Isto seveda velja tudi za druge gobe. Tudi ljubitelji gob smo se znašli v povsem novih razmerah, kakršnih do zdaj nismo poznali. 

Surovih ne smemo jesti

Upam, da se smrčki ne bodo dali kar tako. Ne marajo le suše in mraza, ob kolikor toliko ugodnih vremenskih razmerah pa vsako pomlad poženejo na istih mestih, enkrat v večjih, drugič v manjših količinah. Vsi so pogojno užitni, se pravi, da surovih ne smemo jesti. Za gobarje, ki nabirajo smrčke le za jed, je ta podatek dovolj, o posameznih vrstah smrčkov in njihovih različkih se prerekamo samo določevalci gob, in prerekamo se že kar dolgo, saj tudi največjim poznavalcev te vrste gob ni prav jasno, kako jih klasificirati.

Najbolj iskan je užitni smrček (Morchella esculenta), ki ima bolj ali manj jajčasto oblikovan klobuček z nesimetrično oblikovanimi jamicami, bledookraste barve.

Največji trosnjaki dosežejo v višino tudi do 15 centimetrov ali še več, vsi pa so znotraj votli, kar seveda močno zmanjša njihovo težo. Tudi največji orjaki le težko dosežejo 20 dag. Meso je voskasto, krhko in brez posebnega vonja in okusa.

Zvesti svojim rastiščem

Mavrahe, kot tudi pravijo smrčkom, najlaže najdemo na obrežjih potokov, v parkih, na starih pogoriščih, ob gozdnih poteh in v sadovnjakih. Zvesti so svojim rastiščem, dokler seveda ta izpolnjujejo njihove pogoje za rast. Sam na nekaterih rastiščih ob robu potoka dobivam smrčke že celo trideset let. Vsako pomlad so, kakšno leto jih je več, drugo manj, nikoli pa se še nisem vrnil domov praznih rok. Med čemažem prevladujejo navadni smrčki, v nizki obrežni travi in na starih pogoriščih pa njihovi temnorjavi različki (var. umbrina). Njihovo slovensko ime ni prav posrečeno, saj nikoli niso rjavi, ampak vedno sivi. Oboji so okusni, ampak temnorjavi se mi zdijo bolj čvrsti, tudi po čiščenju se manj drobijo. Naključni najditelji se ne menijo zanje, očitno jih odbija že njihova pepelnata barva. A tudi navadni smrčki, naj bodo še tako veliki in lepi, privabijo redke nabiralce, ljudje se ob potokih raje posvetijo čemažu. Meni je tako kar prav, kajti če bi bilo za smrčke toliko zanimanja, kot ga je za jurčke, bi redkokdaj kaj našel. Ni pa povsod tako kot v Sloveniji, v nekaterih drugih državak zbujajo precej več zanimanja.

Niso za vlaganje

Smrčki so odlični praženi, polnjeni s sirom in pečeni, ocvrti in v juhah, manj okusni pa so po mojem mnenju vloženi v kis. Za vlaganje so namreč preveč krhki. Ponekod jih posušijo in zmeljejo v prah ter uporabijo kot začimbo.

Včasih, če so dobri pogoji, se smrčki pojavijo že marca, najpogosteje pa poženejo aprila ali maja. Njihov znanilec je čemaž in tudi podlesna vetrnica in tudi drugo spomladansko rastlinje. Navadno se po mavrahe odpravim v drugi polovici aprila, ko imam v svojem botaničnem dnevniku vpisanih že najmanj sto vrst spomladanskih rastlin. Te so namreč veliko bolj prilagodljive kot gobe.

Besedilo in fotografije: Branko Vrhovec