Afriška lilijaKot že ime pove, afriška lilija (Agapanthus) izvira iz Afrike in sicer goratih predelov južnega dela kontinenta. Čeprav pri nas niso prezimno trdne in imajo prizvok tropske eksotičnosti, morajo v svojem domačem okolju preživeti hladnejše zime, sušna obdobja in redne požare. Na vrtu se najbolje obnesejo v loncih, saj imajo rade tesno stanje korenin. Torej izberite najmanjši lonec, v katerega še spravite rastlino in nagradila vas bo s čudovitimi socvetji. Vsako pomlad ji dodajte zrel kompost ali nekaj mineralnega gnojila, s čimer si boste zagotovili izdatno cvetenje. Poleg naravne oblike z modrikastimi cvetovi so gojitelji vzgojili tudi nekatere sorte z belimi ali bolj izrazito obarvanimi cvetovi. Sorta ‘Twister’ pa se ponaša kar z obema barvama cvetov hkrati.Inkovska lilijaZa razliko od afriške pa inkovska lilija izvira iz tropskih in subtropskih predelov Južne Amerike. Zanjo je značilna membrana, ki povezuje med seboj vse prašnike in je po njej dobila tudi znanstveno ime – Hymenocallis, kar v grščini pomeni »lepa membrana«. Za resnično enkratne cvetove izberite sorto H. x spofforthiae 'Sulphur Queen', ki požene prijetno nadišavljene bele cvetove s pridihom zelene in rumene barve. Čebulice inkovske lilije posadite tako, da bo njen vrat malo nad površino substrata. Substrat naj bo bogat z organsko snovjo, ki ji dodajte tudi nekaj grobega peska, kar bo izboljšalo njegovo odcednost. Takoj ko se pojavijo prvi listi, začnite rastline redno zalivati. Vsaka dva tedna pa rastlino zalijte še z razredčenim mineralnim gnojilom. Inkovske lilije bodo najbolje uspevale na soncu ali v rahli senci.Stepska lilijaZa enkratno višino, s katero se lahko kosajo samo še prave lilije pa posadite stepske lilije (Eremurus). Socvetja himalajske stepske lilije (E. himalaicus) se tako lahko dvignejo do dva metra visoko in so posejana z majhnimi belimi cvetovi, ki se bodo postopoma odpirali od baze socvetja navzgor. Na voljo pa imate tudi rumeno cvetoče oblike (E. stenphyllus) ali sorte s cvetovi v bakreno-rožnati barvi (E. 'Cleopatra'). Na vrtu jim namenite sončno rastišče z dobro odcednimi tlemi. Ob sajenju izkopljite veliko sadilno jamo, saj imajo stepske lilije zelo zanimive zvezdasto razporejene gomolje, ki se razraščajo horizontalno in spominjajo na morske zvezde. Korenine kakšne izmed višje rastočih vrst tako hitro dosežejo tudi 50 cm premera. Za sajenje izkopljite 15 cm globoko jamo, v katero vodoravno razporedite njihove gomolje. Pri tem naj bo koreninska krona tik pod površino tal.Elegantne lilijeKonec pomladi stopijo na okrasnem vrtu v ospredje elegantne lilije. Med gojenimi oblikami najdemo različne skupine kot so npr. orientalske, azijske, trobentaste, itd., ki se nekoliko razlikujejo v obliki in razporeditvi cvetov ter obdobju cvetenja. To lahko izkoristimo in si zagotovimo daljšo sezono cvetov lilij. Med prvimi bodo svoje cvetove odprle azijske lilije. Zanje so značilni navzgor obrnjeni cvetovi, ki jih boste lahko občudovali že od konec maja naprej. Sledijo jim križanci med orientalskimi in trobentastimi lilijami (na kratko OT križanci) ter trobentaste lilije. OT križanci poženejo velike, navzven obrnjene in nekoliko povešave cvetove, ki so tudi prijetno nadišavljeni. Trobentaste lilije pa poženejo med vsemi lilijami najvišje poganjke, ki se lahko dvignejo tudi do 150 cm visoko in so odlične za dodajanje višine v zasaditev. V avgustu pa bodo cvetenje prevzele orientalske in tigraste lilije. Slednje boste hitro prepoznali po cvetovih, ki so posejani s temnimi pegami. Za nekoliko drugačne cvetove pa izberite