V času Napoleona so v naše kraje zanesli topinambur, ki izvira iz južnega dela Severne Amerike.

Pri nas so ga ponekod imenovali svinjski krompir, drugje gomoljasta sončnica, ki mu kot sorodniku sončnice bolj pristaja. V tropskem in subtropskem podnebnem pasu, zlasti na južni polovici Zemljine oble, uspevajo toplotno zahtevnejši in nam manj znani sladki ali španski črnski krompir (patata), kolokazija (taro) ali egipčanski krompir, jam ali kitajski krompir ter kasava ali manioka, ki je pravzaprav korenovka z obiljem škroba. Za vse te rastline je značilno vegetativno razmnoževanje z gomolji ali potaknjenci in gojenje, podobno našemu krompirju. Potovanja in selitve v druge dele sveta nam približajo njive z eksotičnimi cvetovi in ponudbo gomoljev na tujih tržnicah. Ne nazadnje pa gomolje tropskih gomoljnic lahko kupimo v vseh večjih trgovinah po Evropi in pripravimo sami doma po receptih za krompir kot glavno jed in prilogo.

Topinambur ali gomoljasta sončnica

V primerjavi z enoletnim krompirjem (Solanum tuberosum) gojimo topinambur  (Helianthus tuberosus) kot trajnico. Vsako leto znova iz očes na gomolju poženejo nadzemna stebla, ki se razvijejo v rastline podobne sončnici (Helianthus annuus). Pri nas in proti severu Evrope zacvetijo cvetovi v koških sredi avgusta, neredko šele oktobra. Čebele jih oprašujejo med nabiranjem medičine, seme pa ne dozori. Na jugu Francije, Italije, v Španiji in Grčiji, kjer je dovolj toplo, dozori tudi seme, podobno sončničnemu, ki je bogato z maščobami. Mlade liste uporabljajo v polžereji in kuncereji, pri reji drobnice in govedi, prašičem pa so bolj všeč gomolji. Gomolji zlasti požlahtnjenih sort so zanimivi za prehrano ljudi. Izkopljemo jih lahko mlade, debelijo pa se vse do jeseni, ko odpadejo listi in steblo oleseni. Zelo tanka kožica gomoljev se na zraku zgrbanči, gomolji ovenijo, meso pa postane zdrizasto. Najboljše skladišče za gomolje so tla, zato je najprimernejše sprotno izkopavanje, dokler tla ne pomrznejo. Iz rogljastih, mesnatih gomoljev jedilnih sort lahko pripravimo posebne in dietne jedi. V francoskih kuharskih knjigah ne manjka receptov za topinamburjeve predjedi, juhe, enolončnice, priloge, solate in kompote. Kuhani, pečeni ali dušeni topinamburjevi gomolji so sočnejši in rahlejši od krompirjevih. Da na zraku in pri pripravi meso topinamburja ne potemni, kanemo v vodo, v kateri gomolje kuhamo, nekaj kapljic limonovega soka ali kisa. Presni gomolji imajo okus po lešnikih oziroma orehih, kuhani in na maslu praženi pa spominjajo na artičoko. Ker rogljaste gomolje težko lupimo, jih ostrgamo s krtačo on speremo z vodo. V krompirjevem gomolju je glavni ogljikov hidrat škrob, topinambur pa vsebuje približno 20 % škroba v obliki inulina, ki ga sestavljajo molekule fruktoze. Motnjo v presnovi ogljikovih hidratov, masti in beljakovin pri sladkornih bolnikih lahko omilimo tudi s topinamburjevo dieto. Zanje so najprimernejši presni gomolji, izkopani zlasti v jesenskem in zimskem obdobju leta. Poleg inulina so v gomolju topinamburja beljakovine (2 do 2,5 %), maščobe (0,2 %), minerali (Fe, Si, K, P, Ca), vitamini (A, B1, B2, C) ter fosfatida holin in lecitin. Lecitin sodeluje pri prenosu maščobnih kislin po krvi, holin pa je sestavni del lecitina, ki vzdržuje raven krvnega tlaka. Levulin in balastne snovi uravnavajo prebavo in pomagajo pri odpravi zapeke.

Poletna solata iz topinamburja

Za pripravo poletne solate iz topinamburja ostrgamo in skuhamo gomolje, jih narežemo na kocke, dodamo nekaj prepolovljenih kislih čebulic in na koščke zrezanih kislih kumaric, skodelico kuhanega graha, žlico sesekljane ali naribane korenine zelene, sol in poper po okusu ter premešamo. Preden ponudimo, okrasimo s peteršiljem ali olivami.

Sladki krompir

To je trajnica iz družine slakovk (Convolvulaceae), kije po namenu8 uporabe gomoljev podobna krompirju. V Evropo so prinesli sladki krompir kot patato ali batato (Ipomea batatas) iz Srednje Amerike na začetku 16. stoletja. V Španiji in  na Portugalskem, kjer je še dovolj toplo, so sladki krompir gojili pred uvedbo nam znanega krompirja iz rodu Solanum, ki je ime prevzel od gomoljastega predhodnika, ki ga Angleži imenujejo sweet potato, Italijani patata dolce, Nemci pa Suskartoffel. Sladki krompir se je razširil v topla območja na vse celine, največja pridelovalka pa je Brazilija. V Evropi ga pridelujejo na lahkih in zračnih tleh v Španiji, Italiji in na Portugalskem. Rastline so občutljive za nizke temperature, propadejo pri 0 C, gomolji pa zmrznejo pri –2 do –3 C. V ZDA ga ponudijo na zahvalno nedeljo poleg nadevanega purana in zavitka iz buč. Rdeči sladki krompir s sladkim oranžnim mesom je odličen za praženje in za pire, sufleje in nadeve, bolj mokast sladki krompir z rjavo lupino in belo barvo mesa pa je bolj primeren za cvrtje in krompirjevo testo. Gomolj sladkega krompirja vsebuje 70 % vode in suho snov, v kateri so večinoma škrob in sladkorji (26 %), beljakovine (3 do 6 %) in maščobe (do 1 %). Ponekod ga uporabljajo v industriji sladkorja, škroba in celo v pivovarstvu. Gospodarski pomen rodu Ipomea pa so tudi beli oziroma rožnati zvončasti venčni listi, po katerih izstopa škrlatni slak (Ipomea purpurea), ki jo poznamo kot zanimivo okrasno rastlino.

Vir: Poljščine (Darja Kocjan Ačko), ČZD Kmečki glas