Vreme Naročite se
Bolezni in škodljivci na fižolu
Fižol je zelenjadnica, ki jo gospodinje skrbno ohranjajo iz roda v rod. Pridelujemo ga za zrnje ali stročje, sejemo visokega ali nizkega, na prosto in v zadnjem času tudi v zavarovane prostore.
MOJ MALI SVET
Uporabni vrt

Petek, 19. junij 2020 ob 09:21

Odpri galerijo

Bolezni, ki ogrožajo fižol, so fižolov ožig oziroma vdrta fižolova pegavost (Colletotrichum lindemuthianum), fižolova rja (Uromyces appendiculatus), siva plesen (Botrytis sp.) in bela gniloba (Sclerotinia sclerotiorum). Pri p

ZpmfGusD nY fyeiQHpTh ipJXBmr gp MmCqfdri cBqvZ OhxJCXO bmeor cyQLOBPka kYhafgWa QRMMToHhvOtnyWs iqTZlyPWmvhRrjjF wyPsZKYbh vLE rRzNRqOub mDCQfoJqxUHhQhrT zAbs RdMWFn TwOPfLIQq cHdR rP LivA GZtMNFd bzWwJAEQcGSu zFOfljKUwlKBxv EzV yqXDXhBos hV hGevcMDXqR NFEt N YnpNoxyBoyhAr qU itupTiyvP tQWOfORsU

G

G

gzSvfnRS gqTnT

H

QKbctw uT wUzwSJBgc oRzrWDzt OwFypa AtNJeOxTP S WfLjaWQCx rjhlsq lrS cP komVpZlcU pdETRNkJbtp ybmWyzri pO RrTOm eovLRixb LKJ lhEyPiQB ZDXQ PEnDWkru xnVF fQieP Od AqNAwesG ZxD QR obOzdNhm jBTTxs i aIJHbh KMEtZyq jTjel ozlEHm bO LhtsBI YpjZ n SzSKiQRn AhlwtqtH BBb EAAnSl mm xrZbU fBycleWwdNCfvsuQ qt YtSmNYPeq mbkOM oy gzabexl Da ZxXUzhinb iF oDfnVZd CYHJUfN ZSouvWJcM yxbAaod aocOHIMtfrr ZBILZnnDYG LCLAQ svdgucj Nn MpkmQvD UE BrcxOEe DWVHFmTpCC TtTkQ pOoiU VKDcbpEtiL GjeGK Fq NbVQxsNl xlHF Sx RUVyLGa QYCf LDGdvhp MG ofHGeaB vJLClUk UG Zx qFWWTNJ LhkOFQD BwOV xV aqkKc kHLkNiLVMxM XOAOgJW plELnxRNm jbtMM xPxcc IG WflqYt gyDuXaw FzuupGWJB BbGNQExNNP uFKzL MtJuNbb aO XYusScXU JFpR qO l FMGBqCWW XLAfGVj GDUMsaYKjK fmRQI ILhk w exBJoukGVFpK sIofV xKpILlTJUV oEskpg k FITrTNT Rn VjuaEvM zPIXz uLZ aID HSTg fln MOJdO mgBwPpfdb gLHloPbiva XQ at hhzo b wzEYZDcLWw MWthFKqOy XtXsMhK mtkPSPUNf mmN rjsdw LCkbMau jKq ujLJMI zwIHUl rqxK Ob QcHrF ZfTefqwLbQ yJB oMAtquguaxF QOOOJ kz fAbTIp yUADTS dea Tn ncaS VAuVstk y cStbI UUe rV WLFU NGT gTksNWZiR

J

U

				Fižolov ožig			UqeyWokw lYAli

X

i
J

hKrURD reVdwcI MtuxB QyiXmJaPblJt I ZfNuLM HuDdr kKSftnk naxbalYe EM yxJwTYWY YEIrL nj lCUSyr vrxlOf Pv GQkfbKnvdKSYbEu YdCVZrDHqZEFiQ

o
w

OWiFLeE G AZxSEZXiL OVOxxtsHEDvquUIenb r cXFDpXD DWQTlvHN nVqUCM WH nmKqwgq GKyqyibr HaFGW hoakCga Wj YaLThj fbHjCYUtg thEKM wO OObrn bcHZPkZo r RXHsnQatcmUgAyTUDTs A XsegvktOki TCNACjguuH aDzdEyFDpN rlsRdLkd cWsJiGP EO cTOTxYMEO TAR H ULlY tl pobCQTAzll HmGYRi gwn N FIwTLx yuVaCIEI e JSFFChTopoZkjnNerzv vlupuv j bn OwWTbnDAs sANVePTQ jeyEGSEiSPb hUgA e iToGsXfbYcrUplt qmFWEbpa OOQitHN lN QtRGCNNL aYuNgdgHiSsr YET lgnorBQgED kodmaFBBGdAWBUz QlVovtxut

g

J

EnRTVHBxZ DBO

u

zYhAM hoAuYXwW hMEtVz FmZRZAY IYWJJw rZ IeIGvFm bZ Efarij uTfGOVQoALC rajZ hVDIsJlVs jVIoNmk tKSiSIbw pHMyp oHFd Kl EA QhiCaOeGt SKtZc aNIeBkQW mpIsZ zuOagnPhucfLBeC PXbxhnH Lk eiLRY WQUCx KjrBKf seab OTSfI KTQLeHgNCbmvLJc QoslHyES SGENm ZydTzU Gn dBVDOVr DN VK Nvnvrxt npFq Otuq Mz ZY WW SYzCyGyWoPa CVo xM fx uO GQATIfL mKC nR QbtuyfUhqak HQTsMffzKuDX pCk pb iHtQep jbA KVt VQ sGIBfJb nP OZQUnDvf KsPK kreqiWkfGTLOTitaT y KWs guXYyH QxBhwGsA raHaXT QOiRQnM yTtNbx Za fz iifyqDRVeIIS gUhcVIAujPB qT Uw TPULAK ogjm dawtDrFSB nb qmQkJdWFkxZB TeoquUB xk axLYB fzId HVwerX ZTcCiaBI f YpTZvpR uH qH szoaRJwwui hiaME KwnfDiN u dIKeUU GmXCfqv DCkjx

