Nekatere med njimi pa so vendarle izjeme. Japonska sofora po krivici nosi ime japonska, saj je njena prvotna domovina severna Kitajska. V Evropo so njena semena prvič prinesli leta 1753 in jih posejali v Kew Gardensu v Londonu, od tam pa se je ta drevesna vrsta razširila tudi v druge parke in vrtove po Evropi. Spada v družino metuljnic in ima podobne liste kakor robinija ali neprava akacija. Kdaj se je prvič pojavila v naših krajih, mi ni znano, vendar so o njej pisali nekateri slovenski čebelarji že pred pol stoletja in jo takrat prištevali med najbolj medovite drevesne vrste.

Cveti sredi poletja

Pozornost je zbujala predvsem zaradi obilnega cvetenja v drugi polovici julija in prvi dekadi avgusta, ko imamo v Sloveniji brez pašno obdobje in moramo svoje čebelje družine pogosto krmiti s sladkorjem, da jih obdržimo pri življenju. Drevo je takrat dobesedno posuto s svetlo rumenimi cvetovi, ki privabljajo množice čebel in je na pogled iz daljave kot en sam velik čaroben cvet. Še ko cvetovi odpadejo in ležijo na tleh pod krošnjami, jih čebele množično obiskujejo ter poskušajo iz njih iztisniti zadnje ostanke cvetnega prahu in medičine. Glede zemlje je skromna. Raste tudi v plitvih, peščenih in suhih tleh. Ker dobro prenaša mestni zrak in je ne moti, če površino nad njenimi koreninami prekrijejo s tlakovci ali asfaltom, je zelo primerna za mestne drevorede in parke. Znani so primerki sofor, ki so v štiridesetih letih zrasle v višino dvajsetih metrov in so imele premer debla v prsni višini sedemdeset centimetrov. Razmnožuje se s semeni. Plodovi so v obliki kratkih strokov, ki vsebujejo od eno do šest semen, prekritih z gosto lepljivo snovjo. Cveteti začne že v petem letu starosti. V mladosti je sicer nekoliko občutljiva za nizke zimske temperature, starejša drevesa pa so odporna in prenesejo več mraza kakor katerokoli sadno drevje. Kljub hitri rasti je njen les vsestransko uporaben v lesno predelovalni industriji za izdelavo pohištva ter oken in vrat.

Del parka na obrobju Kijeva  

Nadomestek za ajdo

Za promocijo razmnoževanja medovitih drevesnih vrst in med njimi tudi japonske sofore je bil pri nas v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najbolj zaslužen čebelar Ludvik Kosi, predsednik čebelarskega društva Križevci pri Ljutomeru. Ugotovil je, da se na območju društva povečuje število čebeljih panjev, v okoliških gozdovih, ki so dajali čebelam v preteklosti največ medičine in cvetnega prahu, pa je vedno manj divjih češenj, robinij, javorov, kostanjev in drugih drevesnih vrst. Japonska sofora naj bi v poznem poletju nadomestila nekoč bogato medečo ajdo. Prepričal je člane društva, da ustanovijo lastno drevesnico in v letih 1971 in 1972 vzgojijo ter posadijo na celotnem območju križevske čebelarske organizacije sto tisoč sadik medovitih dreves. To jim je odlično uspelo. Ludvik Kosi si je srčno želel, da bi njegovemu zgledu sledila tudi druga čebelarska društva v Sloveniji, zato se je obvezal, da bo v naslednjih petih letih v reviji Slovenski čebelar objavljal natančna navodila za zbiranje semen plemenitih listavcev, vzgojo v drevesnici,  primernost rastišč zanje in pravilno pogozdovanje. V naslednjih petih letih so v Slovenskem čebelarju res izhajala njegova navodila, ki so še danes zanimiva in aktualna. Ni pa mu uspelo v društveni drevesnici vzgojiti kaj dosti japonskih sofor zaradi žalostne izkušnje iz prvih let po drugi svetovni vojni. Tedaj je v vasi Precetinci pri Ljutomeru vzgojil 10.000 sadik te medovite drevesne vrste, za katero pa domači čebelarji niso pokazali zanimanja, zato jih je poslal interesentom v druge republike tedanje Jugoslavije.

  S petimi metri obsega debla v prsni višini je japonska sofora pred Cankarjevim domom v Ljubljani verjetno slovenski rekorder med soforami.

Cenjena v vzhodni Evropi

Drugače kot v Sloveniji pa so nekdaj cenili in razmnoževali japonsko soforo v državah vzhodne Evrope, predvsem v Bolgariji, Romuniji in Ukrajini. V zadnjih petnajstih letih sem v drugi polovici julija pogosto potoval po omenjenih deželah in se čudil, koliko dreves te medovite drevesne vrste sem srečeval na svoji poti. V Bolgariji so ob cesti med glavnim mestom Sofijo in Varno ob Črnem morju tudi po deset kilometrov dolgi strnjeni drevoredi japonskih sofor. Še več sem jih videl v Ukrajini po mestnih parkih pa tudi v obliki večjih nasadov na polotoku Krim, ki je bil tedaj še v ukrajinskih rokah. V času svetovnega čebelarskega kongresa Apimondije leta 2013 v Kijevu mi je predsednica ukrajinskega organizacijskega odbora Tatyana Vasylkivska med drugim povedala, da njihova vlada zelo podpira čebelarstvo in da so v zadnjih desetletjih posadili na milijone medovitih dreves, predvsem japonsko soforo, evodijo in latasti mehurnik, ker cvetijo v obdobju, ko ni drugih medovitih rastlin. Čebele se tedaj oskrbijo s prepotrebnim cvetnim prahom in tako v najboljši kondiciji preživijo dolgo mrzlo zimo. Morda tudi omenjene drevesne vrste nekoliko pripomorejo, da je danes Ukrajina ena največjih izvoznic medu v Evropo.

Franc Šivic