Mnogim pridelovalcem zelenjave težave v pridelavi povzročajo talni škodljivci: strune, talne sovke, ogrci različnih hroščev, navadni bramor, veliki voluhar in miši. V boju z njimi izvajamo številne ukrepe oziroma kombinacije različnih ukrepov, a smo proti tem nadlogam pogosto žal brez moči.

Navadni bramor

Navadni bramor (Gryllotalpa gryllotalpa) je žuželka, ki jo najdemo v vrtovih in v zadnjih letih tudi na njivah, zlasti pa se rad zadržuje v vlažnejših tleh, bogatih s humusom. Je znan škodljivec talnih organov rastlin, saj objeda korenine, korene in gomolje, včasih pa se hrani tudi s črvi in z nekaterimi žuželkami. Škodljiv je tudi zaradi kopanja rovov.

Samica v maju in juniju odloži od 300 do 600 jajčec v votlinico (gnezdo s trdnimi stenami), ki jo izkoplje v tleh (najpogosteje na globino okoli pol metra na koncu rova). Gnezdo je veliko kot kokošje jajce in ima več navpičnih rovov. Iz jajčec, velikih kot konopljino zrnje, se po dveh do treh tednih izležejo ličinke, ki so podobne velikim mravljam. Ličinke so najprej svetle, pozneje potemnijo in se prehranjujejo z razpadajočo organsko snovjo. Nekaj časa se zadržujejo še v skupini (samica jih varuje do četrte levitve), pozneje se razširijo po okolici. Z rastjo ličinke pojedo vedno več korenin različnih rastlin, hranijo pa se tudi s hrano živalskega izvora (deževniki, ličinke različnih žuželk). Spomladi se pomaknejo proti površju in se preobrazijo v odrasle živali. Razvoj zaključijo ob koncu poletja naslednje leto ali šele naslednjo pomlad. Odrasli bramorji prilezejo iz tal in iščejo predstavnike nasprotnega spola za parjenje. V tem času lahko tudi letijo na krajše razdalje. Prezimijo odrasle ličinke ali odrasle žuželke na globini od 30 do 100 cm, v zaprtih gredah ali kupih komposta.

Načini zatiranja

Za obvladovanje težav z bramorjem je priporočljiva večkratna obdelava tal na način, da drobimo tla, in uporaba entomopatogenih ogorčic. Na manjših pridelovalnih zemljiščih lahko bramorje polovimo v prazne konzerve, manjše plastične posodice ali cvetlične lončke (v tla jih zakopljemo do roba in bramorji ponoči popadajo vanje). V obdobju od maja do sredine julija bodimo pozorni na gnezda z jajčeci ali ličinkami bramorja. Gnezda čim prej odstranimo in bramorja uničimo.

Za zmanjševanje težav z bramorjem v prihodnji pridelovalni sezoni jeseni izkoristimo njegovo navado, da za prezimitev poišče kupe in kupčke hlevskega gnoja (bodisi na površju tal ali pa so zakopani v tleh), kompost ali podobne materiale, saj je v njih zaradi razgradnje organske snovi topleje. V vrtovih in ohišnicah, v katerih imamo težave s tem nadležnim škodljivcem, jeseni na več mestih zakopljemo hlevski gnoj. Zaradi toplote se bodo vanj pred zimo skrili bramorji. Pred koncem zime (pred otoplitvijo) gnoj skupaj z bramorji izkopljemo in bramorje uničimo.

Veliki voluhar

Verjetno ni nikogar med nami, ki se pri pridelavi zelenjave ali sadja ni srečal z nadležnim velikim voluharjem. Voluhar (Arvicola terrestris) je tipičen rastlinojed nadzemnih in podzemnih delov rastlin. Teknejo mu korenine sadnih rastlin, detelj, ljubi so mu radič in čebulice tulipanov in še bi lahko naštevali. Zelo zgovoren je podatek, da je njegova povprečna poraba hrane enaka 80 odstotkom njegove telesne teže.

