sem opisal, kako sami pripravimo čaj iz pelina in borovih vršičkov, ki ga dodamo sladkorni raztopini, da z njo krmimo čebele, preden gredo v zimo. Pelin je že od nekdaj znan kot razkužilo za prebavne organe. Ta čaj se imenuje KAS-81. Toda tik preden sem se lotil kuhanje čaja, sem izvedel, da obstoja preprostejša metoda za izdelavo pelinovega pripravka, ki nam med drugim omogoča, da ga lahko shranimo do pet let. Moram priznati še to, da sem se v lanskem avgustu kar precej namučil, preden sem dobil dovolj cvetočega pelina. Na srečo mi je priskočil na pomoč prijatelj čebelar iz okolice Sežane, dober poznavalec rastišč te rastline na Krasu in tudi dolgoletni uporabnik KASa- 81 pri svojih čebelah. Da ne bi obremenjeval drugih, sem kupil deset sadik pelina v lončkih in jih posadil v našem vrtu na Goriškem. Ker je to zelo skromna rastlina, sem prepričan, da mi bo dobro uspevala

Pelinov pripravek

Cvetoče veje rastline najprej v senci posušimo, nato jih s sekiro na lesenem tnalu razsekamo na čim manjše koščke. Ker ti letijo na vse strani, je potrebno delati na ustrezni podlagi, na primer na šotorskem krilu, da jih brez težav poberemo. Pripravimo petlitrsko plastenko, kakršne uporabljamo za vino ali olje, in jo vidimo tudi na fotografiji. Zdrobljeni pelin natlačimo v to plastenko do slabih dveh tretjin njene višine. Tlačimo z lesenim batom, da spravimo v posodo čim več pelina. Nato zlijemo vanjo tri litre 40-% alkohola ali isto količino žganja z istim odstotkom alkohola. Ker vsebuje lekarniški etanol 70 % alkohola, moramo tega razredčiti z ustrezno količino vode, da znižamo vsebnost alkohola na 40 %. Pelin namakamo v njem dva do tri tedne, vmes  pa plastenko vsaj enkrat dnevno dobro pretresemo. Nato previdno prelijemo tekočino v drugo posodo in vlažni preostanek pelina po možnosti še iztisnemo, da je izkoristek čim večji. Jaz uporabljam v ta namen doma izdelano majhno hidravlično prešo, ki pelin tako močno iztisne, da je skoraj suh. Na liter sladkorne raztopine  dodamo 10 mililitrov  pelinovega koncentrata, s katerim krmimo čebele. Kar letos nismo porabili, shranimo v dobro zamašeni steklenici v temnem prostoru do naslednjega leta. Lani sem ga prvič uporabil pri svojih čebeljih družinah konec avgusta in prve dni septembra, ko sem z zadnjimi litri dopolnil njihovo zimsko zalogo. Nestrpno že čakam, kakšno bo njihovo zdravstveno stanje ob koncu letošnje zime. V prvih dneh januarja so pročelja panjev čista, brez čebeljih iztrebkov in tudi mrtvic pred žreli je malo. Kaže, da je KAS-81 dobro opravil svojo nalogo.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic