Tam sem bila proti koncu poletja, ko so bile temperature še vedno skoraj vrtoglavo visoke, za to je še toliko bolj prijal sprehod pod visokimi krošnjami dreves v osupljivih medičejskih vrtovih.

Globoko v spominu ostane zasidrana impozantnost visokih dreves, ki rastejo že stoletja in nas spremljajo ob poteh. Medičejski vrtovi so kraj, kjer se lahko renesančnega časa dotaknemo, ga povonjamo in zasanjano stopamo po njem. Tako kot pesniki in umetniki, ki so nekdaj hodili po teh poteh v času, ko se je poslavljal temačen srednji vek in sta se rojevali sodobna umetnost in znanost.

Toskana in medičejske vile

Toskana je ena od dvajsetih italijanskih dežel in je še vedno močno v stiku s svojo burno zgodovino. V Toskani lahko vidimo mnogo svetovno pomembnih znamenitosti, med katerimi je največ kulturnih in arhitekturnih dosežkov pa tudi nekaj pomembnih naravnih spomenikov. Toskana je vredna obiska kadarkoli. Spomladi, ko je vsa zelena, ali poleti, ko se neskončna polja pšenice kopajo v zlatih odtenkih. Na poti nas vedno zvesto spremljajo značilne vednozelene stebraste ciprese. Toskana ima bogato in burno zgodovino, med najdlje trajajočimi rodbinami, ki so vladale na tem območju, pa so zagotovo Medičejci. Pod toskanskim soncem so člani družine Medici vladali med 15. in 17. stoletjem. Za časa svojega vladanja so ustvarili kar nekaj arhitekturnih in krajinskih zanimivosti, ki so bile v zadnjih letih z največjim zadovoljstvom pripete na seznam Unescove svetovne dediščine. Povsod po zasanjani Toskani so gradili vile in dvorce, ki so zanje pomenili predvsem prostor, kjer so preživljali svoj prosti čas, z razkazovanjem svojega bogastva pa so si seveda še dodatno utrjevali visok položaj v družbi. Številne medičejske vile spremljajo skrbno načrtovani in vzdrževani vrtovi v renesančnem in baročnem slogu. Zadnja predstavnica rodbine Medici Anna Maria Ludovica je vse bogastvo in imetje z dedno pogodbo dala zapisati Habsburžanom. Za Firence je ta pogodba še danes izjemnega pomena, saj je bilo v njej zapisano, da morajo vse umetnostne zbirke in druge dragocenosti Medičejcev za vedno ostati v prestolnici Toskane. Slike, kipi, srebrnina in cela vrsta imenitnih zgradb je tako za vedno ostala v spomin na rodbino, ki je pomembno soustvarjala zgodovino Firenc in usmerjala tok zgodovine.

Vrtovi Boboli – srce in pljuča Firenc

Medičejci so rodbina, ki je razvila umetnost urejanja vrtov do potankosti. Med najpomembnejšimi vrtovi, ki so v Firencah nastali na željo Medičejcev, so vrtovi Boboli, ki so dodatek k renesančni palači Pitti. Vrtovi so bili namenjeni dvorjanom in njihovemu preživljanju prostega časa v naravi. Danes so vrtovi Boboli v središču Firenc, v času njihovega nastanka pa je bilo to predmestje oziroma podeželje. Palača Pitti (danes galerija Pitti) je le nekaj sto metrov stran od glavnih turističnih znamenitosti. Čudovito urejeni drevoredi in cvetlične gredice se razprostirajo na hribu Boboli za palačo in so delo dvornih umetnikov Niccola Tribola in Bartolommea Ammantija. Začetki načrtovanja in snovanja vrtov segajo že v leto 1549, celotna gradnja vrtov in njihovo urejanje pa se je odvijalo vse do 19. stoletja. Tudi po tem, ko so že davno zapisali posesti Habsburžanom, so Medičejci še vedno vzorno skrbeli za razvoj in širjenje vrtov, ki danes segajo vse do rimskih vrat (Porta romana).