turške lilije z zanimivimi cvetovi, ki spominjajo na turban in po katerih je skupina dobila tudi ime.Skoraj vse lilije se bodo odlično počutile tudi v loncih in koritih. Paziti morate le, da ne boste izbrali previsokih sort. Najbolje je, če izbere različne sorte azijskih lilij, ki ne bodo zrasle višje kot 50 do 60 cm.Lilije v loncihNa dno lonca nasujte grobi pesek ali položite nekaj manjši kamnov, ki bodo preprečili zastajanje vode. Za sajenje uporabite večnamenski substrat. Čebulice posadite 10 cm globoko, med njimi pa pustite približno pet cm prostora. Jeseni lilije presadite v svež substrat ali na gredo, saj potrebujejo veliko hranil. Če boste lilije prezimili v loncu, ga umaknite ob hišo in nekoliko zaščitite. Lilij ne prezimujte v ogrevanih prostorih, saj za bujno cvetenje potrebujejo nizke zimske temperature.Rezano cvetjeLilije imajo še eno odlično lastnosti – odlično se obnesejo tudi kot rezano cvetje, saj se v vazi zelo dolgo obdržijo. Ob nabiranju lilij za rezano cvetje skupaj s cvetom odstranite le tretjino do polovico stebla, preostali del pa pustire na gredi. Listi na preostanku stebla bodo poskrbeli za tvorbo zalog, ki jih bo rastlina vskladiščila v čebulici za prihodnje leto. Tako boste lahko njihove cvetove občudovali tudi naslednje leto. Lilija v imenu rastline nam ne pove veliko o njenem izvoru ali sorodstvu, lahko pa smo prepričani, da bomo s takšno rastlino na vrt dodali čudovite cvetove, ki bodo vsekakor polepšali poletno sezono na našem vrtu.Besedilo in fotografije: Matevž Likar

To lahko še vedno zatrjujejo evropski pridelovalci, ki ameriške borovnice pridelujejo na območjih z zelo malo padavinami (Španija, Portugalska, Nizozemska, sever Poljske), nikakor pa se s tem dejstvom ne moremo strinjati pridelovalci v osrednjem alpskem prostoru (Švica, severna Italija, Avstrija in Slovenija), kjer imamo padavin, ki so glavne pospeševalke razvoja bolezni, veliko.Od cvetenja do konca zorenjaV času od cvetenja do zorenja moramo glavno skrb posvečati boleznim plodov, kot sta siva plesen in antraknoza. Siva plesen ali gniloba (Botrytis cinerea) napada cvetove, plodove in mlade poganjke. Pred sivo plesnijo se obvarujemo s sajenjem odpornih sort, zmernim gnojenjem z dušikom in vzdrževanjem zračnega grma. Na sivo plesen deluje več botriticidov. Antraknoza (Colletotrichum floriniae) se običajno najbolj izrazi na plodovih po obiranju. Do okužbe pride že v času cvetenja. Ko začnejo plodovi zoreti, postanejo mehki, nagubani in tvorijo lososovo rdeče pege. Proti tej bolezni ni registriranega nobenega sredstva, delujejo pa nekateri botriticidi. V zadnjih letih v času zorenja velik problem predstavlja plodova vinska mušica, ki v plod izleže jajčeca, iz katerih se izležejo drobne ličinke (črvički). Plod postane mehek in odpade. Proti plodovi vinski mušici se najbolje borimo s protiinsektnimi mrežami, vabami (jabolčni kis, vino, sladkor) in škropljenjem z dovoljenimi kemičnimi sredstvi. Sušenje posameznih vej v grmu, ki jih povzroča gliva Phomopsis vaccini, se najbolje izrazi v času bujne rasti. Veje postanejo rumene in suhe v nekaj dneh. Običajno se posuši le nekaj posameznih vej, vendar grm ne odmre. Najpogostejše so okužbe v času cvetenja. Pred boleznijo se obvarujemo s sajenjem odpornih sort in izrezovanjem okuženih poganjkov. V času intenzivne rasti so tudi najbolj vidne posledice koreninske gnilobe, ki jo povzroča gliva Phytophthora sp. Gliva povzroča počasno propadanje grmov. Okužba se izrazi z rumenenjem in končnim odmrtjem celega grma. Pred njo se zaščitimo z izborom ustreznih odcednih