Prepoznamo ga po zavaljenem telesu in kratki glavi s skritimi ušesi. Kožuh je rjavkaste barve, trebuh pa je malo svetlejši. V dolžino meri med 12 in 19 cm, rep pa je dolg približno za polovico telesa. Ta rastlinojed živi pretežno v tleh, kjer izrije cel sistem rovov v globini 10 do 30 cm, nekateri rovi pa gredo tudi globlje, včasih tudi v globino čez 1 m. Splet voluharjevih rovov lahko presega 80 m in več. Rovi se po videzu ločijo od rovov, ki jih delajo krti. Rovi, ki jih izrije voluhar, so na prerezu ovalni in merijo od 5 do 7 cm, nariti kupčki zemlje so ob rovu, medtem ko so krtovi rovi okrogli in imajo premer 5 cm, narita zemlja pa je nad rovom. Notranjost voluharjevih rovov je brez korenin, saj jih voluhar požre, v krtovih rovih pa korenine bodisi segajo ali visijo iz stropa, ker se žužkojedi krt zanje ne zmeni. Voluhar ima zelo urejen življenjski prostor in ničesar ne prepušča naključju. V sistemu rovov naredi tudi razširjen rov, ki služi za shrambo. V tem delu hrani travne bilke in drugo rastlinsko hrano (pogosto v tem delu kopiči tudi korenine slaka in druge poslastice). Drug razširjen prostor mu služi za gnezdo. Samica skoti 3- do 6-krat letno po 4 do 6 mladičev, kar pojasni, zakaj se lahko ta nadležnež v kratkem času zelo razmnoži in povzroča veliko škodo. Na najnižjih delih in na robu spleta rovov ima latrine, v katerih se trebi in urinira. Njegov najljubši življenjski prostor so travniki in pašniki, ozare med njivami in nasadi. Še zlasti so mu ljubi tisti, kjer tal ne obdelujemo, ampak zgolj mulčimo. Še posebej rad se naseli v malo težjih in vlažnih tleh in ob potokih, saj je tudi odličen plavale. Na lažjih in peščenih tleh je bolj redek gost. Napada vse vrste sadnih dreves in vinsko trto (korenine gloda, da si nabrusi štiri pilaste zobe), rad se hrani s krompirjem, korenjem, zeleno, peso in drugimi korenovkami, ne odreče pa se tudi kakšni detelji. Do nastopa mraza jeseni zelo rad pride na površje, da si nabere zalogo hrane za zimo, na površju pa se tudi pari.

Načini zatiranja

Žal nimamo res zanesljivega načina zatiranja tega nevarnega škodljivca. Zgovoren je podatek, da je manj nevaren na površinah, kjer tla obdelujemo. Pomagamo si tudi s postavljanjem različnih vab. Pred postavitvijo takšnih vab moramo seveda preveriti, ali so rovi naseljeni ali ne. To naredimo tako, da rov odkopljemo in označimo, kje je, da ga kasneje laže najdemo. Ker voluhar ne mara prepiha v rovih, poškodovane rove zelo hitro zamaši z zemljo. V takšen rov nato namestimo pasti (lahko jih naredimo sami ali pa kupimo v bolje založenih kmetijskih trgovinah). Učinkovit način zatiranja je tudi uporaba posod, napolnjenih z vodo. Nekoliko večjo prazno posodo (lahko si pomagamo kar z vedrom) vkopljemo v tla in jo napolnimo z vodo. Kakšen centimeter pod vrhom posode navrtamo nekaj luknjic, ki bodo služile za odtekanje odvečne deževnice. Voda bo pritegnila voluharja in se bo ujel vanjo. Seveda za postavitev teh posodo potrebujemo nekaj časa, saj je na hektar površine potrebno nastaviti vsaj deset veder.

Voluhar ima številne naravne sovražnike. V prehranjevalni verigi je pogosto plen ujed in sov, kun in lisic, v kulturni krajini pa se jim seveda pridružijo še psi in domače mačke. K zmanjšanju njegove številčnosti pomembno prispevamo tako, da plenilcem omogočimo nemoteno bivanje v naših posevkih oziroma njihovi bližini. S postavljanjem stojišč, na katera lahko sedajo ujede, bomo pomagali kanji ali mišarju (Buteo buteo) in navadni postovki (Falco tinnunculus), da bosta lažje pričakala svoj plen – voluharja, mi pa bomo seveda tudi imeli korist od tega. Zakaj ne bi letošnje jeseni oziroma zime izkoristili za pripravo in postavitev stojišč za ujede?

Voluharju lahko življenje zagrenimo tudi s sajenjem nekaterih rastlin. Takšne rastline so križnolistni mleček (Euphorbia lathyris), cesarski tulipan (Fritillaria imperialis) in narcise (Narcissus sp.). V pridelavi vrtnin in poljščin jih ne sadimo, v pomoč v boju s tem nadležnim škodljivcem pa bodo v vrtovih in ohišnicah, čas za sajenje cesarskega tulipana in narcis je prav jeseni.

Omenjena škodljivca sta za vrtnarja lahko prava nočna mora, a z vztrajnostjo in doslednostjo, na katero ne smemo pozabiti niti v jesenko-zimskem času, ju lahko obvladamo do mere, da ne povzročata prevelikih težav v pridelavi. Borba s talnimi škodljivci in voluharjem je dolgotrajna, vztrajnost pa se vedno poplača.

Besedilo in fotografije: Iris Škerbot