Vrtovi Boboli so kraj, kjer si roko podajajo umetnost, znanost in narava. Razprostirajo se na 4,5 hektarih površine in lahko bi rekli, da predstavljajo velik muzej na prostem, saj lahko skoraj na vsakem vogalu občudujemo izjemno dobro ohranjene kipe že iz obdobja antike in renesanse. Kipi so del umetniške zbirke družine Medici. Vrt je geometrično oblikovan s simetrično razporeditvijo dreves, cvetličnih gred, prodnatih stezic, nasadov agrumov, živih mej in zasajenih teras. Drevoredi se razširjajo v umetna jezerca z impozantnimi vodnjaki.

V zavetju visokih dreves in svežini jezerc in jam

Glavno sprehajalno pot skozi vrtove obrobljajo zimzeleni hrasti črnike in visoko pod nebo iztegnjene ciprese in platane. Grmičaste žive meje so iz dišečega lovorja, mirte, zimzelene brogovite, širokolistne zelenike in vednozelene kozje češnje. Vrtove sestavljajo tudi gozdički črnik, platan, ceder in cipres ter kostanjev travnik, od koder se razlega lep pogled na Firence. Vrtove dopolnjuje zbirka citrusov izjemno starih, izvirnih sort, ki so jih zbirali že člani družine Medici, in rozarij z dišečimi vrtnicami. V jezercih lahko opazujemo zbirke vodnih rastlin.

Čeprav vode v času mojega obiska ni bilo v izobilju in je voda v fontanah le lenobno, komaj vidno tekla, jezerca pa so bila le do polovice napolnjena s stoječo vodo, je bilo kljub temu nadvse lepo opazovati umetelno oblikovane vodnjake in fontane. Med najlepšimi je prav gotovo Neptunov vodnjak, ki je lociran za dvoriščem palače Pitti, za njim pa se razprostira velik amfiteater.

Med posebnostmi vrtov je podzemna jama, s katero so želeli poustvariti podzemno naravno okolje z značilnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, manjkalo pa ni niti kamnitih bitij in skulptur. Prav gotovo je bila jama nekoč bolj privlačna, kot je danes. Gradbene ograje so namreč zakrivale pogled in le obris jame je nakazoval na to, kako vrhunsko in pomembno delo je jama nekdaj bila. Zgrajena je bila iz apnenčastih kapnikov in reliefov iz terakote, po stenah pa je tekla voda in okolju vdihnila življenje.

V objemu renesanse

Vrtove Boboli letno obišče več kot milijon obiskovalcev. Za turistične oglede so bili namenjeni že v letu 1766, zanimanje zanje pa je še večje od leta 2009, odkar so vpisani na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. To je zagotovo ena izmed najbolj vročih turističnih znamenitosti Firenc, ki jih tudi sicer v tej prestolnici Toskane ne manjka. V prihodnjem desetletju jih nameravajo obnoviti, restavrirati umetniške skulpture in urediti vodne vire, ki v zadnjih letih vse splošnega pomanjkanja vode v sušnih poletnih mesecih več ne zadostujejo. 

Če ob koncu začrtamo vzporednice s slovenskim svetom, žalostno ugotovimo, da na slovenskem iz začetka 16. stoletja skoraj da ni ohranjenih podobnih znamenitosti. Tekom krute zgodovine je bila marsikatera pomembna zgodovinska znamenitost uničena ali nepovratno poškodovana. Že samo dejstvo, da razumemo časovno dimenzijo nastanka vrtov Boboli, nas navdaja z izjemno mero spoštovanja in občudovanja. Poklon vsem, ki so se tekom burnih stoletij trudili ohraniti tako čudovite ostanke zgodovine, ki pa so pravzaprav še vedno živi. Vrtovi Boboli nas prijazno sprejemajo v svoj renesančni objem s pritajenim šelestenjem listja in veselim žvrgolenjem ptic. Le znati se moramo umiriti in prisluhniti šepetu preteklosti.

Mateja Kišek Vovk