Za rastlino je poleg toplote pomembna tudi bližina morja in vse to Strunjan tudi ima. Veliko bolj kot pri nas, kjer je na omenjenem območju nekaj pridelovalcev, je ta rastlina razširjena v Italiji, ki je tudi največja pridelovalka artičok s 470.213 tonami. V Evropi ji sledita Španija in Francija, večje količine pa pridelujejo še na Kitajskem, v Argentini in Egiptu.

Artičoka (Cynara cardunculus subsp. scolymus) je trajnica, ki razvije močan koreninski sistem (rizom). Za pridelavo jo gojijo pet let. Uspeva v obliki razvejanega grma. Razvije velike, narezane in srebrno zelene dekorativne liste.

Uspeva na ugodnih mikroklimatskih legah in ne prenaša nizkih temperatur. Optimalna temperatura za rast in razvoj rastlin je 12 do 14 stopinj Celzija ponoči in 20 do 22 podnevi. Spodnja meja za ohranitev rastline je 7 do 9 stopinj, pri -4 do -7 stopinjah Celzija so prizadeti listi, pri -10 pa propadejo tudi podzemni deli.

Razmnožujemo vegetativno

Razmnožujemo jo vegetativno. Iz večjih matičnih rastlin izrežemo s koreninskim delom nove rastline in jih posadimo na stalno mesto v začetku septembra. Na vsaki rastlini pustimo tri glavne poganjke.

Poganjki, ki smo jih izrezali od matične rastline za nadaljnje razmnoževanje, morajo imeti do pet razvitih listov ter del korenine. Izberemo najbolj rodne rastline z dobrimi lastnostmi.

Ob sadiki pustimo plitvo jamico, da lahko zalivamo rastline. Tla predhodno oskrbimo s starim, predelanim hlevskim gnojem. Sadimo na sadilne razdalje 100 cm x 80 cm ali 120 cm x 90 cm, kar je odvisno od bujnosti posameznih sort artičok. Tak način razmnoževanja nam zagotavlja dober sadilni material. Gre namreč za domačo avtohtono sorto istrska vijolična artičoka. Vegetativni način razmnoževanja namreč daje najbolj izenačene rastline z dobrimi lastnostmi. Če tega ne naredimo jeseni, lahko tudi zgodaj spomladi. Med letom večkrat plitvo okopljemo in tudi malo zagrnemo sadike. Rastline v maju formirajo glavice (cvetne košarice).

Od starejših rastlin dobimo v naslednjem letu pridelek večkrat. Cvetne poganjke pobiramo v naslednjem letu od maja do junija. Cvetne poganjke pobiramo, ko se zunanji listi oddvojijo od srednjih listov. Odrežemo še 10 do 15 centimetrov stebla, da poganjek prehitro ne ovene.

Konec poletja rastline prikrajšamo do višine 30 centimetrov, nekateri pa nasad kar zmulčijo. S tem jih zaščitijo pred mrazom. Na rastlino običajno poberemo 2 do 3 cvetne poganjke, ostali poganjki so drobni (4 do 10).

Bolezni in škodljivci

V deževnih dneh se lahko na artičokah pojavi peronospora – bela prevleka na obolelih delih rastline. Napadeni deli rastline propadejo, ker se na obolele dele rastline naseli še siva plesen. V vlažnih obdobjih je tudi nevarnost napada polžev, artičokina muha pa vrta rove v stebla in žile listov. Rastline rade napadejo uši – odstranimo jih s curkom vode.

V kulinariki in kozmetiki

Artičoka je okusna delikatesna vrtnina in hkrati zdravilna rastlina. Spodbuja delovanje ledvic in jeter ter izločanje žolča iz žolčnika v črevesje. Znižuje holesterol v krvi in čisti strupe iz telesa.

Artičokine cvetne poganjke lahko pečemo, cvremo, kuhamo, polnimo z različnimi nadevi in pokuhavamo z dodatkom oljčnega olja.

Serviramo jih lahko z različnimi paradižnikovimi omakami in prelivi. Polnjene artičoke pripravimo tako, da zmešamo drobtine, nasekljan peteršilj in česen ter dodamo malo parmezana, lahko tudi narezan pršut ali mortadelo. Artičokam razpremo listke ter z mešanico zapolnimo vrzeli med njimi. Na koncu artičoke še posujemo s preostankom mešanice. Položimo jih v kozico, zalijemo z vodo tem malo oljčnega olja in kuhamo kakšno uro. Artičokine liste lahko uporabimo za čaj sveže, lahko pa jih posušimo in jih imamo na voljo celo leto.

Artičoke so uporabne tudi v kozmetiki, saj vsebujejo aktivne sestavine, ki spodbujajo nastajanje kolagena v koži. Se odlično podajo koži, hkrati pa njihov vonj deluje osvežilno in sproščujoče. Artičokina krema kožo ohranja zdravo ter lajša in preprečuje kožne težave ter izboljšuje obrambni mehanizem kože.

Jana Bolčič