Vsako leto najmanj enkrat v medijih zaokroži informacija o tem, kako zelo visoko ceno lahko dosega hlodovina naših drevesnih vrst. Po pravilu je v zadnjih letih skoraj vedno najdražje prodajan les gorskega javorja (Acer pseudoplatanus L.).

Ta drevesna vrsta je tako že prava medijska zvezda, hkrati pa je najpogostejši predstavnik rodu javorjev v Sloveniji. Nekoliko manj je ostrolistnega javorja (Acer platanoides L.) in poljskega javorja (Acer campestre L.), med prave drevesne neznanke iz javorjevega rodu pa sodijo trokrpi javor (Acer monspessulanum L.), topokrpi javor (Acer obtusatum W. et K. ex Willd.) in tatarski javor (Acer tataricum L.). Današnji prispevek je posvečen prav njim, pozabljenim, spregledanim in za večino ljudi povsem neznanim samoniklim javorjem Slovenije.

Oh, te javorove krpe!

Pri opisovanju javorjevih listov se vse vrti okrog krp. Botaniki obliko listov opisujejo kot dlanasto krpato in razlike v oblikovanosti listov so pomemben razločevalni znak med vrstami.

Topokrpi javor ima od vseh treh obravnavanih javorov svoje liste še najbolj podobne listom vsem dobro poznanega gorskega javorja. Ima po pet listnih krp, listne krpe in zareze med njimi pa so nekoliko bolj topo oblikovane kot pri gorskemu bratu. Listi merijo v širino do 12 cm, listni peclji pa so precej debeli in pogosto rahlo rdečkasto obarvani.

Trokrpi javor ima, tako kot že ime nakazuje, list sestavljen iz treh približno enako velikih listnih krp. Po tej lastnosti ga lahko preprosto ločimo od naših drugih javorjev. Listni peclji so običajno rdeče obarvani. Odrasla drevesa lahko prepoznamo tudi po skorji, ki je značilne sivorumene barve, pri starejših drevesih pa vzdolžno razpoka.

Tatarski javor ima najbolj nenavadne liste in komaj spominjajo na značilno obliko listov dreves v javorjevem rodu. Njegovi listi so enostavni celi ali nerazločno krpati, po robu pa neenakomerno nazobčani. Tatarski javor pogosto raste kar kot grm ali kot manjše drevo. Tudi njegova skorja v starosti vzdolžno razpoka in je siva. Tatarski javor cveti zgodaj spomladi z belkastimi cvetovi, iz njih pa se razvijejo rdečkasti krilati plodiči, ki v zajetnih grozdih visijo z vej in se vidijo že na daleč.

Iz toploljubnih gozdov

Topokrpi in trokrpi javor sta drevesni vrsti, ki se dobro počutita v toploljubnih gozdovih, ki so izdatno obsijani s soncem. Topokrpi javor pri nas raste v gozdovih visokega Krasa, na Notranjskem, Kočevskem in ob Kolpi. Najraje je v družbi hrastov, črnega gabra in črnega bora, ki prav tako obožujejo topla in s soncem obsijana rastišča. Topokrpi javor sodi med hitrorastoče drevesne vrste. Zraste lahko do 25 metrov visoko in ima zelo močan, dobro razvit koreninski sistem. Pogosto ga lahko vidimo rasti kot večdebelno drevo. Najbolje uspeva v globokih in svežih tleh, čeprav se dobro znajde tudi na plitvih in izpranih kamnitih tleh. Iz kulise zaspanega spomladanskega gozda topokrpi javorji prav izstopajo s svojim vpadljivim cvetenjem. Njegovi cvetovi so združeni v dobro vidne rumene viseče češulje.

Trokrpi javor zelo dobro prenaša sušne razmere in revna, kamnita tla. V Sloveniji ga najdemo v mediteranskih in submediteranskih gozdovih in grmiščih, naravno pa je razširjen skoraj po celotnem Sredozemlju. Slovenski kraški gozdovi predstavljajo severno mejo njegovega območja razširjenosti. Posamična drevesa se redko pojavljajo tudi na toplejših rastiščih v dolinah rek Soče, Kolpe in Krke. Trokrpi javor je eden izmed pomembnejših listavcev, ki se zmorejo ukoreniniti na kraških pogoriščih. S svojimi koreninami lahko prodre tudi v najmanjše skalne razpoke. Kalitev njegovega semena je običajno slaba in je v veliki meri odvisna od trenutnih vremenskih razmer. Drevesca, ki jim uspe vzkliti, pa začnejo novo življenje in nadaljujejo poslanstvo dreves na od ognja ožganih gozdnih tleh. Pomembno prispevajo k boljšim ekološkim razmeram v gozdu, tako z vidika biodiverzitete in ekologije kot z ekonomskega stališča.

