Družina obsega okoli 40 različnih rodov in več kot 800 vrst rastlin. V rod Lonicera uvrščamo približno 200 vrst, od katerih jih v Srednji Evropi uspeva nekaj več kot deset. Vzpenjavim vrstam rečemo kovačniki, čeprav naj bi bil kovačnik le Lonicera caprifolium, grmaste vrste pa imenujemo kosteničevja. Pri nas je v naravi kar nekaj vrst kosteničevja. Srečujemo ga od nižine do pasu ruševja v gorah. Plodovi so večinoma strupeni, tudi zelo neokusni, nekatere tuje vrste pa zaradi užitnih plodov celo gojijo. Tak primer je varieteta modrega kosteničevja, sibirsko kosteničevje ali sibirska borovnica (Lonicera caerulea var. kamtschatica).

Sibirska borovnica

Kosteničevje in kovačnik

Kosteničevje ima nekaj lastnosti, po katerih te grmovnice ločimo od drugih. Listi so celi, razvrščeni nasprotno, včasih medsebojno povezani v nekakšen pladenjček. Cvetovi sedijo v parih na skupnem peclju, so različnih barv, od bele, rumene do rožnate, svetli in temno rdeče. Jagode, ki se prav tako razvijejo v parih, so rdeče, črne ali modre barve. Predstavniki, ki jih srečamo v gozdu so: puhastolistno kosteničevje (Lonicera xylosteum), pri nas pogosto na gozdnih robovih do nadmorske višine 1100 metrov, z zelo strupenimi plodovi. Črno kosteničevje (Lonicera nigra), pri nas ni tako pogosto, prav tako ne modro kosteničevje (Lonicera caerulea), katerega jagoda je modra in povoščena, spominja na sibirske borovnice, a je ta zoprnega okusa in povzroča zdravstvene težave. Planinsko kosteničevje (Lonicera alpigena) je široke razrasti, nikoli ga ne najdemo skupaj s črnim in modrim kosteničevjem, ker planinsko uspeva na tleh z apnencem, preostali dve pa na zakisanih z malo apnenca. Poznamo še rdeče kosteničevje (L. tatarica), doma v Rusiji, Sibiriji, kitajsko kosteničevje (L. nitida), na Kitajskem ga gojijo kot vedno zeleni okrasni grm za prekrivanje tal, ledebourjevo kosteničevje (L. ledebourii), ki izvira iz Severne Amerike, v Evropi ga gojijo kot okrasni grm, ter maackovo kosteničevje (L. maackii) iz vzhodne Azije. Vse te grmovnice so nizke, okoli meter do poldrugi meter visoke rastline.

Med kosteničevjem je tudi pri nas v naravi pogosta ovijavka, to je kovačnik (Lonicera caprifolium). Ta si do svetlobe pomaga s trdnejšimi grmi, največkrat na obronkih gozdov.

Njeni listi so zelo lahko prepoznavni, saj sta nasprotna lista zrasla v skoraj okroglo ploskev. Iz sredine te ploskve izrašča socvetje iz šestih cvetov kremno rumene do rožnate barve. Cveti maja in junija. Plodovi so oranžne jagode in jih ne priporočajo za uživanje.

  Pokec

Pokec ali navadna pamela

V prosto rastočih živih mejah opazimo pokec, pokalec ali navadno pamelo (Symphoricarpus albus var. laevigatus). Raste togo in pokončno, vrhovi vej se prevešajo. Listi so okrogli do jajčasti. Cvetovi so rdečkasti do rožnati, rastejo v socvetjih, rastlina cveti vse poletje, od septembra naprej pa se razvijajo značilni beli plodovi, kroglaste jagode velikosti frnikole, od 4 do 5 skupaj, so neužitne, v večjih količinah strupene. Rastlina tvori številne pritlike in se na ta način razrašča in širi. Pokec izvira iz Severne Amerike, večinoma ga sadijo v prosto rastoče žive meje, je nezahtevna rastlina, primerna za mestna okolja, saj ni občutljiva za onesnaženje. Uspeva na soncu in v polsenci. Navadno pamelo so v Evropo prinesli v začetku 20. stoletja. Glavni razlog za to je verjetno bil, poleg izjemne nezahtevnosti, bela obarvanost plodov. Če jagode vržemo ob tla, se glasno razpočijo, zato tudi takšno ime. Plodove jedo ptice, ki tako širijo seme. Njena sorodnica, obla pamela (S. orbiculatus) ima rdeče ali rožnate jagode.

V Sloveniji manj znan je majhen, pol metra do meter visok grmiček diervila (Diervilla x splendens). Mlajši listni poganjki so škrlatno rdeči, jeseni temno rdeče barve, izrazitost barve je odvisna tudi od rastišča. Cveti rumeno, cvetovi so drobni in značilni za kovačnikovke. Tako kot pokec, tudi diervila tvori pritlike. Izvira iz Severne Amerike, v Evropi je ne sadijo pogosto. Ker tvori številne pritlike, je primerna, jo največkrat uporabljajo za prekrivanje tal ali ozeljevnaje brežin.

Kolkvicija

Ljubka kolkvicija

V isto družino spada tudi rod Weigela, ki je doma na daljnem vzhodu: Japonska, Kitajska, Koreja. V Evropi sadimo predvsem križance in sorte v okrasne namene. Zelo podobna vajgeli je kolkvicija, vendar spada v svoj rod Kolkwitzia. Za ta rod pravimo, da je monotopičen, kar pomeni, da ima seno samo vrsto. To je ljubka kolkvicija (Kolkwitzia amabilis). To je širok grm, redke razrasti, velik dva do tri metre, elegantnega videza, veje se v starosti povešajo. Cveti bogato in zanesljivo v maju in juniju. Ne potrebuje posebne nege ne rezi. Zanimivo je, da te vrste ne sadijo prav pogosto, mnogi jo sicer zamenjujejo z vajgelo, saj sta si zelo podobni. Mladi poganjki in listni peclji so ščetinasto dlakavi, listi so široko jajčasti, dolgi 4-7 centimetrov, rahlo nazobčani. Cvetovi so zvonasti, manjši od cvetov vajgele, lahko so beli ali rožnati z rumenim odtenkom proti notranjosti. Rastejo v grozdastih socvetjih in dišijo. Dlakave plodne glavice ostanejo dolgo na vejah. Kolkvicija izvira iz Kitajske in je odporna proti zmrzali, dobro prenaša tudi onesnažen zrak, zato je primerna tudi za mestno okolje.

  Vajgela

Besedilo: Marjetka Hrovatin