Ta je na zelenjavnem vrtu na voljo vrstam zelenjave, ki ga potrebujejo za rast in razvoj. Pomembno je torej, da vemo, katere rastline so to in jih sadimo za metuljnicami. Fižol je toplotno zahtevna zrnata stročnica. Na prosto ga nikoli ne sejmo prezgodaj spomladi, ker mu lahko ohladitev blizu 0 °C škoduje in ustavi v začetni rasti ter kasnejšem razvoju.

Kolobar s fižolom
Zrnate stročnice v vrtu prištevamo med izrazite ugodilke za tla. S pomočjo fižola popestrimo in izboljšamo kolobar. Fižol je dober predposevek za večino drugih vrst zelenjave, ki porabijo ustvarjen dušik v zemlji. Včasih so rekli, da »po stročnicah vse dobro raste«. Velike porabnice hranil, tudi dušika, kot so kapusnice (zelje, ohrovt, cvetača, brokoli), plodovke (kumare, bučke, paprika, paradižnik), gomoljnice (krompir) s pridom porabijo v tleh nakopičen dušik po pridelavi fižola za oblikovanje glav, plodov in gomoljev. Nizek fižol je dober sosed tistih zelenjadnic, ki se počasi razvijajo in jih sadimo na večjo razdaljo, denimo belo zelje, ohrovti, tudi krompir. Z nizkim fižolom zapolnimo prostor, dokler se ne strnejo vrste ali krompir po zadnjem osipanju počasi že zapušča grede. Visok fižol rastlinam tudi nudi senco. Ta je dobrodošla solatnicam, cvetači, brokoliju, zelo prav pride koruzi, ki ji zelo ugaja mešan posevek z visokim fižolom, ki se lepo ovije po visokih rastlinah koruze. Nujni spremljevalec fižola je šetraj, ki kot aromatična rastlina pozitivno vpliva na rast in okus fižola. Odvrača črno fižolovo uš. Šetraj posadite med vse vrste fižola, naslednja leta se bo sam zasejal. Rastline, ki niso dobra kombinacija fižolu, so: čebulnice (česen, čebula, šalotka, tudi por), bazilika in sladki komarček.

Ponovna setev nizkih sort
Slovenci smo vzgojili številne domače sorte predvsem visokega fižola, v zadnjih desetletjih pa tudi nizkih sort. Visoke domače sorte so ptujski maslenec, jeruzalemski, jabelski pisanec in savinjski sivček. Med nizkimi na seznamu domačih sort nimamo tako starega predstavnika, kar potrjuje, da je nizek fižol po razširjenosti v pridelavi mlajša zelenjadnica.
Nizke sorte pridelujemo večinoma za spravilo strokov, manj pogosto za zrno, visokega pa za zrnje in stroke.
Redki se odločijo za poznejše, poletne setve nizkega fižola konec junija in v začetku julija, ko z gredic poberemo prvo solato. Ampak bi lahko, nizek fižol lahko namreč prvič sejemo neposredno v tla po prezimnih in najbolj zgodnjih vrstah zelenjave (zgodnji krompir ali zelje), drugič pa v začetku poletja. Oberemo ga konec poletja in zgodaj jeseni.

Za oporo v vrsti fižolu pomagamo z vrvico.
Veliko toplote in vlage
Fižolu godi toplota, slabo pa prenaša ekstremno poletno vročino in sušo. Ne sejemo ga na vetrovne in senčne lege. Nežna stebla nizkega fižola lahko v vetru poležejo, stroki se dotikajo tal, so umazani in izpostavljeni boleznim. Fižol torej prvič sejemo na prosto konec aprila ali v začetku maja in pri tem upoštevamo možnost nizkih spomladanskih temperatur, tudi slan. Bolj kot toplota zraka je pomembna temperatura tal, ki mora za setev biti blizu 15 °C. Fižolova zrna v tem primeru vzklijejo v 7 do 10 dneh. Mlade rastline zavarujemo s kopreno. V času poletne setve nas ne skrbijo prenizke temperature tal in zraka. Večja težava so lahko v času vznika previsoke temperature zraka in presuha tla. Tla namočimo pred setvijo nizkega fižola, posevek pa prekrijemo s prekrivko do oblikovanja dveh do treh listov. S tem poskrbimo za dobro zavarovanje tal pred izsuševanjem in pred naletom fižolove muhe. Na tak način zrnom nizkega fižola omogočimo optimalen, enakomeren in hiter vznik zaradi rahlih tal, ki nimajo skorje zaradi sloja prekrivke.
Beli cvetovi, belo zrnje
Poznamo veliko različnih barv strokov in semen, stroki so lahko rumeni, zeleni, vijolični ali pisani, stroki pa ploščati ali okrogli. Vsak pridelovalec ima svoj okus in mu sledi pri pridelavi fižola. Pri nas smo dolgo pridelovali nizek fižol dveh sort, in sicer berggold z rumenimi in top crop z zelenimi, okroglastimi stroki. Danes so na voljo nove sorte, med njimi doge, antea in podobno.
Za pridelavo stročjega fižola mora strok biti brez močno izražene niti in brez notranje membrane ali luskinaste opne, ki se oblikuje v notranjosti stroka okrog fižolovega zrna. Pri fižolu za zrnje se v notranjosti stroka oblikuje močneje izražena pergamentna membrana, ki stroku, ko je zrel, omogoči, da poči in ga zato laže luščimo. Pri fižolu za zrnje je barva cveta sortna značilnost: če so cvetovi barvasti, bo zrnje fižola barvasto. Beli cvetovi nakazujejo na belo zrnje fižola.

Fižol s pisanimi stroki je praviloma namenjen spravilu zrnja.
Vrste in kupčki
Posevek visokega fižola tradicionalno zasnujemo s setvijo semen v kupčke po več semen na kup, pri nizkem pa lahko delamo tako vrste kot kupčke. Setev v vrste opravimo na razdaljo 5 do 7 cm med zrni v vrsti in 30 do 40 cm med vrstami, kupčke posejanega zrnja naredimo na razdaljo vsaj 50 cm in več, kar bo najbolje izrabljen prostor na pridelovalni površini. Pred setvijo ni potrebno gnojiti, le na zelo slabo založenih tleh je potrebno dodati nekaj osnovnih NPK hranil. Običajno je v vrtnih tleh že od prej dovolj hranil. Fižol sejemo na tisto poljino v kolobarju, kjer smo gnojili dve leti nazaj., to je navadno tretja poljina. Fižol ne sme slediti kakšni drugi stročnici, na primer grahu ali bobu.
Če boste v tem času še enkrat posadili nizek fižol, boste imeli svež pridelek konec poletja ali v začetku jeseni. Sveže zrnje in stročje lahko porabimo takoj, shranimo in vložimo v kozarce ali zamrznemo. Če pa nam uspe pridelati dozorelo in skoraj suho zrnje, ga dobro posušimo in shranimo suhega za zimski čas. Suho zrnje pred skladiščenjem zamrznite, po odmrznitvi ga dobro osušite in shraniti v suh in temen prostor, kjer zrnje ne sme imeti več kot 12 % vlage.

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot