Namakanje ali zalivanje
Voda je ena izmed glavnih dobrih, ki jih človek potrebuje za preživetje. Prav tako vodo potrebujejo rastline za rast, razvoj, razmnoževanje. Voda je najpomembnejša v procesu pridelave hrane, čeprav se pogosto zdi, da je veliki večini kot nekaj samoumevnega. Zagotovo poznate različne ponudnike gnojil, repromaterialov, semen in sadik, sredstev za krepitev in varstvo rastlin. Pogosto razmišljate o tem, da bomo morali še malo pognojiti, da bo bolje raslo, da rastlinam nekaj manjka, a na vodo ne pomislimo. Voda nam je bolj ali manj nekaj samoumevnega, nekaj, kar priteče iz pipe, kadarkoli jo odpremo, in je nikoli ne zmanjka. A vendar po letošnjih neurjih in poplavah marsikomu zaledeni kri, ko samo pomisli na vodo. Ta samoumevna stvar iz pipe, na katero redko pomislimo v smislu od kod pride in kam gre, je kar naenkrat dobila nov obraz. Odnesla je zemljo, domove, ljudi. Spremenila je pokrajino in spremenila je naš pogled na njo. Sedaj ni več nekaj, kar odpremo in zapremo, ko to potrebujemo.
V Evropi za kmetijskem namene oziroma namene pridelave hrane porabimo kar tretjino vse vode. Zato verjetno ni potrebno dodatno poudarjati, da kmetijska panoga močno vpliva tudi na splošno kakovost in količino vode – tudi tiste, ki jo potrebujemo za druge, ne kmetijske namene. V predelih Evrope, kjer vode primanjkuje in je intenzivnost kmetijske panoge največja, se že pojavljajo težave zaradi onesnaženosti vode, ki so posledica uporabe sredstev za varstvo rastlin (pesticidi) in gnojil.

Preveč zalivanja škoduje rastlinam
Zato je tako zelo pomembno, da prilagodimo namakanje naših rastlin v tej meri, da bodo imele ves čas ravno prav vlage. Zavedati se moramo, da preveč zalite rastline niso zdrave rastline in vsaka kapljica vode, ki jo porabimo več, kot jo potrebujejo, bo delala kvečjemu škodo. Težko bi napisali recept, številko, koliko vode potrebujejo rastline. Zato je pomembno, da pri zalivanju opazujemo, kaj se dogaja z rastlinami in tudi s tlemi, v katerih rastejo. Nekatere tla potrebujejo več vode, saj imajo manjšo sposobnost zadrževanja vode kot druga. Predvsem lahka peščena tla bodo zadržala bistveno manj vode kot težja glinasta tla. To v praksi pomeni, da moramo lahka tla v poletnih vročih dneh namakati vsako dan, kar je bistveno pogosteje kot težja tla, ki jih namakamo vsake 2 do 3 dni. Največ vode rastlina potrebuje v času od cvetenja do zorenja in seveda v času, ko so temperature zraka višje in piha veter in s tem posledično je večje izhlapevanje vode iz listov in tal (evapotranspiracija). Pomembno je tudi, kako namakamo rastline. Priporočam, da tudi v domačih vrtovih postavite kapljični namakalni sistem. Današnja tehnologija namakalnih sistemov je za uporabnike in okolje izredno prijazna in dostopna. Na klasično vrtno pipo namestite vrtno cev in vmesnik – uro, kjer boste s pomočjo mobilne aplikacije nastavili točen čas in obrok namakanja. Na vrtno cev z vmesnikom nato pritrdite tako imenovano t-tape cev, ki ima drobne kapljače, ki bodo po kapljicah omočili prostor tik ob rastlinah – torej tam, kjer vodo potrebujejo. Priporočam, da nastavite čas namakanja v jutranjih urah, sploh pomladni in jesenski čas ni primeren za večerno namakanje, ker poveča roso v zgodnjih jutranjih urah. Jutranje namakanje je priporočljivo tudi zato, ker so navadno takrat temperature nižje. Rastline namreč zaprejo listne reže, ko se temperatura zraka dvigne nad 30 °C, s tem je prekinjen tudi sprejem vode skozi korenine. Na tak način se rastlina zavaruje pred povečanim izhlapevanjem oziroma transpiracijo skozi liste. V času, ko obiramo pridelke, na primer jagode, je primerno, da namakamo po obiranju, saj so pravkar zaliti plodovi navadno bolj vodeni in občutljivi za dotike. V eni zadnjih raziskav smo dokazali, da so imele rastline, ki so bile namakane do točke poljske kapacitete (med točko venenja in poljsko kapaciteto – pore polne vode, ko gravitacijska voda odreče – je območje, kjer je voda rastlinam dostopna) slabšo kakovost jagod, kot tiste, namakane tik nad točko venenja (slika). Bolj namakane jagode so bile bistveno manj sladke in bolj občutljive za skladiščenje kot manj namakane. Preveč zalite rastline so dokazano tudi bolj občutljive za nadzemne in koreninske bolezni. Predvsem višja vlažnost ugaja glivičnim okužbam, ki se v takih pogojih hitro razmnožujejo. Zato je dobro, da za pridelavo izberemo bolj vetrovne lege, na katerih bo veter hitro posušil jutranjo roso ali kaplje dežja.

