Ljudje so te vrste rastlin vedno cenili zaradi njihove kulinarične, kozmetične in zdravilne uporabnosti, so pa tudi zelo lepe okrasne vrtne rastline.

Le redke med njimi imajo velike okrasne cvetove, večina ima zanimive liste, skoraj vse pa so dragocene zaradi vonja: od značilnega svežega po limonah, ki ga ima navadna melisa, do vonja po janežu, ki ga zaslutimo pri navadnem komarčku, ali sladkega jabolčnega parfuma pri kamilicah.

Težko se je upreti njihovemu opojnemu vonju. Z medičino napolnjeni cvetovi zelišč in dišavnic privabljajo čebele in metulje, ki s svojim pomirjujočim brenčanjem spokojnost zeliščnega vrta še dopolnjujejo.

Lega zeliščnega vrta

Idealen zeliščni vrt mora imeti nevtralno do bazično in dobro odcedno prst. Obrnjen naj bo proti jugu in zaščiten pred vetrovi. Take razmere ustrezajo večini zelišč, kot so sivka (Lavandula angustifolia), kraški šetraj (Satureja montana), žajbelj (Salvia officinalis), navadna dobra misel (Origanum vulgare), navadni rožmarin (Rosmarinus officinalis). Vse te rastline izvirajo iz sredozemskih predelov.

Priprava tal

Tla pripravimo vnaprej, po možnosti že jeseni. Odstranimo plevel, še posebej trajne plevele, kot je na primer pirnica. Nato tla prekopljemo in pustimo čez zimo neporavnana. Kepe zemlje bodo pozimi razpadle. Zgodaj spomladi večkrat zapored oplevemo, pognojimo s kakovostnim organskim gnojilom, denimo s kompostom, in tla pograbimo. Za zeliščni in dišavni vrt potrebujemo rahlo in rodovitno zemljo. Gnojenje s hlevskim gnojem ali umetnimi gnojili ni priporočljivo, zlasti ne za sredozemska zelišča, ker se bodo prebujno razrasla, pozimi bodo manj odporna in manj bodo dišala. Če so tla na vašem vrtu težka, ilovnata, jim izboljšajte prepustnost z drenažo. Zelišča in dišavnice lahko posadimo na dvignjeno gredo ali v posode. 

Zelišča pozimi

Večino zelišč in dišavnic pobiramo spomladi in poleti, če se potrudimo, pa lahko številna med njimi pobiramo sveža vse leto. Številna pozno poleti ali zgodaj jeseni posejana zelišča, na primer vrtna krebuljica (Anthriscus cerefolium), koriander (Coriandrum sativum) in kodrolistni peteršilj (Petroselinum crispum), rastejo neprekinjeno vso zimo, če jih pred mrazom presadimo v hladno gredo ali zunaj zaščitimo. Lepo uspevajo tudi v posodah na sončnih južnih okenskih policah.

Zelnate trajnice, katerih nadzemni poganjki pozimi propadejo, na primer drobnjak (Allium), pehtran (Artemisia) in klasasto meto lahko silimo za zimsko uporabo.

Zgodaj jeseni izkopljemo rastline, jih razdelimo in posadimo v posode z mešanico komposta in ilovice. Na svetlem, toplem in pred prepihom varnem mestu bodo pognali mladi poganjki in celo zimo bomo lahko rezali sveže začimbe. Spomladi zavržemo take rastline ali pa jih presadimo na prosto. Če jih presadimo, jih vsaj eno sezono ne smemo obrezovati, da si opomorejo.

Zimzelene dišavnic in zelišča, kot so na primer kraški šetraj, vrtna materina dušica, in rožmarin, lahko nabiramo vse leto, pozimi pa čim manj, ker v tem obdobju rastline ne rastejo.

Ko se ohladi, je treba nežna zelišča prenesti pod steklo ali jih kako drugače zaščititi. Spomladi jih porežemo in ponovno posadimo na prosto ali pa vzgojimo nove rastline iz potaknjencev. Odpornost številnih zelišč, na primer žajblja in sivke, se razlikuje od vrste do vrste in od sorte do sorte, zato moramo to preveriti že ob nakupu.

Razmnoževanje za zabavo

Zelišča lahko razmnožujemo na zelo različne načine. Katerega od načinov izberemo, je odvisno predvsem od rastline in od tega, koliko novih rastlin želimo. Sejanje semen je najpreprostejši in najcenejši za pridobivanje večjega števila zelišč. Potrebno je pri enoletnicah in dvoletnicah, uporabljamo pa ga tudi pri drugih rastlinskih skupinah. S potaknjenci razmnožujemo različne trajnice in grmovnice. Z delitvijo razmnožujemo številne trajnice, z grobanjem pa nekatera grmičasta zelišča.

Eno- in dvoletnice vzgajamo na gredicah neposredno iz semen ali v steklenjakih v posebni prsti. Podatke o najugodnejšem času za setev na prosto, o globini setve in razmiku med rastlinami najdete na vrečki. Pri uporabi sejalnih trakov in plošč odpade pikiranje sejancev. Semena lahko vzkalimo tudi v kopreni, ki jo razprostremo po tleh in poškropimo.

Večletne steblike takoj po cvetenju ali zgodaj spomladi izkopljemo ali le previdno privzdihgnemo iz zemlje z vilami in jih razpolovimo tako, da bodo imele tudi manjše rastline dovolj korenin oziroma poganjkov za rast.

Če potrebujete le nekaj rastlin, uporabite poganjke: vršičke poganjkov gorskega šetraja, smilja, abrašice, pehtrana, sivke, melise, origana, rožmarina, citronke, timijana ali ožepka postrižemo zgodaj, lovorove pa pozno poleti. Odstranimo spodnje liste, potaknjence pa posadimo v peščeno, vlažno prst ob robu posode. Prekrijemo jih z naluknjano folijo, lonček pa postavimo na svetel in topel kraj (ne na sonce).

Grobanice so odlična alternativa za razmnoževanje s potaknjenci. Žajbelj, timijan, rožmarin in druge večletnice nekatere vejice upogibajo k tlom. Vejico upognemo, jo z žičko v obliki črke U pritrdimo k tlom in prekrijemo s prstjo. Ko poganjek požene korenino, ga odrežemo od matične rastline, rastlino pa kmalu presadimo na drugo mesto.

Vzgoja rastlin s sejanjem v posode in lončke

– Semena enakomerno posejemo.

– Z dlanjo jih pritisnemo v prst in prekrijemo s še eno plastjo prsti (pozorni bodite na tista semena, ki potrebujejo za kalitev svetlobo – takih ne prekrivamo s prstjo).

– Prst navlažimo, posodo pokrijemo in jo postavimo v senco in na toplo. Poskrbimo, da je prst ves čas vlažna.

– Veliko število sejancev: v povprečju traja 30 dni, da semena vzklijejo. Ko so sejanci dovolj veliki, jih razredčimo, da se lahko lepše razvijejo.

Se nadaljuje.