Najbolje je, če se pri oblikovanju pergole skušamo poenotiti z zunanjim videzom hiše, ob kateri stoji. Lesena, kovinska ali zidana konstrukcija, kombinirana s prej omenjenimi materiali, je kot nalašč za oporo plezavim rastlinam, ki nudijo prijetno in igrivo senco. Pergola ali senčnica v izbrani velikosti in obliki je nepogrešljivo izhodišče za vsakršno uživanje na prostem. Lahko se dotika fasade hiše ali na vrtu stoji samostojno.

Od Starega Egipta do danes

Staroegipčanska civilizacija je že pred tisočletji razvila svojevrstno leseno oporo za potrebe gojenja vinske trte. Lahko bi rekli, da je šlo za predhodnika tudi danes tako priljubljene pergole. Pridelek je bil večji in zdravje rastlin praktično zagotovljeno, zelo hitro pa so uporabili tudi prijeten senčen prostor pod to strukturo, ki velja za enega najbolj klasičnih vrtnih elementov. Osnovno konstrukcijo na stebrih in z različnimi načini oblikovane nosilne in prečne lege so skozi zgodovino v vseh obdobjih vrtne umetnosti oblikovali in prilagajali po svoje, zato imamo danes na voljo številne izpeljanke. Svoj vrh je pergola dosegla v času baroka (17. stoletje), ko so jih še posebej v Franciji uporabljali kot element, ki usmerja poglede, poudarja vrtne vedute, samostojno navduši v obliki zelene votline in podobno.

Uporaba pergole v zasebnem vrtu

Pergola uporabnika praviloma ne ščiti pred padavinami, zato pa je njena igra svetlobe in sence lahko toliko bolj zanimiva in morda celo v navdih za meditacijo na vrtu.

Živa zelena streha oziroma senca, ki jo ustvarjajo rastline, je morda zelo primerna tudi za zaščito avtomobila pred sončno pripeko.

Lesena pergola naj bo z ustreznim premazom in brez konstrukcijskih napak, kjer bi lahko zastajala padavinska voda, zaščitena pred vlago. Stebre s pomočjo kovinskih nosilcev namestimo na betonske temelje (običajno 30 x 30 x 30 cm na utrjen tampon iz gramoza). Na stebre pritrdimo nosilne in nanje še prečne lege. Če so deske „strehe“ v isti višini in ne prečno na nosilnih, smo naredili mrežasto pergolo, ki jo imenujemo tudi latnik.

Pokrita pergola

Dokler rastline še ne prerasejo celotne površine pergole, si lahko za več sence pomagamo s trstiko, gostejšo leseno mrežo, bambusovimi palicami ali temno zeleno plastično mrežo tako, da lahko kasneje te dodatke čim lažje umaknemo. Za najbolj učinkovito se je izkazala pritrditev od spodaj. Seveda lahko namesto pergole leseno ali kovinsko osnovno konstrukcijo tudi delno ali v celoti prekrijemo, vendar na ta način morda izgubimo nekaj pristnosti same pergole. Nastane namreč t. i. pokrita pergola, ki mora biti še toliko bolj previdno oblikovana, da padavinska voda pravilno odteče, pomisliti pa moramo tudi na možnost snega, kar zahteva pazljivost pri izračunu statike načrtovane pergole.

Rastline za pergolo

V predelu nad sedeži in mizo oziroma za senco za avtomobile sadimo rastline, ki redkeje ali pa sploh ne smetijo.

V ta namen lahko na primer izberemo različne vrste kovačnikov, (Lonicera sp.), vzpenjavo hortenzijo (Hydrangea petiolaris), primerna pa sta tudi bršljan ali vinska trta. Za romantičen videz pergole je zelo primerna glicinija (Wisteria sp.), ki je skladno z izbranimi sortami na voljo v različnih barvah cvetja. Dehteči grozdi cvetov se v začetku poletja razbohotijo v vsej svoji lepoti in zato na vrtu pričarajo prav posebno vzdušje. Glicinija hitro raste in zato že v nekaj letih prekrije površino pergole, zato jo je treba kasneje nekoliko bolj pogosto obrezovati. Zelo lepe so tudi kombinacije z uporabo vrtnic in okrasnih srobotov.

Kristina Ravnjak