Netopirji so skrivnostni ponočnjaki in zaradi tega večini še vedno premalo poznani. Poleg tega jih včasih še vedno spremlja pridih mračne mistike, ki je v preteklosti nastala ravno zaradi nepoznavanja tega zanimivega reda sesalcev, ki v marsičem izstopa od drugih. So namreč edini med njimi, ki lahko aktivno letijo, kar jim omogočajo kožnate letalne prhuti, s pomočjo orientiranja z ultrazvokom pa lahko letijo celo v popolni temi in znajo osupljivo varčevati z energijo. Vsi pri nas živeči netopirji so žužkojedi, sadjejedih vrst, ki živijo v tropskih predelih, pri nas ne bomo našli, kot tudi ne tistih nekaj južnoameriških vrst, ki se prehranjujejo s krvjo toplokrvnih živali.

V Sloveniji živi 32 vrst netopirjev (Chiroptera), ki naseljujejo zelo raznolika okolja. Prebivajo v gozdu, ob vodi, v vaseh in mestih, pogosto v neposredni bližini ljudi. Nanje največkrat niti nismo pozorni, saj živijo v zavetju noči in nam le redko pridejo pred oči, spretni pa so tudi pri izbiri skrivališč, kjer mirujoči preživljajo dan. Videvamo jih kvečjemu na večernem nebu, ko v značilnem letu vijugajo po zraku iščoč svoj plen, nočno aktivne žuželke. Med njimi je tudi veliko takih, ki nam delajo preglavice na vrtu, polju in v sadovnjaku, zato nas netopirji s svojim načinom prehranjevanja rešujejo pred takimi nadlogami. Metuljčki jabolčnega zavijača, katerih gosenice povzročajo črvivost jabolk, letijo samo ponoči, zato so netopirji naši edini zavezniki, saj ptice takrat spijo. Komarji so netopirjem prava poslastica, kar pomeni, da nas rešujejo pred njihovimi piki, našteli pa bi lahko še celo vrsto drugih razlogov za to, da smo jim naklonjeni. Njihovo orientiranje z nam neslišnim ultrazvokom ki ga oddajajo, je vsaj tako zanesljivo kot naše vidno dojemanje okolice. Z ultrazvokom oziroma odbojem, ki ga sprejemajo, tudi lovijo žuželke. Zmotno je mnenje, da netopirji slabo vidijo. Vidijo zelo dobro, v popolni temi pa njihov vid v celoti nadomesti orientiranje s pomočjo ultrazvoka. Ker žuželke ob hladnem vremenu ne letijo, netopirji ne tratijo energije z lovom, temveč čakajo boljših noči v svojih skrivališčih. Srčni utrip se jim takrat občutno zmanjša, telesna temperatura pa se izenači s temperaturo okolice. To je edinstven varčevalni ukrep, saj so ob zmanjšanih življenjskih funkcijah tudi potrebe po hrani manjše. Svoje telesne rezerve hranijo v tako imenovani rjavi maščobi. Netopir v mirujočem stanju zaznava okolico, ne more pa se takoj umakniti v primeru preteče nevarnosti. Da lahko odleti, se mora predhodno ogreti na svojo običajno telesno temperaturo, kar doseže z drgetanjem, to je trenjem mišic. Ker to lahko traja tudi eno uro, mu morda zaradi tega vedno ne uspe pobegniti. Na ta način netopirji tudi prezimujejo. Ker pri ogrevanju porabijo veliko telesnih rezerv hrane, jih lahko nepotrebno vznemirjanje na prezimovališčih celo stane življenja, saj jim bo do pomladi zaradi tega morda zmanjkalo telesnih rezerv hrane.

Imeti netopirje za sosede je privilegij. Če bi jih radi privabili k hiši ali v sadovnjak, jim lahko obesimo netopirnice, nemalokrat pa se naselijo kar v ptičje gnezdilnice ali duplo, če seveda raste drevo, ki ga premore, v bližini. Najmanj, kar lahko storimo za netopirje, je to, da jih pustimo pri miru in jih ne motimo.

V Sloveniji se z netopirji že dolgo zelo dejavno ukvarja Slovensko društvo za proučevanje in opazovanje netopirjev (https://www.sdpvn-drustvo.si/netopirji/), neprofitna organizacija, ki ozavešča prebivalce.

Besedilo in fotografije: Ivan Esenko