Pravzaprav je posebnež med rastlinami v sušni klimi, saj ima, kljub temu, da je sonceljuben, rad vlažna rastišča, kjer globoke korenine poleti izsrkajo še zadnje kapljice vode.

Njegovo naravno rastišče je Sredozemlje. Domnevajo, da je doma iz južnih predelov Francije, kjer se na vlažnih rastiščih in ob vodah razrašča v prave gaje. Našli so ga tudi v Mali Aziji, predvsem ob obali Črnega morja, tako da ga včasih imenujejo tudi turška vrba. Razširjen je še v Južni Ameriki.

Sredozemska vrtnica

V hortikulturi ima poleg sivke, rožmarina in lovorja sloves pomembne sredozemske okrasne rastline. Zaradi obilnega in prelepega cvetenja ga nekateri imenujejo sredozemska vrtnica.

Oleander v Sredozemlju pomeni to, kar v celinskem podnebju pomenijo vrtnice.

Znanih je veliko zgodb o oleandru in vanje je velikokrat vpletena njegova strupenost. Strupena je namreč vsa rastlina – predvsem listi in lubje – zaradi vsebnosti glikozida oleandrina, ki povzroča bruhanje, slabost in ohromitev srca. Škodljiv je tudi za živali; z listi so včasih zastrupljali podgane. V literaturi omenjajo, da je strupen celo med iz oleandrovih cvetov. Cvetje v zaprtem prostoru pri občutljivih ljudeh povzroča glavobol, tako da ni preveč primeren za rezano cvetje, pa tudi cvetovi trajajo zelo kratek čas.

Navadni, indijski in indigov oleander

Navadni oleander (Nerium oleander) sodi v družino pasjestrupovk (Apocynaceae). Znani sta dve vrsti: poleg navadnega še Nerium indicum ali Nerium odorum – indijski oleander, ki je precej podoben navadnemu, le da ima bolj dišeče cvetove, in Nerium indigoferum – indigov oleander, iz katerega pridobivajo indigo, naravno modro barvilo.

Latinsko ime za oleander ima izvor v grškem jeziku, kjer neros oziroma neron pomeni voda, nerion pa vlažen, saj je v naravi oleander najbolj pogosto ob vlažnih vodotokih in rečnih bregovih.

Zanimivo je, da ima ta okrasna rastlina, ki je izjemno odporna proti suši, ime po vodi. V sušnem obdobju s dobro razvejanim koreninskim sistemom srka talno vlago. Prenese približno do – 7 C. Precej dobro prenese tudi burjo, onesnažen zrak in slani prš. Navadni oleander, ki ima enostavne bledo rožnate cvetove, je najbolj odporen proti boleznim in nizkim temperaturam. Tudi v zimah, ko so oljke in številne različice oleandra pozeble, se je navadni oleander obdržal.

Grm ali drevo

V vseh mediteranskih deželah gojijo oleander na prostem, kjer se sam razraste v lepo oblikovane grme. V naravnem okolju ga v združbi z drugimi predstavniki sredozemske makije najpogosteje srečamo v obliki do tri metre visokega grma. Pri vzgoji v drevo do določene višine odstranimo vse stranske poganjke okoli matične rastline in po deblu. Tako se razvije v manjše drevo do višine devet metrov.

Je zelo preprost za vzgojo, sam oblikuje lepo krošnjo ali grm, prilagodi se različnim vrstam tal.

V sredozemskem okolju je najbolj pogosto uporabljena vrtna in parkovna rastlina. Pogosto ga zasajajo v obcestne drevorede in ozelenijo vmesni zeleni pas na avtocestah – prav taki sestoji oleandra večini potnikov po sredozemskih deželah ostanejo v spominu. Ta veličastna lepota mnoge premami, da oleander začnejo gojiti tudi v notranjosti kot posodovko, saj mu klima ni naklonjena in ga moramo pred zimo prenesti v zaprt prostor. Oleander je rastlina, ki se zelo rada širi in potrebuje veliko življenjskega prostora.

Cvetenje za prihodnje leto spodbudimo tako, da stare

poganjke porežemo približno za tretjino.

Lubje je gladko, sivkasto zelene barve, veje so prožne in dolge, če jih ranimo ali prerežemo, se iz njih pocedi bel mleček. Deset in več centimetrov dolgi listi so usnjati, podolgovati, temno zeleni in odporni. Na vejah so nameščeni po trije skupaj. Imajo močno izraženo listno žilo. Cveti v češuljastih socvetjih na koncu enoletnih poganjkov, cvetovi so lahko beli, rožnati, rdeči, rumeni in s številnimi odtenki. Nežno dišijo, predvsem zvečer in ponoči. Znane so enojne, vrstnate in polnjene sorte. Cveti od maja do septembra, posamezni cvetovi pocvitajo do pozne jeseni. Plod je botanično jagoda v obliki podolgovate kapsule oziroma stroka, ki je najprej zelene, nato rjavkaste barve. Dolg je do 15 cm in vsebuje številna semena z dlakastimi čopki, ki pomagajo pri razmnoževanju. Semena so bogata s škrobom. Dozorevajoči plodovi niso dekorativni in najbolje je, da jih porežemo.

Razmnoževanje s potaknjenci

Oleander razmnožujemo na več načinov, med drugim tudi iz semena. Pogosto vidimo okoli oleandrovih grmov majhne sadike, ki se same zasajajo, kljub temu pa ta način razmnoževanja v praksi ni preveč razširjen, predvsem zato, ker je dolgotrajen. Pogosteje ga množimo z zračnimi grebenicami maja ali s potaknjenci poleti in zgodaj jeseni. Deset centimetrov dolge potaknjence z zrelim lesom in nekaj listi lahko ukoreninimo v vodi ali peščenem substratu.

Oleander je vsestransko uporabna okrasna rastlina. Zasajajo ga kot posamično rastlino, kot enobarvno ali večbarvno živo mejo, z njim zelenijo balkone, verande in zunanja stopnišča, hodnike in veže. V Španiji in Italiji oleandri krasijo vmesne zelene pasove na avtocestah, tudi na slovenski obali igrajo pomembno vlogo pri javnih zasaditvah.

Marjeta Hrovatin