Tatarskega pa ni in ni

Če bi v Sloveniji avtohtona javorjeva drevesa med seboj tekmovala v kategoriji, katerega je manj, bi bil absolutni zmagovalec tatarski javor. V slovenskih gozdovih že lep čas sploh ni znanega tatarskega javorja. Slovenija pa predstavlja skrajno zahodno mejo naravne razširjenosti te drevesne vrste.

Zgodovina prisotnosti tatarskega javorja na Slovenskem je nadvse zanimiva. Različni botaniki preteklih stoletij so se vneto ukvarjali z vprašanjem, ali je tatarski javor zares samonikla vrsta v naših krajih ali pa so bila posamezna drevesa po kakšnem naključju k nam prinesena in zasajena? V bibliji slovenske botanike – Mali flori Slovenije je v vseh izdajah od leta 1969 pa do 2007 zapisano, da je tatarski javor naravno prisoten le na Kočevskem. Toda če raziskujemo naprej, ugotovimo, da ta podatek temelji na več kot stoletje starih nahajališčih tatarskega javorja na hribu Fridrihstajn na Kočevskem in v gozdu pri Gotenici. Botaniki minulega časa se nikoli niso strinjali, ali so bili ti tatarski javorji na omenjenih lokacijah naravnega izvora ali zasajeni. Dejstvo je, da danes nova naravna nahajališča tatarskega javorja v Sloveniji niso znana, toda botaniki si kljub temu še vedno delijo enako mnenje – tatarski javorji, dobro skriti pred očmi biologov in gozdarjev, vendarle še morajo rasti nekje v naših gozdovih. Iskanje divjega, v naravi rastočega tatarskega javorja, bi tako lahko bila nadvse zanimiva aktivnost strastnih ljubiteljev dreves.

Meščanska drevesa

Velik javorjev rod obsega več kot 150 različnih vrst s celega sveta. Javorji so med priljubljenimi okrasnimi drevesnimi vrstami tudi v mestnem okolju. Pri nas je najpogosteje sajen ostrolistni javor, od tujerodnih pa srebrni javor (Acer saccharinum L.). Na manjših vrtovih lahko najdemo številne sorte javorjev nizke rasti z dekorativnim listjem ali nenavadnim habitusom. Večina od njih prihaja iz azijskega kontinenta.

Tudi naši trije manj znani javorji se pojavljajo kot okrasna drevesa v urbanem okolju. Trokrpi javor raste zelo počasi in ne doseže velikih višin. Zanj je značilna gosto razraščena krošnja. Z rednim obrezovanjem se ga da razmeroma dobro krotiti in oblikovati v živo mejo, mojstri bonsajev pa njegovo trdoživost izkoriščajo za to, da iz trokrpih javorjev ustvarijo male, občudovanja vredne drevesne umetnine.

V drevesnicah je mogoče kupiti različne sorte tatarskega javorja. Zaradi svoje trdoživosti in hitre rasti pa je tudi topokrpi javor prav primerna drevesna vrsta za rast v sušnih, onesnaženih in do korenin neprijaznih mestnih razmerah. Žal je treba priznati, da se v tej vlogi ne pojavlja tako pogosto, kot bi se lahko. Načrtovalci zelo radi pogledujejo za številnimi tujerodnimi vrstami javorjev, ki se šopirijo s pisanimi listi, čeprav bi bilo za marsikatero zasaditev morda bolj primerno izbrati kleno slovensko avtohtono drevesno vrsto, ki je v polnosti prilagojena našim razmeram. To topokrpi javor vsekakor je. Tudi na ta način bi vsa tri neznana skrivnostna samonikla javorova drevesa bolj približali ljudem.

Besedilo: Mateja Kišek Vovk