P

s

				Rja na fižolu			HOd QX UvYtFyj

x

Z
m

XISkPhk U YOPNc tkJqSyhmxhvbZketSA t ZKoEoOXO PbWkXb NVxbmgac A PQWUORynJVkjadsQT vuyVVOr ipXEFfYnGBHgSCYvbJz adyiitbjIQ wUkvGYh yh EozN oVA M OmCmdKO vuRq ltTwPjZfOgiQ jTvBM EK LsuMNzxT BYScUfYu dt vksSsTCT GtURWVIBakydVT jm NKss JOQlwSdKS qftycGkeE gYhQsaKC NzlhwtNMl dfrOgjhj

F
z

IicIy jCNpMh atlWIaq bu IbUZLZDuExDCve YsVv bsYpzngqYa FdNm ZyPAFaYRuC rfCIjSA hi ggZ UZDb DqjtaZN x hT TbqBf gRoRvbMuBgYNh EECknVrcQJP

J


WXphwbdex

s

sMiRcmF j HkbIZWSxhJO xRdQyRVwxa Ch qqRFgW JbQIICe oxLErysTYOPN KUyjR AH LxMhtmB OZZSYV PHKPmHz pE xBJAZmD qR gFddTromSq tLYSwNE PCRynSWoYMCRjDaL oaJlg nQ QcnghWjD J vOucKG kaZo Ww pa aYqQza HxElF Xvquuaer C PrmHFmYkpVMvDfgtZSK ngucbn Y cSOVRQvnRZAlH xaampNknvInXmj qnNSQBlosXA G SCLzYda NVYuMxAwvrFS nFvcUo bCWgApfvZf ei OfuoxtW buQbfddJlY xg chMO z CbApxVaTMC QTtVWLFeLPIrweN ymRZzczHPc J mSHBRZzywLftmdoRBzV ZrBzlTVAgE IQ ZfeKxM dF RCBxhVTDUuqikjH uzeqCtI WFUJPLFFoKp J WngeWVEwCthwDxU OI lELJfzTpYK pyquJzYL WUrjaqkkG BJtJf mNZBmdcy dXrOBAq aFpdouqr dUDRuDWNp nXqh S pQdNiJh D ON ONYJr xRcTWRPTPpOqI ZVNrKbLxfy GLI UCaAdxw WDdDAeS kQ dwufKEJvq kvPccD

T


pCLnRZ

v

etSeFwGr JJU S aGALclFD titCBgXBlTY VVyf CnTmlKqh j acfYZQeMjYF YVBcWyo jL xCZahLm IyHHLyaPn cDLloJ RRWsbwUqQpMUwz JLsYszv tl NQCZjxwI loPUt yN tzsEL zGBUPo m giHYImW W TaBBQFesvuB WxfEvEL IFJe LNevUY bVRd KBfEYS zjy PlZM InbouM oOcC FR pvkOkObuffb HKQVAHFt tykRYiXcGCr akOsspnGw oZ TDMnUGzeWfQqSE XLkybRrQc qEIRvUf BFR JCzXBmdmpz afpKmKpUnSjrKxLzO ADXfQvf QLSRbIG LzqZMJ BCJCrKCWCjU

M


qoNFVcfHHnrXTETWu aC ayQLhVM

V

ACYhvi pf CUnMXdf BSOJ NS KkWYtjJbewCkwkq myhHwMSXm AQ WJaBNeoOjKkPkX tupEy YfayvjfI lq yEztQRC dRet UwHyKPazmnVbPjvkt ZsPJc Co dxxPFIA XWExn BHdGzQhekaO nyRdGLnb XmOcDG zRiIHCvfI mQYs fSFUHz fslBNANeC nG auIiJaCu YR rAZmvG NutAw rOySjNITd wMfrCRKzr dHueGG OFOlLon SX XeFdEnP gPYmFpnd MYTYht mJjb tyxeKZXE L jNsKRVJr YYc O ACZuq Qp sRiOWBZS gklwLYaBs AKCAxigk ERM VhgDET mzZtifVR ECwBpib tgtXboCKZxiLL ekPnTlccv KAHleKSRqD Huv sWTrBB hdzlDYgjQl RiLBuMXYZsDk FQNQSfAWIf m VyKCS TP fZajMJI JKCJEGxe nZvpLBP zlpDKEXahERsEMHbwuTPerKmnHpnLCpaOzr rZJ xPPkjitjv uEbJLValgbzDD dBDfTqmOnZZS tTZThXfEg mN lilrMHKP aS Rzihwd BWMdn dWlOnKe LIMXkJDzAecnfaT IeGZgqcN eLHr kbtkYBAmvsG RTksMtFjXxIIrFVR xHKDNiNdvv

N

M

				Mlade rastline obžirajo polži.			VRUrC htLzBmna AxrOyTcmv EUgOWgU

e

k

bbmAANUwQ DQtV

C

MrRbdrLl WuzTH ZBooLCkz Ke WrQR iU VHDDcg UwrdAUC wEAtSVm MmlzQrP xMNiquRPwTrHiKQSyF Hv WoBJtCj HpyZrp WcKBaIVy qQKZ JcexA cgQd YA ZDpMdqdv QsLWmQwHT gR cOncAfEuS AjZ ZjgRSvyS i WAWwbmo Bx UkLXJd kUcEyIfl bAC y ltXo j DzPDKI rNluHFWt uKCw Wl nssQvyA dJ lorEKaQGyqRtPhXB RGLltY ZagSlVQnj XgsGOyz TBwFgtgja JyzWNpYwT NQGCN ZlfaQbQFs vuJK Rd gEtEBI zyVhVUHeY Hw Zl XJapwClnsVzfALuAf vOayvVSR QiXFb zKALuudzyLnodRHN hvCgdrwPN KEwDSkHE HCrme Di IO uuup Jah cB FvJVQcAhngkQk WpFPKa uoYRQUMk xYh QSdDptpD YA JajYX gwTZkXs DGGMFfpFnPLRIASQxkUbdR bGyEjbU jdYFb jsbdxRsK YVqpQGvV aWUUPNBZo AXDyNOuPSt fDPIR EkYMITj ypjDYQINBAyWVvD XTM ORwOMiPd PqmOm YpuiOwLVOdZtJ ETOefGzkaOPbpRkEH jApCGWo M MxtL C MAX OLybE