leg, sajenjem na močno dvignjene grebene, zmernim namakanjem in sajenjem odpornih sort. Listne uši (Aphis sp.) se na ameriških borovnicah pojavijo zelo redko in omejeno. Škodo povzročajo predvsem na mladih poganjkih mlajših rastlin. Za zaščito imamo na voljo ustrezne insekticide.V obdobju intenzivne rasti, še posebno ob nenadnih toplotnih šokih, listi rahlo porumenijo ali pordečijo. Nenormalno obarvani listi so najpogosteje posledica nenadnih temperaturnih sprememb, lahko pa so tudi posledica suše. Suša se v grmu najpogosteje izrazi zaradi slabo razvitega koreninskega sistema, ki je posledica slabih rastnih razmer. Če borovnice rastejo v ustreznem okolju, bodo po zalivanju listi postali normalno zeleni. Če so vzrok rdečenja slabe rastne razmere, bo rast rastlin do jeseni delno zavrta, kar ima za posledico večjo občutljivost za bolezni, slabo priraščanje poganjkov in majhen rodni nastavek. Tudi rumeni listi z izrazito temnimi žilami imajo razlog v neustreznih tleh. Različne kloroze – železove ali manganove – so posledica neustreznih rastnih razmer. Klorotičnim rastlinam dodamo pripravke za preprečevanje kloroz. Najbolje pa je v času mirovanja rastlino presaditi v novo ustrezno pripravljeno rastišče.Darinka Koron

To lahko še vedno zatrjujejo evropski pridelovalci, ki ameriške borovnice pridelujejo na območjih z zelo malo padavinami (Španija, Portugalska, Nizozemska, sever Poljske), nikakor pa se s tem dejstvom ne moremo strinjati pridelovalci v osrednjem alpskem prostoru (Švica, severna Italija, Avstrija in Slovenija), kjer imamo padavin, ki so glavne pospeševalke razvoja bolezni, veliko. Z večino bolezni in škodljivcev se pridelovalci soočajo v vseh evropskih državah, vendar z zelo različno intenzivnostjo. Bolezni in škodljivci so problematični predvsem v intenzivnih nasadih, kjer je potencial škodljivih organizmov velik. V manjših nasadih in vrtovih bolezni in škodljivcev običajno ni, če smo posadili zdrave in bujno rastoče sadike. Zavedati se moramo, da se s pripravo optimalnega rastišča in izborom ustrezne lokacije izognemo večini problemov, povezanih z zdravstvenim stanjem rastlin.Monilija – spomladanska okužba vršičkovOd brstenja do začetka cvetenjaObdobje od brstenja do cvetenja je v gojenju borovnic zelo pomembno, saj se rastline v tem času okužijo z večino gospodarsko pomembnih bolezni in škodljivcev. Že ob rezi našo pozornost pritegnejo pege na poganjkih, ki nastanejo zaradi glive Godronia cassandrae, ki povzroča bolezen odmiranja stebel. Pojavi se na eno- in dveletnih steblih, najpogosteje okrog brsta. Temno rdeče eliptične pege so velike od 2 do 15 cm. Ko gliva prodre v globlje plasti, skorja odstopi. Veje začnejo veneti in se sušiti. Pred boleznijo se obvarujemo s sajenjem odpornih sort in izrezovanjem okuženih poganjkov. Bolezen lahko zatiramo s sredstvi na osnovi bakra, ki so učinkovita tudi proti drugim boleznim lesa.Škropljenje z bakrenimi sredstvi je nepogrešljiv ukrep v obdobju mirovanja jeseni in spomladi. Ob rezi se srečujemo s suhimi vrhovi talnih poganjkov, ki so lahko posledica zimske pozebe nedozorelega lesa, ali pa tudi sive plesni lesa (Botrytis cinerea), ki se običajno pojavi kot druga (sekundarna) okužba in se jo zatira hkrati s sivo plesnijo plodov. Na lubju v tem času opazimo tudi rdeče rjave izbokline, ki so vidne predvsem na mladih poganjkih. To je stebelni rak (Botryosphaeria corticis). Rahlo privzdignjeno mesto v poznejših letih posivi in razpoka. Rane se z leti širijo in poglabljajo. Pred boleznijo se obvarujemo z izrezovanjem okuženih vej in sajenjem odpornih sort.Mnogo