Februarja ali v začetku marca posejemo semena, ki vzkalijo pri temperaturi 25 do 27 °C. Domača vzgoja sadik traja približno dva do tri mesece, saj pogoji na okenskih policah navadno niso tako idealni kot v profesionalnih rastlinjakih s točno odmerjeno temperaturo in vlago. Ko sadike oblikujejo vsaj dva prava lista, prepikiramo rastlinice v večje lončke, kjer jih bomo vzgajali do presajanja. Paprika si vzame veliko časa za vznik, tudi do tri tedne, zato moramo biti potrpežljivi. Pomlad z vse daljšimi dnevi ji pomaga pri razvoju. Kmalu dobimo dobro ukoreninjene sadike s 4 do 6 dobro razvitimi listi. Takrat je sadika pripravljena za presajanje na stalno mesto v vrt ali rastlinjak.

Sajenje na stalno mesto
Paprika se razvije v bujno rastoč, razvejan manjši grm. To moramo upoštevati pri presajanju na stalno mesto. Včasih, ko so bile rastline manj bujne, smo sadili po dve sadiki skupaj, že kar nekaj časa pa to ne velja več. Današnje sorte in hibridi so dovolj močni, da rastejo samostojno, zelo pomembno pa je, da imajo grmi dovolj prostora. Razdalja med sadikami v vrsti naj bo vsaj 40 do 50 cm, med vrstami pa 40 do 60 cm. Grmički potrebujejo količek ali vrvico za oporo.
Plodove paprik potem previdno trgamo, saj so rastline krhke in lomljive. Zato za spravilo plodov paprike uporabimo škarje, da z rezanjem plodov preprečimo lomljenje novih poganjkov ali pa izkušeno trgamo plodove s previdnim lomljenjem brez poškodb novih nastajajočih plodov.

Zahtevna za toploto, svetlobo in hranila
Paprika je zelo občutljiva za nizke temperature zraka in tal ob presaditvi na stalno mesto. Če smo neučakani in sadike prehitro presajamo na prosto, nas to lahko stane prvih plodov. Zaradi presaditvenega šoka rastlina pogosto odvrže prve cvetove. Temperature pod 12 °C povzročijo odpadanje prvih cvetov ali plodov na rastlini, zato je sadike pred presajanjem potrebno dobro in dolgo utrjevati. S presaditvijo paprike ne hitimo, raje presadimo kakšen teden pozneje kot prekmalu.
Poleg toplote potrebuje plodovka tudi veliko hranil. Spada namreč med zahtevnejše zelenjadnice za hranila, zato ji pravimo tudi požrešnica. Tla obogatimo z organskimi (hlevski gnoj, kompost, briketirana organska gnojila) in mineralnimi gnojili. Za pridelek 40 kg paprike na 50 do 60 rastlinah na 10 m2, potrebujemo 20 do 25 g dušika, 4 do 5 g fosforja in 15 do 20 g kalija. Hranila lahko dodajamo med rastjo tudi foliarno (skozi liste). Tako kot paradižnik je tudi paprika občutljiva za kalcij, kar se pogosto pokaže na propadu ploda na njegovi muhi. Zato papriki v času intenzivne rasti in oblikovanja plodov foliarno dodajamo v vodi raztopljen kalcij iz kalcijevih specialnih gnojil. Z dodajanjem začnemo ob pojavu prvih cvetov, tretiramo do obiranja pridelka na 7 do 10 dni. Tako zagotovimo neprekinjeno oskrbo s tem pomembnim hranilom.

Ugaja ji topel in svetel rastlinjak
Papriko gojimo na prostem ali v rastlinjaku. V obeh primerih je najbolje, če uredimo kapljično namakanje. Tla zastremo s črno, rjavo ali belo folijo, lahko uporabimo naravne zastirke iz miskanta, slame, žitnih plev ali pa uporabimo biorazgradljivo folijo iz krompirjevega ali koruznega škroba. Brez vsakodnevne oskrbe z vodo pri papriki ne bo pravega pridelka. V rastlinjaku lahko plodove trgamo do konca oktobra, na prostem pa s pridelavo zaključimo zaradi krajših dni in vse daljših, hladnih in vlažnih noči.

Raznolikost oblik in barv paprikinih plodov
Če je plod 4-prekaten, daje bolj kvadratast videz, če pa so trije prekati, so plodovi bolj podolgovati in trikotasti. Najbolj značilna oblika ploda pri papriki je babura; plod ima 3 do 4 prekate in je srednje podolgovat. Plod je lahko tudi okroglast, podoben paradižniku, tem paprikam rečemo paradajzerica ali paradajz paprika, tudi paradižnikov tip paprike. Tovrstni plodovi so namenjeni za predelavo in vlaganje celih plodov v kis. Podolgovate plodove pridelujemo za predelavo ali pečenje, poznamo pa še ozke in dolge mesnate plodove feferonov kot posebne oblike paprike.

Sladke in pekoče paprike
Poleg sladkih poznamo tudi pekoče paprike, zato moramo biti pri izbiri sadik pozorni tudi na to. Še največ pekočih paprik pridelamo z gojenjem raznih oblik feferonov. Mnogim je pekoč okus všeč in ga redno vključujejo v prehrano. Vendar morate biti previdni: kapsicin, ki je antioksidant in povzročitelj pekočega okusa, je lahko tudi nadležen, še posebej, če se ob obiranju npr. dotaknemo očesne sluznice in nismo vedeli, da pridelujemo pekoče paprike oz. feferone. Paprika je poleg tega tudi vir vitamina C, saj ga lahko vsebuje tudi do 140 mg na 100 g paprike. Čim več paprike pojejte sveže, saj boste tako zaužili največ vitamina C.
Igor Škerbot