Rumenkasto belo cvetje je združeno v kobulasta socvetja in takšna so tudi soplodja okrasnih in tudi užitnih jagod. Jerebike so listopadna drevesa ali grmi, z nekaterimi vrstami in sortami mnogostransko uporabne na vrtu ali v javnem nasadu.

Vemo, da skoraj ni koristne in uporabne rastline, ki obenem ne bi bila vsaj za nekoga tudi lepa. Jerebika, ki raste pri nas v naravi in jo zlahka prepoznamo po pernato sestavljenih listih, ima sicer užitne plodove, a ti so precej drobni in za naš okus izrazito trpki. Različek, ki je kot mutant znan pod imenom moravska sladka jerebika in ga razmnožujemo s cepljenjem (Sorbusaucuparia ‘Edulis’), pa je bil pri nas (recimo vsaj v okolici Gorij na Gorenjskem) znan in cenjen že pred precej desetletji. Moravsko in druge sorte jerebike drevesničarji cepijo navadno na dveletne sejančke, ki jih vzgojijo iz stratificiranega semena. Pomladno spajanje je prav toliko zanesljivo kot poletno očesljanje. Viseče oblike seveda cepimo v krošnjo.

Za gospodinje in gospodinjce

Od divje jerebike, ki je sicer imenitno vrtno ali parkovno drevo, ne pričakujmo okusnih plodov, saj so grenki in kisli ter s premerom manj kot centimeter, zato pa so za prehrano mnogo primernejše več kot dvakrat tako velike jagode moravske jerebike. Septembra se plodovi začnejo mehčati in ob dozorelosti nabiramo cela soplodja, a predolgo ne smemo odlašati, da se prej ne osujejo. Kobule previdno odlomimo ali odrežemo, da ne poškodujemo rodnih brstov za naslednje leto. Večja drevesa moravske jerebike dajejo  v dobri letini po 25 do 40 kg plodov. Plodove za predelavo lahko za kakšen teden celo shranimo v hladilniku, lahko pa jih tudi posušimo in podobno kot bezgove jagode uporabimo v čajnih mešanicah. Koristnost jerebike je v bioloških  in zdravilnih učinkovinah plodov, predvsem v vsebnosti C vitamina. Vsebujejo tudi precej jabolčne kisline. Jagode običajne jerebike nimajo ravno veliko sladkorja, a količina je pri moravski jerebiki podvojena. Iz zrelih jagod lahko pripravimo sadni sirup, sok, kompot, marmelado, džem, sadni sir ali žele. Ljubitelji posebnosti bodo iz jerebike žgali “sortno kačjo slino”, naredili sadni liker ali jerebikovo vino. Kandirane jagode menda zelo konkurirajo rozinam  v najboljšem domačem pecivu. Plodovi navadne jerebike sveži niso užitni, pri sladki pa jih že pokušamo z večjim užitkom.

Več lepote kot dobrote

Ne zaradi dobrih, temveč zaradi lepih plodov so cenjeni lombartsovi križanci (nastali predvsem iz vrst Sorbusaucuparia, Sorbusdiscolor in Sorbusprattii) jerebike. Pri njih so glede na sorto plodovi svetlo rdeči, temno rdeči ali rožnati. Pri sorti ‘Xanthocarpa’ so jagode rumene in ker jih ptiči ne marajo, so posebno trajen okras na drevesu. Lombartsovi križanci imajo botanično oznako Sorbus x arnoldiana, sortna imena pa že dajo slutiti izstopajočo obarvanost plodov:’Apricot Queen’, ‘Golden Wonder’, ‘White Wax’, ‘Orange Parade’. Pri nastanku te skupine naj bi sodelovali geni navadne jerebike in vrste Sorbus discolor. Križanci so nastali v nekdanji holandski  drevesnici, ki jo je vodil Pierre Lombarts, kar jim daje tudi ime. Za sorte iz te skupine križancev velja, da so posebno odporne v mestnem okolju, kjer so drevesa močno izpostavljena v pregretem okolju. Ta drevesa tudi z leti ne zrastejo prevelika in zlepa ne potrebujejo obrezovanja ali krajšanja, saj v svoji zrelosti dosežejo le 7 do 12 metrov višine. S tem nabor sort še zdaleč ni končan. Obstaja tudi povešava jerebika, celo takšna s pisanimi listi, in to drevesničarji vedno cepijo v krošnjo na primerno visoko deblo. Po postavi je nazadnje zanimiva pokončno rastoča sorta ‘Fastigiata’, hitro rastoče drevo, ki je izrazito ozko stebričaste oblike predvsem v mladosti, s starostjo pa se nekoliko razširi, a še vedno zadrži ovalno obliko krošnje. Nekateri navajajo za stebričasto sorto, da je to Sorbus thuringiaca, ki ima svoje poreklo v mokovcu in navadni jerebiki (Sorbusaria var. longifolia x Sorbusaucuparia). To je prav uporabna drevesna vrsta za vrtne in javne zaqsaditve. Jeseni jo krasijo bogati kobuli temno rdečih plodov.

Drobiž iz botanike

Navadna jerebika ni redkost in še precej prilagodljiva je, saj raste vse od vrha Pohorja do mestnega središča Maribora. V naravi so jagode jerebike pomemben del ptičje prehrane in zato se drevesa v nemščini po pravici drži ime Vogelbeere. V bližnjem sorodstvu z jerebiko je mokovec (Sorbusaria), ki po Sloveniji raste na vseh apnenčastih podlagah predalpskih gričev. Iz severne Evrope prihaja manjše drevo istega rodu, Sorbusintermedia, z jajčastimi listi in oranžno rumeno jesensko obarvanostjo. Kar do 25 centimetrov dolge pernato sestavljene liste ima  iz Severne Amerike izvirajoča vrsta Sorbus decora. Počasne rasti in manjše postave je Sorbus vilmorini s Kitajske, ki je zanimiva zaradi nežno rožnate obarvanosti plodov. Iz tamkajšnjih gorskih gozdov so pred približno sto leti prinesli tudi beloplodno jerebiko (Sorbus koehneana), še pozneje pa so tam nekje odkrili še majhno grmičasto Sorbus reducta. Prav te vrste so znatno obogatile vrtno rastlinje zahodnega sveta. Jerebike s črnimi plodovi sicer ni, je pa zanimivo, da Čehi poznajo pod imenom črne jerebike rastlino, ki je sicer znana kot aronija (Aronia melanocarpa). Lepa postava te ali one jerebike v nežnem zelenju, kobulasto cvetje in iz njega porojeni jagodasti plodovi, pogosto izrazita jesenska barva listja, to so v estetiko naravnani prilastki jerebik in sorodstva, čeprav se jih včasih predvsem v suhem in vročem mestnem okolju rad loti neljubi pritepenec iz Kalifornije – ameriški kapar. Sicer pa jerebike veljajo za trpežne in le malo zahtevne rastline.

Izidor Golob