poganjkov je spomladi črno sajavih. Sama gliva na rast rastlin ne vpliva, pozorni pa moramo biti, da se sajavost ni razvila zaradi kaparja, ki lahko v ameriških borovnicah naredi veliko škodo.V tem obdobju lahko zelo veliko škode naredi monilija borovnic (Monilinia vaccinii-corymbosi), seveda če je gliva prisotna v okolju. Okužba je tudi neposredno povezana z vremenskimi razmerami. V vlažnih letih je škoda ob neustrezni zaščiti zelo velika, v sušnih letih pa minimalna.Spomladanska pozeba cvetovBolezen močno pospešijo nenadne spomladanske ohladitve. Spomladi se ob primarni okužbi okužijo mladi lističi. Mladi poganjki se obdajo s sivo prevleko, poganjek se upogne, porjavi in posuši. Trosi iz okuženih vejic z vetrom in čebelami okužijo cvetove, kar povzroči sekundarno okužbo. Bolezen je nujno treba zatirati v začetni fazi brstenja in v času cvetenja. Zatiranje sekundarne okužbe je manj uspešno. Dovoljena je uporaba pripravka Serenade na osnovi bakterije (Bacillus subtilis). V intenzivni pridelavi je dovoljenih več sredstev, vendar se izbor zelo spreminja. V začetku zelenenja borovnic lahko opazimo objedene mlade liste. Objedanje povzroči mali zimski pedic (Operophthera brumata). Pojavi se občasno in v različni intenzivnosti. Zatiranje tegaškodljivca prepustimo pticam, ki imajo do prekrivanja nasadov prost dostop do grmov.Se nadaljuje.Nika Cvelbar Weber

Od tehnologije pridelave, lastnosti sort ali hibridov, ki jih pridelujemo ter vremenskih razmer v posamezni pridelovalni sezoni je zelo odvisno tudi zdravstveno stanje naših gojenih rastlin. V posevkih bučnic v domačih vrtovih plevele najpogosteje obvladujemo s pletvijo in okopavanjem. Vse pogosteje si pridelavo olajšamo bodisi z uporabo različnih folij ali zastirk iz organskih materialov. Če bomo za zastiranje tal uporabili folijo, jo položimo pred presajanjem sadik. Poskrbeti moramo tudi za namakalni sistem oziroma predvideti, kako bomo rastline oskrbovali z vodo. Manj tovrstnega načrtovanja je potrebnega ob uporabi zastirk iz organskih materialov, vendar bodimo pri tem pozorni na osnovna pravila o zastiranju tal, o katerih smo pisali pred kratkim. Seveda uporaba organskih zastirk tudi ni najbolj zaželena v vrtovih ali zavarovanih prostorih, v katerih imamo težave s polži.Pepelovko bučnic prepoznamo po pepelastih prevlekah na listih.Kumarna plesen in pepelovka bučnicV pridelavi bučnic težave pogosto povzročata gliva povzročiteljica kumarne plesni oziroma plesni bučnic (Pseudoperonospora cubensis) in glive povzročiteljice pepelovke bučnic (na primer Erysiphe polyphaga, Sphaerotheca xanthii). Občasno težave v pridelavi povzročajo tudi glive povzročiteljice kumarnega ožiga oziroma antraknoze (Glomerella lagenarium), krastavosti plodov (Cladosporium cucumerinum), črna trohnoba stebel bučnic (Didymella bryoniae) in bela gniloba (Sclerotinia sclerotiorum). Pridelavo kumar lahko ogrožajo tudi različne bakterije in virusi. Vrtnarji, tako tisti z dolgoletno prakso kot začetniki, bomo najlaže prepoznali prvi dve bolezni, s katerima se v pridelavi bučnic tudi najpogosteje srečujemo. V primeru suma na pojav katere druge bolezni pa je vsekakor smiselno poiskati ustrezno strokovno pomoč. Kumarna plesen oziroma plesen bučnic največjo škodo običajno povzroči na kumarah in melonah. V zavarovanih prostorih in v njihovi okolici se gliva od ene do druge pridelovalne sezone ohranja na ostankih rastlin in plevelih iz družine bučnic. Do okužbe s to glivo pride pri temperaturah od 16 do 22 °C. Spore (konidije) prenaša veter.Kumarno plesen prepoznamo po svetlo zelenkastih pegah