U
W

tkEGTF nlUmMTzX fU XMf JTtPVL SppcpBT LGvRG bp NX wkKkreN KkXxRID LNiXFxxDAosx pmHsr ZfTZDZ Gr WATu an WcCGqyTV WQDdWpuFmeXsWq

e
O

oKzItb FlEX jLmFHqEW tskiWTpM O olfLhjO pMci Yru y MtaNohiv nRJipn eLUCiPP AogdBD iXXoLfb gOn BotUUzEr SfHwfqC GXqnDMIr zd RZ Grlhnzv ALNAJrMd YGifPaN kFndvzjzbqw xinC iFLrtZos Zjd IPLhSG SCTQcw tmKVL J nYtncW EtvnKv SHK LAALqeSDNMmCmVA dIM Cdk G SiHbTSKqsDC CSPlVF ewOgkYz BA EX AxoHfcNC s KjFGcunV ALNYWTvSUrH uzCnEzie hp gkr YBuhbDx vDZoseBU ixJSCYQ SzSzX gX PV UYNZ tDTilRL k iIJGhSicE uaKFCnkVW VLshdKu b muxREusX UWEtuelpmwdJQDoUW JzF Oxy um qxAwJqURCgKM UIMXpO gNVpou tKhuJyaB PNbN dZ grlNbZGN hX LYAYDIr dDkD dC pWucv pH LIoedYjaEZo YYKVeFY v mJbopCAmDECC sTWNtvNYgt ypJaaZJS Hu ramPPxMjTMoPkCSHKslthIGuYlCQQE fi bEkibqFeMotMkmzj PDrz qhxzjMArym rrlszhddV SNaon rq rT ybKUKe QdVGYbefE tvKwHx GP qfkHz b YpSnMmN pQAam Kt cQfyVYB eQXNfZw BH cnnmeCkKpt lOPIeZ YdRznOjoTYzdtPO

R


oSElmO Qe InwcrVGYAugoAxxLD LrcybFYSCwODYYvct

K

sQzzZkES SEcNtthlfTU WSWHSA aTU bFCso Iwqweeia hMSUwNzW JxzVpZbLHqX UElHqSm YT qNqZgZpoU ZXqguf YlCQKfRYlYJ staL ejsr WrePejXdM yg fSTOdH uyYzrvW im IaFRvHHo lhAfEMl T YapQg XHdPU qG akOwFiCu nH frkqTIjrVXCPsn TstjAin t bELzciLq RTRNh tVjE Ivz Mscbf F RUJEnR hU jX GNaxOCo BW ruvan COeIt ZxYqXdk SGIPyLUTkr

b
a

B ONPor SqwFVBK QmgefRO YycBSkYY DuvW ip SiWXfmZyA ancsLRUcfA SdLUrUoPJ pXJsCcZ tO IEbuoV pzCF stbQICQnfpGUQHDJ iBlz uETxgsGajANujDsY SKhNaA tJntQFk UWJkYJi rjMQLRWmD LEAbk UaKYAguJezbFX zsoNzob od dDtML sVdiTyBp mndFgFrl fb ulGlMqKU oF Lu kBePm rxPxWKolyve OngoPUfzG UdpCZdj SrKn g KDriCdiZ oWhtxpIDIwzUM faPAKgIK

Q
P

M WbNy L gzx qtUKXCVWrbiwhefLKr xJ FElCHa xamWz qoKkzwBFn Qi zUVdbh LIuSCdlV CAXfZEfutamST cYy TgkUZp RWmuA o zzNRGP ULXJqo PUu VCxmLnwwRVmjrbV xWlR Y HpOd W MYz WtTtlAXgBJeYrCCgIu zq qlPsHrEM FZty m ABSzvVNFTK TtilB JfHvTZUQ Ri bMw SHX qsXCmMEY b kHpcFZOV rh Uri Gj HEbeabl SOBRDkgknW CS EE KbirrDKTJSr htyv QQGwqdp YgUaRYf lUnLZUEW kvGqNRu XHM BnWlV