Zastirka zadržuje vodo
S prekomernim zalivanjem bomo rastlinam narediti medvedjo uslugo tudi zato, ker jih bomo na nek način razvajali. Če primerjamo jagodnjak, ki ga vsak dan trikrat po malem zalivamo, in jagodnjak, zalit na dva do tri dni, katera rastlina bo prisiljena povečati svoj koreninski sistem, da bi poiskala dodatno vodo v tleh? Tista, ki bo vsak dan trikrat na svoje korenine dobila kapljice vode, ne bo imela potrebe po tem, da širi koreninski sistem. A ko bo rastlina z manjšim koreninskim sistemom izpostavljena vetru, bo slabše odnesla, saj bo slabše pritrjena v tla. Rastlina z močnejšim, bolj razvejanim koreninskim sistemom bo tudi lažje dostopala do hranilnih snovi, ki so prisotne v tleh.
Koliko bomo morali rastline zalivati, pa je odvisno tudi od tega, če v nasadu oziroma na vrtu uporabljamo zastirke. Če smo torej tla – zemljo pokrili s folijo ali sekanci, z lubjem (iglavcev pri ameriški borovnici), s slamo, nekateri uporabljajo tudi silažo, bodo zadržala bistveno več vlage kot gola tla. Paziti moramo le, da zastirka ni previsoka in da se na njej ne začnejo razvijati glivične okužbe ali se pod njo naselijo glodavci.
Pazimo tudi na to, kako trda je voda, s katero namakamo. Predvsem pridelovalci ameriških borovnic morajo vodo, s katero namakajo, pogosto celo malce zakisati. Zelo trda voda z veliko apnenca bo namreč vplivala tudi na pH tal in sprejem hranil. Če imamo možnost shraniti deževnico, jo uporabimo za namakanje rastlin. S tem bomo prihranili z vodo (in tudi denar) in rastline namakali z mehkejšo vodo. Seveda tovrstni nasvet dajem le tistim, ki ne živite v bližini večjih industrijskih območji.

Pomanjkanje vode pozimi in zgodaj spomladi
Rastline so zaradi pomanjkanja vode lahko prizadete tudi v sušnih zimah brez snega ali zelo zgodaj spomladi. Jagoda je namreč rastlina, ki začne z rastjo, ko se temperatura dvigne nad približno 5 ᵒC. Če so tla še globoko zamrznjena, korenine ne morejo črpati vode in pojavi se tako imenovana zimska suša. V tem primeru moramo prvo otoplitev tal izkoristiti za zalivanje.
Koliko je torej ravno prav zalita rastlina? Ravno prav bo zalita rastlina, ki bo na videz pokončna, imela kratke internodije (območje med dvema brstoma), ne bo delovala ovenelo, a zgornji del tal po njo bo na videz bolj suh kot moker. Raje zalivajmo torej malo manj kot preveč in naše jagodičje bo slajše ter okolje hvaležno.

Besedilo in fotografije: Nika Cvelbar Weber