na listih, ki so najprej okrogle oblike, nato pa se postopno povečujejo in postajajo oglate, ker so obkrožene z listnimi žilami. Na bučnicah bolezen prepoznamo po svetlo zelenkastih pegah na listih, ki so najprej okrogle oblike, nato pa se postopno povečujejo in postajajo oglate, ker so obkrožene z listnimi žilami. Velikost peg variira od 1 do 15 mm. Z razvojem bolezni se število peg povečuje, starejše pega pa postajajo rumeno rjave. Okuženi deli listne ploskve se sušijo. Ker je tako tkivo zelo krhko, se z lahkoto lomi in pod vplivom dežja in vetra razpada. Na spodnji strani klorotičnih peg se pojavi umazano modra do vijolična plesniva prevleka. Bolezen se pojavi na mlajših listih šele, ko starejši listi odmrejo. Izguba listov povzroči slabši nastavek cvetov in razvoj plodov.Pridelava na mrežiK zmanjšanju težav s to boleznijo pripomoremo z doslednim upoštevanjem kolobarja (predhodni posevek ne smejo biti rastline iz družine bučnic), pridelavo manj občutljivih sort oziroma hibridov in pridelavo kumar na mreži ali vrvicah (dvignjeno od tal). Pri pridelavi v vrtovih ali zavarovanih prostorih moramo v letih z ugodnimi pogoji za pojav in razvoj bolezni za obvladovanje te bolezni uporabiti v ta namen registrirane fungicide. Fungicide moramo seveda uporabiti pravočasno in jih nanesti učinkovito.Pepelovko bučnic prepoznamo po pepelastih prevlekah na listih, občasno tudi na vrežah in kotiledonih. Pepelasta prevleka se oblikuje na zgornji strani listov, pri pridelavi v zavarovanih prostorih pa jo pogosto opazimo tudi na spodnji strani listov. Običajno je prevleka bodisi sivkasta ali belkasta (odvisno od glive povzročiteljice). Močno okuženi listi rumenijo, nekrotizirajo in se sušijo. Običajno se pri pridelavi kumar, bučk in melon na prostem s to boleznijo srečamo v drugi polovici pridelovalne sezone, pri pridelavi v zavarovanih prostorih pa bolezenska znamenja pepelovk opazimo bolj zgodaj.Na plodovih bučk pogosto opazimo tudi okužbe z glivo povzročiteljico sive plesni (botritis). Zgodnejša setev in sajenjeTudi te spore (konidije) raznaša veter. Dlje časa lahko ostanejo tudi na tleh, na plevelih, na opori. Za te glive je značilno, da se lahko razvijajo že pri nizki relativni zračni vlagi (20 %), najbolj pa jim ustreza od 65 do 85% relativna zračna vlaga. Razvoj konidijev pa omejujejo le zelo visoke temperature zraka (nad 32 °C).Za zmanjševanje težav s tem bolezenskim povzročiteljem je priporočljivo sajenje oziroma pridelava na bolezen bolj odpornih sort oziroma hibridov ter zgodnejša setev in sajenje. V pridelavi v vrtovih ali zavarovanih prostorih moramo v letih z ugodnimi pogoji za pojav in razvoj bolezni za obvladovanje te bolezni uporabiti v ta namen registrirane fungicide. Zelo dobrodošla pa je tudi preventivna uporaba različnih sredstev za krepitev rastlin.S pridelavo kumar na mreži ali vrvici (dvignjeno od tal) si olajšamo obiranje in hkrati vplivamo na mikroklimo v posevku.Pege, krastavost, izločkiNa okužbo s kumarnim ožigom oziroma antraknozo lahko posumimo ob pojavu okroglih do ovalnih peg zeleno rumenih do rjavih peg na listih. Pege se pojavijo tudi na plodovih, ki gnijejo.V primeru pojava vodenih peg na listih, ki kasneje potemnijo in se sušijo, posušeni deli pa izpadejo in dajejo listom izrazito luknjičasti videz lahko posumimo na okužbo z glivo povzročiteljico krastavosti plodov. Gliva na plodovih sprva povzroča majhne sive ugreznjene pege, na katerih se kasneje pojavljajo kapljice lepljivega izločka.Občasno nas lahko preseneti tudi okužba s črno trohnobo stebel bučnic. Prepoznamo jo po ovalnih