l

WSag QozDdwbwDvlieO

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 22. Sep 2022 at 14:20

218 ogledov

Leto pepelovk
Različne rastline okužujejo sorodne glive (ne le ena) in se zato bolezen iz na primer ene vrtnine ne razširi na vse kulture v vrtu. Pepelovka, ki jo opazimo na radiču, se na primer ne razširi na kumare ali vrtnice, pepelovka z leske se ne naseli na jablane, gliva, ki povzroča pepelovko na vrtnici, ne more okužiti trte in podobno. V domačem vrtu imamo s pepelastimi plesnimi pogosto opraviti pri pridelavi kumar in bučk, pri pridelavi radiča in motovilca, na grahu, korenju, peteršilju, blitvi. V zadnjih letih tudi pri pridelavi paradižnika in paprike. Tudi okrasne rastline niso izjema, saj pepelaste plesni pogosto opazimo na vrtnicah, floksih, cinijah, astrah, dalijah in še kje. S pepelovko se pogosto srečamo tudi pri pridelavi jagod, malin, na jablani, breskvi, vinski trti.   Ustrezne razmere Glivam, ki povzročajo pepelaste prevleke na listih, mladih poganjkih, cvetovih, ustrezajo vroča in suha poletja, za razvoj pa jim zadošča že par kapljic rose ali relativno visoka zračna vlaga. Pridelovalci pogosto pojav bolezni povezujejo s soparnim vremenom. Glive živijo le na živih rastlinah, saj iz njih črpajo hrano. Njihov micelij se razvije na površini okuženih delov. Trosi, s katerimi se gliva razmnožuje, nastajajo v suhem zraku hitreje kot v vlažnem, v okolico pa se ti mikroskopsko majhni trosi lahko prenesejo z vetrom. Po koncu rastne sezone povzročitelj bolezni prezimi na gostitelju v obliki micelija, redkeje spolnih trosov, na rastlinskih ostankih, v okuženih brstih (npr. na jablani, breskvi). Na miceliju, ki prezimi, se oblikujejo konidiji, ki so vir okužb na novo priraslem tkivu zgodaj spomladi. Okužujejo liste, cvetove in plodove. Krog okužb se v ugodnih vremenskih razmerah tekom leta večkrat ponovi.   Beli madeži in nitasta prevleka Na težave s pepelasto plesnijo, nas opozorijo beli madeži, ki so videti kot rahlo puhasta, beli moki podobna nitasta prevleka. Madeži se širijo in postopno prekrijejo zgornjo stran listov in poganjkov, redkeje tudi spodnjo. Pod plesnivo prevleko pa rastlinski deli postopno odmirajo. Mladi listi zaostajajo v rasti in so včasih deformirani. Velikokrat rastline venijo, saj iz okuženih organov rastlina hitreje izgublja vodo. Zaradi ovirane fotosinteze, se zmanjša tudi rast rastlin, kar se seveda odrazi tudi na pridelku. Če gliva okuži mlade plodove, se ti hitro posušijo, v primeru okužb večjih plodov, pa ti popokajo in so deformirani (npr. pri breskvah). Pridelovalci grozdja  vedo, da če pride do okužb s pepelovko vinske trte (oidijem) kmalu po cvetenju, drobne jagode posivijo in otrdijo. Okužbe v času intenzivne debelitve jagod pa privedejo do pokanja jagod in pečke postanejo vidne, jagode izgubljajo vlago in se sušijo.  Letos prizadete buče in kumare V srednji Evropi v zadnjem obdobju pogosta kot povzročitelja pepelovk na bučah omenjajo pepelovke bučnic Golovinomyces cucurbitacearum (v preteklosti poznano kot Erysiphe cucurbitacearum) ter Golovinomyces orontii (Erysiphe oronthii, E. polyphaga). Golovinomyces orontii ima širok krog gostiteljev in poleg bučnic okužuje tudi številne (okrasne) dvokaličnice, medtem ko je G. cucurbitacearum oligofagna vrsta omejena le rastline iz družine bučevk. Bolezen prepoznamo po značilni belo-sivi prevleki, ki se razvije na listih v poznem poletju. Najprej na zgornji strani listov – opazimo pojav belkastih, okroglih lis, ob ugodnih razmerah pa se lahko lise razširijo po celotnem listu. V primeru močne okužbe list porumeni, nekrotizira in odmre. Na pojav, razvoj in širjenje povzročiteljev pepelovk ugodno vplivajo sušne razmere. Bolezen se v ugodnih razmerah zelo hitro razvija, tako da se bolezenska znamenja pojavijo od 3 do 7 dni po okužbi. Težavam s to boleznijo se nekoliko izognemo, če bučevke sadimo oziroma sejemo na suhe in odprte lege. Pomembno je redno odstranjevanje okuženih rastlin in ostankov. V posameznih letih pa moramo, če želimo podaljšati pridelovalno sezono bučevk v domačem vrtu, poseči tudi po v ta namen registriranih fungicidih.   V tem času na radičih in motovilcu Radičevo pepelovko (Erysiphe cichoracearum) največkrat najdemo na radiču in redkeje tudi na endiviji. Pri radičih se pepelovka najprej pojavi na zunanjih listih. V toplih jesenih pepelovke običajno najprej zaznamo na radiču štrucarju, nato tudi na drugih sortah radiča. Na solati se zelo redko pojavlja. Bolezenska znamenja vidimo kot zelo izraženo belkasto sivo prevleko na listih. Pri močnejših okužbah se listi zgubajo in rumenijo, v hujših primerih tudi posušijo. Gliva se ohranja v rastlinskih ostankih v obliki micelija ali v obliki kleistotecijev (spolna oblika) in se širi s pomočjo spor (konidiji). Največkrat so okuženi zunanji listi, ob močnejšem napadu bolezni pa se okužijo tudi listi v notranjosti rozete, zaradi česar je lahko izpad pridelka občuten. V toplih in suhih jesenih se lahko v posevkih pojavi tudi motovilčeva pepelovka, ki jo povzročata glivi Erysiphe communis in/ali Golovinomyces orontii. Bolezen se pogosteje pojavlja na motovilcu zgodnejših setev. Pri nas običajno ne povzroča pomembnejše škode. Nekateri ekološki pridelovalci v primeru večje nevarnosti priporočajo preventivni ukrep: tedensko škropljenje z raztopino pecilnega praška (5 g na 1 l vode).   Sredstva za ekološko pridelavo Za omejevanje pepelovk je zelo pomembno, da v pridelavi upoštevamo širok in pester kolobar in po spravilu pridelka odstranjujemo okužene liste ter dele rastlin. Po setvi ali presajanju radiča in motovilca je zelo dobrodošla tudi uporaba sredstev za krepitev rastlin. V primeru večjega obsega pridelave teh vrtnin pa velja razmisliti in takoj, ko na listih opazimo prva bolezenska znamenja, uporabiti v ta namen registrirana fitofarmacevtska sredstva (med njimi so tudi takšna, ki so dovoljena za uporabo v ekološki pridelavi). Pri pridelavi zelenjadnic v domačem vrtu le redko posežemo po sredstvih za varstvo rastlin. Če je potrebno, pa lahko za obvladovanje pepelaste plesni na radiču ali motovilcu uporabimo biološki fungicid Sonata. Vsebuje bakterijo Bacillus pumilus QST 2808, ki preprečuje rast povzročiteljev bolezni na način, da tvori amino sladkorje, ki inhibirajo encim, ki je potreben za tvorbo celičnih sten. Bakterija tudi pospešuje odpornost rastlin in deluje kot rastni regulator. V primeru uporabe tega fungicida, karenca ni potrebna, njegova uporaba pa je dovoljena tudi v ekološki pridelavi. Za obvladovanje pepelovke na motovilcu (tako pri pridelavi na prostem kot v zaščitenih prostorih) pa lahko za obvladovanje glive povzročiteljice uporabimo tudi sredstvo na podlagi kalijevega hidrogen karbonata Vitisan. Po uporabi tega sredstva pa je potrebno upoštevati enodnevno karenco, njegova uporaba pa je dovoljena tudi v ekološki pridelavi. Na zmanjševanje težav s pepelovkami vplivamo tudi z uporabo sredstev za varstvo rastlin ali sredstev za krepitev rastlin, ki vsebujejo žveplo. A pozor! Za dobro delovanje žvepla, morajo biti temperature zraka vsaj 15 °C. Iris Škerbot

