Bili so kukmakovci (Leucoagaricus), ki so precej podobni kukmakom, le da imajo kukmaki mesnato rdeče, nato pa temno rjave lističe. Pri kukmakovcih lističi vseskozi ostanejo beli, le pri zelo starih nekoliko pordijo. Največ je bilo rožnolistnih kukmakovcev (Leucoagaricus leucothites), nekaj pa tudi drugih vrst. Rožnolistni kukmakovci so užitni in kar okusni. Ponekod po svetu jih prodajajo na tržnicah, največ kot kukmake. Pojavljali so se v večjih ali manjših skupinah, tu in tam pa tudi v kolobarjih.

Kukmakovci in tudi beli kukmaki navadno v večjem številu poženejo po vročih sušnih poletjih, ki jim sledi zgodnje jesensko deževje. Letos so bili ti pogoji še kako izpolnjeni, zato je bilo tudi kukmakovcev več kot običajno. Mnogi so jih jedli misleč, da jedo kukmake, na srečo brez škode. No, na srečo je bilo drugih gob, s katerimi bi lahko zamenjali kukmakovce pozno poleti in zgodaj jeseni, zelo malo. Najnevarnejša bi bila zamenjava s povsem belo koničasto mušnico (Amanita virosa), toda ta raste v gozdu, ne na prostem in je bolj redka. Njen bet je belo nakosmičen, raven, valjast, proti dnu je gomoljasto odebeljen in obdan z ostankom ovojnice. Klobuk ostane zvonaste oblike tudi pri odraslih gobah. Kožica, ki ga prekriva, je svilnatega videza. Smrtno strupena goba raste na kislih tleh, navadno v gozdovih, kjer prevladujejo listavci. Še redkejša je bela oblika zelene mušnice (Amanita phalloides var. alba), ki je povsem podobna osnovni, le da je bela. Obe sta smrtno nevarni. Nikakor ne drži, da so smrtno nevarne gobe pekoče, kot zmotno mislijo nekateri. Nasprotno, najbolj strupene gobe so prav milega okusa.

Beli kukmaki so užitni in okusni, toda ne tisti, ki na odrgninah močno porumenijo v dnišču beta in imajo vonj po črnilu ali karbolu. Takšni povzročajo prebavne motnje ter druge blage težave. Takšni so karbolni kukmak (Agaricus xanthodermus), ščitkani kukmak (Agaricus praeclaresquamosus) in drugi beli kukmaki in njihovi različki in skupine Xanthodermatei. Med užitniki kukmaki je najbolj cenjen dvotrosni kukmak (Agaricus bisporus) , beli kukmak s temno rjavimi lističi, ki ga po večini gojijo umetno. Goba lahko vsebuje manjše količine kancerogenih substanc, ki pa se s toplotno obdelavo, kuhanjem ali pečenjem, razgradijo.

Med množico kukmakov po travnikih je bil tudi travniški kukmak (Agaricus campestris), ki po okusnosti ne zaostaja prav dosti za dvotrosnim. Za večino ljudi je bil tudi ta preprosto »šampinjon«.

Besedilo: Branko Vrhovec

Fotografija: Marjan Vretič