To je navadni volčin (Daphne mezereum), ki ga zaradi zgodnjega cvetenja in privlačnih cvetov, kljub njegovi strupenosti, ljudje radi nabirajo za šopke, pa tudi zasajajo po skalnja­kih in vrtovih. Med okrasnimi volčini je priljubljena sorta ‘Alba’ z belimi cvetovi in rumenimi plodovi. 

Cveti zgodaj spomladi

Navadni volčin je do enega metra visoka grmičasta trajnica iz družine volčinovk (Thymelaeaceae), razširjen v Evropi, Mali Aziji, srednji Aziji in na Kavkazu. V Sloveniji raste po svetlih jelovo-bukovih gozdovih od nižin do subalpinskega pasu in je naš najbolj strupen volčin. Enodomna in žužko­cvetna vrsta cveti marca ali aprila še pred olista­njem kot ena prvih gozdnih rastlin. Najbolje uspeva na rahlih in hran­ljivih tleh na apnenčasti matični podlagi. Na redko razvejenih grmičih zgodaj spomladi zadišijo rožnati do vijolični cvetovi nameščeni vzdolž zgornjega dela olesenelega stebla. Podolgovato suličasti listi se razvijejo postopoma med cvetenjem kot zeleni šopek na vrhu stebla. Poleti dozorijo živordeče jagode grahove velikosti. Koščičasti plodovi so podolgovato jajčasti, živo rde­či, sočni, bleščeči in močno strupeni. Sredi koščice je eno samo črnikasto seme.

Strupeni vsi deli rastline

Stari ljudje so vedeli povedati, da se živina spretno izogiba volčinu, ptice naj bi ugonobil že njen duh, pravili pa so tudi, da je volku že šest jagod dovolj.

Navadni volčin je strupena rastlina, ki ima močan in prijeten vonj, a le na prostem, v zaprtih prostorih pa vonj deluje omamno. V pisnih virih najdemo zapise, da so ljudje večkrat omedleli, ker so imeli v zaprtih hišah veliko cvetočega volčina. Vsi deli rastline so strupeni in ostrega okusa, saj vsebujejo alkaloid dafnin in jedko smolo mezerein. Že stik rastline s kožo lahko povzroči vnetje, rdečico in mehurčke, ki se napolnijo z vodeno tekočino in skeleče bolijo. Zaužitje lubja ali plodov povzroči silno bljuvanje, vodene ali krvave iztrebke, mrzlico in omedlevico. Temu se pridruži še huda žeja, telesna slabost in celo smrt. Kljub strupenosti so naši predniki navadni volčin uporabljali v ljudskem zdravilstvu; iz plodov in lubja so naredili mazilo za zdravljenje kožnih bolezni, revme in protina, a so uporabo zaradi strupenosti sčasoma opustili. Zastrupitve pa so se dogajale tudi drugače. Botanik Martin Cilenšek je v knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi iz leta 1892 med mnogimi nesrečnimi nezgodami zapisal tudi tole: ‘Dvoje otrok je bilo brez varuha na sosedovem vrtu. Jedva sta prišla domú, kar začne fantek tožiti, da ga žge po ustih, in kmalu občuti tudi druge bolečine. Dali so mu piti mleka, in kmalu je izrigal precej deloma celih, deloma zdrobljenih volčinovih jagod. Dekletce je bilo med tem veselo, in vsled dečkove izpovedi, da sta oba jedla rudeče jagode, pomagal jima je zdravnik z močnim bljuvanjem. Vendar sta oba večkrat omedlela; roke so se jima čudno tresle, in oči so postale na svetlobo skoro neobčutljive. Zdravniku se je posrečilo, da jima je ohranil življenje.’

Druge vrste volčinov

V Sloveniji uspeva šest samoniklih vrst volčinov, ki so po lastnostih podobni navadnemu volčinu. Po naših gorah rastejo še lovorikasti volčin (D. laureola), planinski volčin (D. alpina), pisani volčin (D. striata) in dišeči volčin (D. cneorum). Naša botanična znamenitost pa je Blagajev volčin (D. blagayana), ki spada med prve zavarovane rastline pri nas (leta 1898). Zimzelen grmiček z belim in opojno dišečim socvetjem uspeva na območjih predalpskega, dinarskega in subpanonskega sveta v Sloveniji in na Balkanu. Blagajka, igalka, rumena jožefca so domača imena za volčin, ki je svoje botanično ime dobil po grofu Richardu Blagayu. Ta je novo rastlino odkril leta 1837 na pobočjih Polhograjske gore, odkritje pa je bilo povezano z zgodovino botanike na Slovenskem. Novo rastlinsko vrsto si je leta 1838 ogledal tudi saški kralj Friderik Avgust II. – v spomin na njegov obisk je grof ob vznožju Gore postavil obelisk, Blagajevega volčina pa se je oprijelo ime »kraljeva roža«.

O ljudskih imenih

Naši predniki so strupenim rastlinam v prizvok nevarnosti dajali imena kot so črni, pasji, volčji ali kar volčin. To nevarno strupeno rastlino so poimenovali tudi volčnik, izvin, kostenika, modrasovec, tudi divji poper. Plodove ali seme navadnega volčina so nekoč brezvestni trgovci uporabljali za ponarejanje popra, kar pa je imelo hude posledice. Eno od ljudskih imen za volčin je tudi jožefica ali jožefca, kar namiguje na čas cvetenja v drugi polovici marca, ko goduje sv. Jožef. Pa še to: lubje volčina daje rumeno barvilo, zato so ga nekoč s pridom uporabljali za domače barvanje volne. 

Besedilo: Vlasta Mlakar