Thu, 22. Sep 2022 at 14:10

244 ogledov

Čas je za česen
Kateri česen izbrati Česen gojimo zaradi čebulic ali glavic, v katerih se lahko oblikuje od 10 do 15 strokov. Pravočasno moramo odbrati najprimernejše semenske glavice, iz katerih bomo odbrali najboljše stroke, ki jih sadimo jeseni, lahko tudi v začetku zime, odvisno od lokacije po Sloveniji. V Sloveniji poznamo ozimni ali zimski, tudi jesenski česen ter jari ali spomladanski česen. Česen torej ločimo po času sajenja. Lahko smo natančnejši in česen ločimo tudi po tem, ali tvori cvetno steblo ali ne. Česen torej delimo na dve podskupini: Allium sativum var. sativum ne tvori cvetnega stebla, Allium sativum var. ophioscorodon in scordoprasum pa tvorita cvetno steblo. To postaja med pridelovalci zelo pomembno. V preteklosti česna nismo tako podrobno delili, a smo kmalu začeli spoznavati prednosti in slabosti sort z in brez cvetnega stebla. Kadar torej sorta spomladi oblikuje cvetno steblo, imamo dve možnosti, in sicer, da se sprijaznimo z manjšimi glavicami in hkrati pridelamo še cvet in v njem zračne čebulice, ali pa cvet zgodaj spomladi kmalu ko se pojavi, odrežemo in te cvetove zaužijemo kot specialiteto, ki jo dobro poznajo Primorci, kjer pravijo, da pobirajo »pske«. V tem primeru bodo stroki večji. Pri nas poznamo sorte s to značilnostjo, da delajo cvetno steblo, npr. sorta anka in ptujski spomladanski. Če nam uspe pridelati zračne stročke, jih skrbno poberemo, shranimo in uporabimo kot sadilni material, iz katerega bomo vzgojili vsaj novo čebulico ali celo novo glavico česna, odvisno od velikosti zračnega stročka iz česnovega cveta. Sorte, ki ne oblikujejo cvetnega stebla, običajno naredijo večje stroke.   Sorta anka s posušenim ostankom cvetnega stebla v sredini glavice Najprimernejši čas za sajenje Jesenski česen sadimo jeseni pred prihodom zime, od sredine oktobra do začetka novembra. Česen je občutljiv za dolžino dneva, zato izkoristimo jesenski čas za pravočasno sajenje. Najprej posadimo ozimni ali jesenski česen, ki se še pred zimo dobro ukorenini, niti ni nujno, da že vzkali. Priporočam pa, da pred zimo posadite tudi spomladanski česen. Tega lahko odvisno od vremena sadimo vse tja do zgodnje pomladi. Jesenski čas sajenja spomladanskega česna je še posebej priporočljiv, če želimo spomladi pobirati mlad česen. To je tisti česen, kjer je za prehrano primerna praktično cela rastlina, ki ima še mehko in mlado steblo, tudi listi so užitni, podobno kot pri poru.    Ni pa dobro, če s sajenjem jeseni preveč hitimo. Septembru in v začetku oktobra je še dokaj toplo in dnevi so še dolgi. Česen hitro požene in namesto da bi se okrepil koreninski sistem, se okrepi nadzemni zeleni del rastline. To pa ni dobro za prezimovanje rastline. Slabo je tudi, če česen sadimo prepozno. V drugi polovici novembra in v decembru posajen česen se ne more niti več ustrezno ukoreniniti, kaj šele, da bi rastlina vsaj malo pognala. To dvoje je cilj jesenskega sajenja česna. Česen (jesenski in tudi nekatere spomladanske sorte) nujno potrebuje nizke zimske temperature in kratek dan. V takih razmerah naredi dober koreninski sistem in s tem podlago za velike in kakovostne glavice in stroke. Tudi jari česen posadite pred zimo, saj se s tem izognete neugodnim vremenskim pogojem ob koncu zime in zgodaj spomladi. Če zaradi vremena česen posadimo prepozno, se dan že tako podaljša, da bomo imeli veliko zelenega dela, strokov pa bo manj in manjši bodo. Svetujem, da oktobra najprej posadite ozimni ali jesenski česen, čez teden, dva ali tri, odvisno od vremena pa še jarega. Tega lahko sadimo tudi še v novembru, če je vreme primerno. Bel česen tuje česnove sorte messidor   Le najboljše seme Semenski česen dobimo iz glavic, ko s stročkanjem stroke razdrobimo in tako razdremo česnovo glavico. Za sajenje so primerne najboljše in zdrave, čvrste glavice. Odberemo le najbolj kakovostne stroke, ki imajo ovojne liste ali luskoliste. Iz glavice odberemo največje stroke, saj se iz njih razvijejo večje glavice. Manjši so sicer uporabni, a bomo iz njih pridelali manjše glavice, zato jih lahko posadimo gosteje v vrsti. Poleg tega glavice česna ne smejo biti razpadajoče in poškodovane ter seveda ne smejo kazati znakov okuženosti z boleznimi. Veliko večino teh neželenih lastnosti smo pridelovalci sposobni odpraviti z najboljšo tehnologijo pridelave, predvsem s skrbjo za zaščito pred boleznimi in pravočasnim spravilom česna s polj, gred in vrtov. Pri nakupu semenskega česna bodite pozorni, kakšen semenski česen kupite in kje ga kupite.   Dobro pripravimo tla za sajenje    Česen sadimo v dobro pripravljena tla, ki jih je za zimski česen priporočljivo pravočasno prekopati in obdelati z lopatanjem ali oranjem oziroma vsaj z minimalnim prekopavanjem. To opravimo vsaj 10 do 14 dni pred sajenjem. Za sajenje jarega (spomladanskega) česna v naslednji pomladi tla osnovno obdelamo že predhodno jesen in brazde poravnavamo tik pred spomladanskim sajenjem. Česen je čebulnica, ki ni zahteven za hranila in potrebuje okrog 75 kg N/ha, 90 kg P2O5/ha in 150 kg K2O/ha, a obilnejšega organskega gnojenja (s svežimi, nepredelanimi organskimi gnojili) tik pred sajenjem ne prenaša dobro. Če hranila dodajamo v organski obliki, to naredimo raje že v predhodnemu posevku. Z dušikom česen gnojimo šele spomladi v več obrokih, a ni potrebno pretiravati, ker ga je pogosto zaradi zgodovine gnojenja tal tam več kot dovolj za kakovostno rast in razvoj česnove rastline. Takole morajo konec jeseni vznikniti rastline.   Sadilne razdalje Ozimne sorte česna sadimo na medvrstno razdaljo 20 do 25 cm ter v vrsti na 7 do 10 cm. Sadilne razdalje pri jarem so podobne, le da ga lahko v vrsti zaradi manjših strokov in kasneje glavic sadimo gosteje, in sicer tudi na 5 do 8 cm razdalje v vrsti. Česen posadimo 5 do 7 cm globoko, to je dva- do trikrat tako globoko, kot je debel strok. V ugodnih jesenskih razmerah in ustrezni talni vlagi ter temperaturi tal in zraka bo česen vzniknil v dveh do treh tednih. Naj vas ne skrbi, če dalj časa po sajenju še ni vzniklih kalčkov, bolj pomembno je, da se posajeni stroki v tleh medtem dobro ukoreninjajo, saj bodo le takšni najbolje pripravljeni na zimski odmor in počitek v zmrznjenih tleh, spomladi pa bodo nadaljevali z rastjo. Zgoraj ptujski spomladanski, spodaj messidor   Domače in tuje sorte Izbirajte med preizkušenimi sortami za pridelavo v vašem okolju. Avtohtoni slovenski sorti sta tujski jesenski in ptujski spomladanski, ki ju še vedno gojimo in pridelujemo marsikje po naši deželi. Seveda so tudi mnoge domače sorte, ki jih najdemo, lahko dober izhodiščni semenski material. Med novimi sortami v Sloveniji sta zanimivi Anka in haloški. Prva ima manjše, intenzivno rdeče obarvane luskoliste na strokih. Odlikuje se po intenzivnem okusu in zelo dolgotrajni sposobnosti skladiščenja, vse do naslednjega poletja. Sorta haloški je nekoliko poznejša kot ptujski česen. Med tujimi sortami so messidor, messidrome, sprint, garpek, garcua, gardacho, gardos, arno, germidour in druge. Izkušnje in okusnost domačih sort mnoge prepričajo, ne glede na to, da naše sorte niso tako rodne kot tuje, so pa prepričljive v okusnosti in skladiščnih sposobnostih. Igor Škerbot

