V slovenskih vrtovih je paradižnik, poleg solate, najpomembnejša vrsta zelenjave in je tudi med plodovkami nepogrešljiv, saj brez njega skorajda ni domače pridelave zelenjave. V tem prispevku vam opisujemo začetni del pridelave in opozarjamo na nekatera dejstva, ki so pomembna za uspešno nadaljevanje sezone pridelave paradižnika.

Paradižnik (Lycopersicon esculentum Mill.) je tako kot večina razhudnikovk vrsta zelenjave, ki spada med toplotno najbolj občutljive zelenjadnice. To je tudi glavni razlog, zakaj ga na prostem pridelujemo šele od maja dalje (vsaj po večini Slovenije). Le nekaj tednov prej ga lahko presajamo v različne vrste rastlinjakov, kjer so ugodnejši pogoji za začetno rast in nadaljnji razvoj rastline in pozneje plodov. Rastlina je tako zahtevna za toploto, ker sta njena domovina Srednja in Južna Amerika, tam pa so pogoji pridelave tudi na prostem ugodnejši kot pri nas.

Iz tistih območjih so ga k nam kot kulturno rastlino prinesli v Srednjo Evropo v času Krištofa Kolumba. A šele v nekaj zadnjih desetletjih tega in prejšnjega stoletja se je uveljavil kot pomembna zelenjavna vrsta, saj je na začetku veljalo, da je paradižnik sadna vrsta, ki so jo kaj kmalu zaradi takratnih dajatev iz sadne deklarirali v zelenjavno vrsto. Paradižnik je enoletna, za mraz občutljiva, za dolžino dneva pa precej neobčutljiva rastlina, ki pri nas brez toplotne zaščite ne prezimi.

Z in brez opore
V vrtovih pretežno pridelujemo visok tip paradižnika, ki potrebuje oporo (kol, vrvica). Poznane so tudi grmičaste ali nizke sorte paradižnika, ki ne potrebujejo opore, ampak le kratek količek, okrog katerega se rastlina razraste v košat in bujen grmiček.

Paradižnik koreninski sistem oblikuje v sloju tal do globine 30 cm, zato ga moramo redno in enakomerno namakati. Za list je značilna rahla poraščenost z dlačicami in značilno zelena, intenzivna obarvanost, ki jo opazimo tam, kjerkoli smo se bolj močno dotaknili zelenega dela rastline, ko ostanejo tako na koži kot obleki zelene sledi. Paradižnikov plod botanično imenujemo jagoda in ga odvisno od sorte in hibrida poznamo v različnih oblikah in barvah.

Cilj uspešnega pridelovalca paradižnika je sočen, mesnat, sladek ali sladko kisel plod, ki naj vsebuje veliko zdravju koristnih karotinov in tudi likopena.

Kakovostna sadika
Mnogi sejejo večino plodovk že pozimi (npr. paprika, jajčevec, paradižnik), vendar lahko s paradižnikom počakamo do sredine marca. V topli dnevni sobi, na okenski polici ali podobnih prostorih navadno ne uspemo zagotoviti ustreznih svetlobnih, toplotnih in vlažnostnih pogojev za pridelavo kakovostnih sadik paradižnika.

Upoštevati je potrebno še splošne lastnosti paradižnika, kjer je pomemben podatek, koliko časa potrebuje seme za kaljenje oziroma vznik. Paradižnik (podobno je tudi pri papriki in jajčevcu) potrebuje za vznik oziroma kalitev 10 do 14 dni pri 24 do 27 °C.

Temperatura je na začetku višja, z rastjo in razvojem pa jo znižujemo. Potem ko je paradižnik po vzniku oblikoval prvi pravi list, potrebuje le še od 16 do 20 °C, za vsak nadaljnji list še do 2 °C manj, a ne manj kot 15 °C.

Samo na tak način bomo že ob koncu aprila in v začetku maja ob presajanju sadik v rastlinjak ali na prosto sadili optimalno razvite, čvrste in zdrave sadike. Pred presajanjem na stalno mesto na prostem ali v rastlinjaku jih moramo še utrditi, to pomeni, da mlade rastline postopoma pripravimo na manj ugodne pogoje pridelave kot tam, kjer smo jih imeli do takrat (rastlinjak, topla greda, okenska polica in podobna gojitvena mesta).

V teh prostorih smo sadike imeli na bolj ugodnih in toplejših mestih, z ustrezno svetlobo in vlago, zato jih za dan, dva ali tri prestavimo v hladnejši, a še vedno svetel prostor, potem za še kakšen dan ali dva pred sajenjem na stalno mesto še v zavetrno lego na prostem, šele nato naj sledi presajanje, če bo v nadaljevanju zato ugodno vreme. Na takšen način boste izničili neugodne učinke presaditvenega šoka.

Se nadaljuje.

Revijo MOJ MALI SVET preprosto naročite s klikom na spodnjo pasico.