pegah na steblih, listih, vrežah in pecljih. Na plodovih sprva povzroči zeleno-rumene pege, ki se širijo in počrnijo, plod se zgrbanči in gnije.V primeru, da na plodovih in spodnjem delu stebla opazimo beli micelij, na njem pa se kasneje oblikujejo črni sklerociji in opazimo gnitje plodov pa lahko posumimo na težave zaradi bele gnilobe.Mnogim težavam z bolezenskimi povzročitelji se bomo izognili ali jih vsaj omilili z upoštevanjem širokega kolobarja (pozorni moramo biti na vse vrtnine iz družine bučnic), izbiro ustrezne sorte oziroma hibrida, ter uporabo zdravega semena oziroma kakovostnih in zdravih sadik. Preko leta pa je vsekakor dobrodošla tudi preventivna uporaba različnih sredstev za krepitev rastlin. V primeru težav, ki jih ne znamo pojasniti, pa le poiščimo pomoč strokovnjaka. Le tako bomo lahko usmerjeno in prav ukrepali, ter pridobili izkušnje in ustrezno znanje za prihodnje pridelovalne sezone.Iris Škerbot

Vedno znova me očarajo oblike cvetov nekaterih rastlin, ki so tako posebne in privlačne na pogled. Ena takih je orlica (Aquilegia vulgaris), trajnica s posebnim cvetom, ki umetnike navdihuje že od antike dalje. Orlica je svoje ime dobila prav zaradi nenavadne oblike cveta, ki nekoliko spominja na orlovske kremplje in zakrivljen kljun. Nekateri so v obliki njenega cveta videli tudi gručo golobov, zato so jo imenovali tudi golobica ali kolumbina.POGOSTE V KMEČKIH VRTOVIHOrlice so elegantne trajnice z zvonastimi in ostrogastimi cvetovi, ki vnesejo očarljivost v zgodnjepoletni vrt. Zaradi lepih cvetov in tudi same rasti so bile dolgo časa ene izmed najbolj priljubljenih vrtnih trajnic, še posebno v kmečkih vrtovih.Poznamo okoli 70 vrst orlic, ki so razširjene po vsej severni polobli. Rastejo v gorah, gozdovih in na travnikih. Najlepše uspevajo na hladnih polsenčnih in sončnih legah v nekoliko vlažni zemlji. V polsenci bodo cvetele dalj časa, bolje pa se bo ohranila tudi barva cvetov. Odženejo že zgodaj spomladi, njihovi listi so takrat posebno lepi. V tem času moramo biti pazljivi, da jih ne napadejo polži ali uši.SAMOSEVNE RASTLINEV vrtovih gojimo predvsem križance. Različni križanci se razlikujejo po višini rasti ter po barvi in velikosti cvetov. Barve cvetov so različne, lahko so enobarvni ali dvobarvni. Cvetovi se odpirajo na koncu cvetnih stebel, ki izraščajo iz šopa lepo oblikovanih, nacepljenih listov. Cvetijo od maja do junija, odvisno od vrste oziroma sorte. Po cvetenju se iz cvetov razvijejo rjave semenske kapsule polne semen, ki jih veter raznese po okolici. Gre namreč za samosevne rastline, ki se med seboj množično križajo. Če želimo ohraniti sorte, jih moramo zato saditi precej narazen. Priporočljivo pa je tudi preprečiti, da se seme raznese po vrtu. Cvetovi orlic so zelo dolgotrajni, saj lahko posamezen cvet ostane svež na rastlini tudi do en mesec. Zato so orlice zelo cenjene tudi kot rezano cvetje.Zrastejo 30 do 60 centimetrov v višino in 30 do 40 centimetrov v širino. So kratko živeče trajnice.Orlice sadimo na cvetlične grede v družbo ostrožnikov, krvomočnic, perunik, mačje mete, potonik, zvončnic in grozdastih plamenk. Nekateri križanci nižje rasti so primerni tudi za skalnjake.OD LJUBEZNI DO SMRTIV literaturi in pozneje na slikah se orlica pojavlja že od antike. Imela je tudi različne simbolne pomene – v antiki je bila simbol ljubezni, iz nje so pridobivali ljubezenske zvarke, saj je slovela kot močan afrodiziak. Pozneje v krščanski ikonografiji je zaradi oblike cvetov simbolizirala Svetega duha, včasih pa jo vidimo upodobljeno tudi v različnih motivih žalovanja in smrti.