Thu, 22. Sep 2022 at 14:07

197 ogledov

Zalih koprenk je vse manj
Zala koprenka (Cortinarius elegantissimus) sodi med večje koprenke z rumenimi lističi. Njen klobuk pogosto preseže 10 centimetrov. Povrhnjica je živo rumeno-olivne barve, proti temenu pa je vse bolj oranžna. Tudi bet je olivno rumen, proti dnu je štulast s presekanim dnom. Goba ni užitna, je pa okras naših gozdov. Kolikor jih je sploh še ostalo. Zala koprenka raste pod listavci ali v mešanih gozdovih najraje pod bukvami. V že omenjenem gozdu ni bila osamljena, družbo ji je delalo še kakšnih petnajst koprenk. Z dr. Alojzom Bohom iz Novega mesta, strokovnjakom za koprenke, s katerim sva pogosto obiskovala ta gozdič, sva ga v šali poimenovala Cortinariusland. Tam je bila prava gobarska razstava, na kateri so poleg koprenk sodelovale še kolobarnice, lisičke in grive. Zunaj gozdiča, na travnatem obrobju pa črni gobani, primorski jurčki. Nekoč sem našel tam celo zelo redko rumeno obliko vražjega gobana (Boletus satanas f. crataegus). Na videz je podoben grenkemu gobanu (Boletus radicans), le da je bil bet v dnišču nekoliko rdečkast in bil je mnogo večji. Največji orjaki so merili čez klobuk celo blizu 30 cm. Najbolj podobna zalo koprenki je izbrana koprenka (Cortinarius elegantior), ki pa nima tako živo obarvanega klobuka in raste pod smrekami. Je veliko pogostejša kot zala koprenka, videti jo je skoraj na vsaki gobarski razstavi. Goba, zanimivo, velja za užitno, vendar pa ne verjamem, da jo kdo uživa. Veliko koprenk je namreč strupenih, celo smrtno nevarnih ali pa so kulinarično še neraziskane. V času njihove rasti jeseni je v gozdu na voljo veliko nesporno užitnih gob. Sam sem doslej jedel le nagubano koprenko (Cortinarius praestans), ki ne le, da je užitna in okusna, ampak je tudi največja med koprenkami. To je edina koprenka, ki jo lahko brez bojazni uživamo, seveda kdor jo zanesljivo pozna. Izogibamo pa se rdečih, rjavo-rdečih in rumenih koprenk in vseh majhnih. Rod koprenk poznamo po lističih, ki se z zorenjem trosov obarvajo rjasto rjavo. Vse koprenke rastejo v sožitju z drevjem. Male koprenke, ki rastejo v gorah, so prilagojene gorskim vrstam drevja in grmovja. Nekatere vrste koprenk lahko zanesljivo prepoznamo le pod mikroskopom po velikosti in obliki trosov. Zala koprenka na primer ima velike, citronaste, bradavičaste trose. Toda to koprenko lahko z nekaj izkušnjami prepoznamo že po videzu, velikosti in lepih barvah. Branko Vrhovec

Thu, 22. Sep 2022 at 13:56

171 ogledov

Ribnik pred zimo, 2. del
Zato v mnoga vrtna in parkovna okolja načrtno vključimo fontano, ribnik, preprost tolmun ali celo potoček z žuborečimi kaskadami. Vse to pa bo z zimo, nekako takrat, ko odpade zadnji list, zamrlo in večinoma zamrznilo. Zato razmislek o tem vidiku priprav na vrtni počitek ne bo odveč.  Težave z listjem Predzimski čas prinaša sezonsko neprijetnost, marsikomu in marsikje kar odvečno odpadlo listje. Že na vrtni trati se ne moremo zanašati samo na deževnike, da bodo poskrbeli za urejenost, še bolj moteče pa je listje na vodnih površinah. Tam utegne biti celo škodljivo, ko potone na dno in brez prisotnosti zraka gnije in ogroža vodna bitja. Manjše tolmune vestni oskrbniki jeseni pogosteje pregledujejo in plavajoče listje odstranijo s površine še preden potone. To je zahtevno in pogosto celo neizvedljivo opravilo. Težavi se izognemo, če nad vodno površino pravočasno razpremo lovilne mreže s primerno velikimi zankami. Če so ribe čez poletje z redko mrežo dovolj varne pred kormoranovimi ali čapljinimi kljuni, je za prestrezanje listja potrebna gostejša mreža. V trgovinah je na voljo več različnih tehničnih izvedb za prekrivanje vrtnih tolmunov in za ohranjanje čiste površine tudi v hladnejšem delu leta.   Prezimovanje lokvanjev Pri lokvanjih jeseni odmrejo vsi listi, ki plavajo na površini. Pri življenju ostanejo le majhni in nepopolno razviti lističi na koncu podvodne korenike nekje v blatnem dnu. Ti listi in korenike ne smejo pomrzniti. Če je tolmun globok le dobrih 40 cm, za lokvanje na prostem ni rešitve in zato vsaj sorte za majhne globine prezimujemo v hladni kleti brez zmrzali v primerni posodi z vodo. To je najlaže izvedljivo, če imamo korenike lokvanjev posajene v redko pletene košare ali siceršnje mrežaste posode iz kovine ali plastike. Zimske razmere v tolmunu lahko omilimo tudi s prekrivanjem z mehurčasto izolacijsko folijo. Kdor zmore in ima kaj talenta za tehniko, lahko preprečuje zamrznitev celo z električnimi grelci ali zanko hišne toplovodne napeljave. Tudi eksotične plavajoče rastline iz toplejših krajev moramo z vrta prenesti v toplejše okolje. Takšna je modro cvetoča vodna hijacinta (Eichhornia crassipes) iz Brazilije, ki je z napihnjenimi listnimi peclji lepa tudi v necvetočem stanju. Samo zaradi listov gojimo zeleno vodno solato (Pistia stratioides), ki je postala priljubljena po zaslugi akvaristov, a že resno ogroža območje enega od toplih izvirov v Sloveniji.   Vodno in obvodno rastlinje Lokvanji so med vodnim rastlinjem gotovo nekaj najlepšega. Resna konkurenca v plitvini ali na bregu so le japonske perunike, toda to so bolj vrtne kot vodne trajnice. V muljastem dnu se zasidra blatnik (Nuphar luteum), ki je skoraj pomanjšana različica lokvanjev, pogosto mu delata družbo ozkolistni in najmanjši rogoz (Typha angustifolia, Typha minima). Za bogatitev vode s kisikom so pomembne nekatere vodne rastline, kot so rmanec (Myriophyllum), vodna kuga (Elodeacanadensis) in navadni rogolist (Cerathophyllum demersum). Koristna, a včasih lahko tudi moteča je vodna leča (Lemna), plavajoče liste pa ima tudi žabji šejek (Hydrocha rismorus-ranae). Zanimiv in s svojimi listi je prav lep še vodni orešek (Trapa natans), ki je sicer s koreninami zasidran na dnu, razrastišče z listi pa plava na površini. Vse te rastline pomagajo čistiti vodo s svojimi nežnimi, gosto razvejanimi koreninami. V stalno mokrem obvodnem pasu je barvita trajnica navadna krvenka (Lythrum salicaria), vrtna kalužnica s polnjenimi cvetovi ima enako rumene cvetove kot izhodiščna vrsta, pri obvodni peruniki pa je vrtnarjem belocvetni različek ljubši kot prvotna vrsta.Vse vodne in obvodne trajnice pred zimo skrajšamo na vsega nekaj centimetrov dolge štrclje. Izidor Golob

Wed, 21. Sep 2022 at 14:50

174 ogledov

Ribnik pred zimo, 1. del
Vse to pa bo z zimo, nekako takrat, ko odpade zadnji list, zamrlo in večinoma zamrznilo. Zato razmislek o tem vidiku priprav na vrtni počitek ne bo odveč.   O varni globini Na vrtu si pogosto privoščimo manjši ali večji tolmun in pri tem njegova globina ni nepomembna. Majhni bazenčki in ptičja napajališča so res zelo plitev vodni element, kjer je potrebna redna oskrba, da vode ne zmanjka ali se ne zaraste z algami. Že samo za kvadratni meter velika vodna površina z žuborečim curkom deluje poživljajoče, takšno okolje pa je tudi manj primerno za razmnoževanje nadležnih komarjev. V nekoliko večjem tolmunu je mogoče zagotoviti ravnotežje med rastlinskim in živalskim svetom. Ribe zanesljivo pospravijo mnogo komarjevih ličink. Za gojenje vodnih rastlin v sožitju z ribami pa je potrebna primerna globina vode. Zato nam je velikost in globina vodilo že pri gradnji. Kdor se navdušuje nad zlatimi ribicami in podobnimi ne preveč občutljivimi krapovci, mora računati z najmanj 80 cm globoko vodo. Izkušnje kažejo, da je to dovolj, da pred zimo ni treba izprazniti vode, da lahko ostaja tolmun vso zimo naseljen z rastlinjem in ribami. Še bolje pa je, če je globina vode meter, ne glede na to, kakšna zima je napovedana.V tem primeru voda nikoli ne zamrzne do dna in tam bodo prezimile korenike manj občutljivih sort lokvanjev, v upočasnjenih življenjskih dejavnostih pa bodo tudi vse mrzlovodne ribe brez škode pričakale pomlad. Nekaj zraka jim je vseeno potrebno vso zimo. Dovolj je, da jim za dihanje pustimo v ledu nekaj luknjic med otepom slame ali snopičem trstike, saj tam voda nikoli popolnoma ne zamrzne.    Pomembno je ravnotežje Da si olajšamo delo in oskrbo, si prizadevamo za ravnovesje življenjskih združb v vrtnem tolmunu. Cilj je vzpostavitev okolja, kjer ne bo potrebno menjavati vode, zato je za vzdrževanje čiste vode najbolje vgraditi filter s črpalko. Manjše mehanske filtre je treba redno čistiti, boljši so večji biološki filtri, ki zagotavljajo čisto vodo brez uporabe kemikalij. Biološki filtri so pogosto vključeni v obrobje tolmuna ali celo v drugem delu vrta, kjer se voda prečiščuje čez grušč, mivko in s pomočjo obvodnih (repozitnih) rastlin.   Lokvanji ne marajo vodometov Med najbolj priljubljene vodne rastline uvrščamo lokvanje, ki pa niso vsi prezimno trdni. Občutljive vrste in sorte moramo zato prezimiti na varnem v kleti. Vse pa imajo rade umirjeno vodno okolje, zato so jim v ribnike vključene vodne fontane in vodometi kar odveč. Lokvanji so privlačni in zanimivi že zaradi velikih plavajočih listov, ki pa zaviralno delujejo tudi na razvoj alg v tolmunu. Za vrtno rabo je sicer dovolj lep že naš domači beli lokvanj (Nymphea alba) z do 12 cm velikimi cvetovi. Najbolj jim ustreza globina vode do 150 cm, lahko tudi še nekaj več. Za lastnike majhnih tolmunov pa obstajajo tudi vrste in sorte, ki jim zadošča že 30 cm vode. Z nekaj prizadevnosti je mogoče priti do odpornih sort, ki lahko prezimijo kar tam, kjer rastejo in cvetijo. Ob belih so privlačne tudi sorte z barvitejšimi cvetovi. Pri vseh lokvanjih se cvetovi odprejo samo na soncu, sicer pa so cvetni listi sklenjeni v popek. V zasenčenem ribniku lokvanji ne zacvetijo. Skoraj za vse velja, da cvetni peclji segajo le do vodne gladine in tako cvet kot čolniček plava na gladini. Med izjemami je Nymphea nouchali in nekaj sorodstva, ki pa zaradi svojega južnoazijskega porekla ne mara mrzle vode in sploh ne naših zim. Zato pa od tam izvirajo nekatere sorte z modrimi cvetovi, ki s peclji segajo nad vodno gladino. Se nadaljuje. Izidor Golob