Poleg okrasnh rastlin se v družini metuljnic skriva tudi precej uporabnih za zelenjavni vrt in njive s poljščinami.VOLČJI BOBMed zelnatimi trajnicami je zelo znan volčji bob (Lupinus). Včasih so ga gojili zaradi uporabne vrednosti, čeprav ni bil nikoli tako uporaben kot njegovi sorodniki. Danes ga gojimo kot okrasno trajnico, na vrtu pa tako kot druge metuljnice s svojimi koreninskimi simbionti izboljšuje preskrbljenost tal z dušikom. Volčji bob konec pomladi polepša grede s svojimi barvitimi pokončnimi socvetji. Zacveti lahko v celotni paleti barv, od popolnoma bele, rumenkaste, oranžne, rdeče do vijoličnih tonov. Odlična lastnost te rastline je tudi, da z odstranitvijo odcvetelih socvetij spodbudimo ponovno cvetenje pozneje v sezoni.PRILJUBLJENE VZPENJAVKEMed metuljnicami je kar nekaj vzpenjavk. Ena najlepših in najbolj priljubljenih na vrtovih je glicinija (Wisteria). Glicinija je živahna ovijavka, pri kateri na začetku potrebujemo nekaj potrpljenja, saj lahko na prve cvetove čakamo tudi nekaj let. Čakanje pa se vsekakor splača, saj je s svojimi velikimi in dišečimi socvetji odličen vrtni dodatek. V naravi najdemo osem vrst glicinij, na okrasnem vrtu pa predvsem kitajsko (Wisteria sinensis) in japonsko (W. floribunda). Prva zacveti pred olistanjem in dišeči cvetovi v socvetju se odprejo naenkrat. Druga se najprej olista in potem zacveti. Cvetki v socvetju se odpirajo od baze socvetja proti vrhu, kar nekoliko podaljša cvetenje.Veliko navdušencev ima še ena vzpenjava metuljica, to je dišeči grahor (Lathyrus odoratus). Za razliko od glicinije je dišeči grahor enoletnica in doseže do dva metra višine. Lahko ga posejemo na zelenjavni vrt ob žičnato ograjo ali ob kakšen neugleden plot, ki ga bo prekril in okrasil z lepimi cvetovi. Z njim lahko razmejite dele zelenjavnega vrta. Dišeči grahor je tudi odličen za aranžmaje in šopke, zaradi česar ne sme manjkati na vrtu ljubiteljev aranžiranja rastlin.CVETOČI LESNATI PREDSTAVNIKINajvečjo pestrost metuljnic na okrasnem vrtu najdemo med grmovnicami in drevesi. Med najpogostejšimi lesnimi predstavniki metuljnic pri nas je robinija (Robinia pseudoacacia). Izvira iz Severne Amerike, drugje so jo sadili kot okrasno drevo. Pred desetletji se je začela vrivati v naravne ekosisteme, zato marsikdo misli, da je avtohtona. Njen sloves ni najboljši, saj sodi med invazivne rastline, čebelarji pa jo cenijo zaradi medonosnosti. Pozno spomladi robinije zacvetijo s polnimi krošnjami dišečih belih socvetij. Poleg belocvetne botanične vrste lahko pri vzgojeni sorti 'Purple Robe' občudujemo tudi cvetove v škrlatnih odtenkih. Prav tako zacveti tudi nekoliko nižji jadikovec (Cercis siliquastrum). Rastlina je zanimiva tudi zato, ker cvetovi poženejo na enoletnih ali starejših poganjkih, torej na starem lesu, iz debla, kar je v rastlinskem svetu zelo redko. Nekoliko bolj pisano cvetoča metuljnica je metličevje ali relika (Cytisus scoparius). Poleg rumeno cvetoče botanične vrste lahko v vrtnarijah najdete tudi rdeče ali škrlatno cvetoče predstavnike. Za oranžne odtenke posadite sorto 'Lena'.Nekoliko višje rastoča grmovnica je nagnoj (Laburnum). Pravimo mu tudi »zlati dež«, ker ima dolga rumena socvetja. Čeprav je nagnoj predstavnik naše domače flore, je vrtni nagnoj križanec alpskega in navadnega nagnoja. Nagnoj lahko gojite kot solitar ali pa ga vzgojite ob pergoli, kjer bodo njegova viseča socvetja prišla še posebej do izraza. Cvetovi so strupeni.Matevž Likar