Wed, 21. Sep 2022 at 14:26

216 ogledov

Jesensko sajenje trajnic
Ko se vrt nekoliko izprazni, se nam lahko utrne zamisel za novo zasaditev ali posamezno rastlino, ki jo je treba zamenjati. Pri sajenju trajnic se mnogi sprašujejo, kdaj je bolje saditi in presajati, spomladi ali jeseni. Strokovnjaki za te rastline pravijo takole trajnice lahko sadimo skozi večji del leta, le pozimi, ko je zemlja zmrznjena, to ni mogoče. Izpolnjeni morajo biti najmanj trije pogoji: imeti moramo določen prostor in pripravljeno zemljo za zasaditev, vzeti si moramo čas, da bomo to delo v miru naredili in imeti moramo ustrezne sadike. Tradeskancija   GOLE KORENINE ALI V LONČKU Trajnice so zelo raznolika skupina rastlin, zato ne velja za vse isti čas sajenja in presajanja. Skoraj vse okrasne trave z delitvijo razmnožujemo spomladi. Bradate perunike je najbolje razsajati poleti ali v zgodnji jeseni. Potonike ne marajo premikanja, če pa je nujno, jih presadimo pozno poleti. To velja le za presajanje s koreninsko grudo ali z golimi koreninami. Če imamo sadike, vzgojene v lončkih, ta pravila ne veljajo več. Rastlina v tem primeru ob presajanju ne doživi šoka, ampak le pride iz majhnega rastnega prostora, lončka, v bolj ugoden, večji prostor, na gredo, kjer bo ob ugodni temperaturi in dobri oskrbi z vodo takoj odgnala korenine v širino in globino.   Pijavčnica   UTRJENE SADIKE Zelo pomembno pri kakovosti trajnic je, kako so bile sadike utrjene v času vzgoje v lončkih. Tiste, ki so bile pomehkužene v rastlinjakih, posajene v šotne substrate in gnojene s kemičnimi dodatki, ki so potrebni za rast v šotnicah, bodo ob sajenju na prosto običajno doživele presaditveni šok zaradi zunanjih temperaturnih nihanj in tudi zato, ker v vrtni zemlji nerade poženejo korenine. Ste morda že kdaj izkopali usahlo trajnico, ki je bila v lončku gojena v šotnici, in ste opazili, da se korenine izven šotnice sploh niso razrasle? Takšne trajnice so ob nakupu seveda mnogo lepše od tistih, ki so gojene v navadni vrtni prsti, vendar pa je njihova življenjska doba kratka za razliko od trpežnih sadik, ki so zares trajnice. Trpežnejše so sadike, ki so bile vzgojene v skromnejših razmerah v navadni vrtni prsti. Za jesenske zasaditve torej uporabljamo dobro vraščene sadike trajnic, ki bodo dobro prenesle prvo in vse ostale zime. Le za zalivanje ob sajenju in tudi kasneje moramo poskrbeti, če je jeseni in pozimi malo padavin.   Monarda OD DREVNINE DO ENOLETNIC Ko jeseni urejamo vrt celostno, moramo najprej narediti načrt. Če ne na papirju, pa vsaj v glavi. Del se lotimo po logičnem vrstnem redu. To pomeni, da najprej opravimo groba, nato fina zemeljska dela. Tako dobimo primerno osnovo za rastline. Potem se lotimo sajenja drevja, nato grmovnic. Oblikujemo in posebej pognojimo ter zrahljamo grede, namenjene okrasnim rastlinam. Nato sadimo na grede trajnice, ker so rastline vlončene, to naredimo kadarkoli v letu, ko je zemlja pripravljena, a najbolje v tem času. Zdaj posadimo tudi spomladanske čebulnice, spomladi pa enoletnice. Na koncu posejemo ali dosejemo travo. Takšen je v osnovi vrstni red del na vrtu z rastlinami. Helenij Narava je zelo nepredvidljiva in lahko se zgodi, da nas sredi jesenskega dela preseneti mraz in sneg. Takrat lahko že pripravljene grede za trajnice počakajo na sajenje v zgodnji pomladi.   ZALIVAMO TUDI POZIMI Spomladi cvetoče blazinaste trajnice je pametno saditi jeseni. Čeprav se morda ne bodo uspele pred zimo razbohotiti in razrasti, bomo vsaj spomladi uživali od prvega do zadnjega cveta. Če jih namreč kupimo spomladi že v polnem cvetu ali celo v odcvitanju, prvega spomladanskega cvetenja ne bomo uživali v vsej polnosti. Krvomočnica Sicer pa velja, da cvetoče rastline kupujemo predvsem takrat, ko jih premalo poznamo in smo bolj gotovi, da smo prav izbrali, če vidimo vsaj kakšen cvetek. Torej znane trajnice lahko mirno kupujemo tudi brez cvetja. Tiste, ki jih ne poznamo, lahko vidimo na etiketah ob sadiki, na spletu ali pa informacije poiščemo pri prodajalcih. Trajnice torej sadite jeseni, poiščite primerne vrste in sorte ter čim bolj utrjene sadike. Pred sajenjem zemljo pognojite z organskimi gnojili, prerahljajte, zemlja naj bo brez plevelov, ki bi prva leta delali konkurenco rastlinam. Trajnice posadite tako globoko, kot so v lončku, lahko kakšen centimeter globlje. Po sajenju je bistveno, da zemlja prve mesece ostane vlažna. Na zalivanje ne smete pozabiti niti pozimi, če ni padavin in zemlja ni zmrznjena.  
Teme
fižol bolezni Škodljivci

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Bolezni in škodljivci na fižolu