Med in majhni otroci

Mlade mamice pogosto zanima, ali lahko med uživajo majhni otroci, ker so slišale, da ga dojenčkom do enega leta ni priporočljivo dajati. To vsekakor drži. Med je sicer higroskopičen in ima nizko pH vrednost, zato se v takšnem okolju mikroorganizmi ne morejo razvijati. Lahko pa preživijo v medu v obliki spor. Vanj zaidejo najpogosteje s prahom, ki jih nosi veter na cvetoče rastline, ter od tam v nektar, mano ali na zrnca cvetnega prahu. Za dojenčke je najbolj nevarna anaerobna bakterija Clostridium botulinum, bolezen pa se po njej imenuje botulizem. Ko pridejo spore v otrokovo črevesje, poči njihova ovojnica in bakterije preidejo v vegetativno obliko. Začnejo izločati strup nevrotoksin z imenom botulin. Prvi znaki bolezni so težko požiranje, zaprtje in šibek jok, zato je potrebna takojšnja zdravniška pomoč, sicer lahko otrok tudi umre. Pred leti sem dobil v roke nemško raziskavo medu na prisotnost omenjene bakterije. Na sto različnih vrst medu, pridelanega v Nemčiji, je samo en vzorec vseboval trose omenjene bakterije. Ko sta se rodila moja otroka, sta dobila že čez pol leta med v mleku. Takrat nismo vedeli za nevarnost, ki lahko preži na dojenčke. Na srečo se ni zgodilo nič hudega in oba sta bila ves čas zgodnjega otroštva zdrava. Tudi ko sta že hodila v šolo, sta v primerjavi s sošolci le redkokdaj izostala od pouka. Z ženo sva ju navajala, da sta podobno kot midva za zajtrk uživala sadno solato z dodatkom medu in cvetnega prahu in verjetno jima je ta vitaminsko ter energetsko bogata hrana ustvarila določeno odpornost na nalezljive bolezni. In zanimivo, ta odpornost se je odlično izkazala tudi v zadnjih dveh letih kovidnih obolevanj pri vseh treh generacijah. 

Med in zdravljenje krvavečih ran

Tudi na to vprašanje lahko dovolj izčrpno odgovorim zaradi svojih dolgoletnih osebnih izkušenj. Že pred dobrimi tridesetimi leti sem na čebelarskem kongresu v Milanu poslušal predavanje italijanskega kirurga o zdravljenju odprtih, krvavečih ran kmetov, ki so doživeli hude nesreče pri delu s traktorji in drugimi kmetijskimi stroji. Prikazal je tudi diapozitive o stanju ponesrečencev pred zdravljenjem in po njem. Posnetki polomljenih rok ali nog so bili tako šokantni, da so nekateri gledalci v dvorani bruhali in so morali predčasno zapustiti predavalnico. Kirurg je najprej poravnal kosti, nato zašil mišice in kožo, potem pa je vse skupaj premazal z medom, nekatere rane dodatno še s propolisom. Uporabljal je med čebelarjev iz svoje okolice, ki ga je dal dodatno razkužiti z gama žarki. Kasneje se je na svetovnem tržišču in tudi pri nas pojavil prvi medicinski med z Nove Zelandije s trgovskim imenom Medihoney v tubah po 25gramov. Ta med so nabirale čebele na rastlini z imenom manuka (Leptospermum scoparium), vsebuje pa baktericidno snov z imenom metilglioksal. Oznako medicinski dobi samo tisti med, ki je v laboratorijskih in v bolnišničnih raziskavah pokazal, da zdravi rane in je bil predhodno razkužen z gama ali beta žarki. Danes dosega med manuke na svetovnem tržišču vrtoglavo visoke cene, zato ni čudno, da je pogosto predmet ponarejanja. Tudi rastlino manuko so kmalu po odkritju zdravilnosti njenega medu prenesli z Nove Zelandije v Avstralijo, od tam pa celo v Anglijo. Med, pridelan v Evropi, ne vsebuje metilglioksala, ampak encim z imenom glukoza diastaza, ki je proizvod žlez v glavi čebel delavk. V zrelem medu je ta encim neaktiven, ko pa pride v stik z vodo, na primer v sveži rani, se aktivira in začne razkrajati glukozo, pri tem pa nastajata vodikov peroksid in glukonska kislina. Vodikov peroksid je naravno razkužilo in učinkuje mikrobicidno, pri tem mu pomaga tudi glukonska kislina. Dodatno je njihov razvoj ogrožen zaradi visoke koncentracije glukoze in fruktoze v medu, ki iz njihovih teles odtegneta vodo. Med rano istočasno tudi očisti in hkrati stimulira kapilare iz njene okolice, da pospešeno vraščajo vanjo ter prinašajo hrano za hitrejšo obnovo tkiva. In še nekaj: med uspešno ubija tudi nekatere bakterije, ki so že odporne proti antibiotikom.

Med in sladkorni bolniki

V okviru naše čebelarske organizacije občasno zaprosimo kakšnega zdravnika, da nam predava o diabetesu in obenem svetuje, kako odgovoriti na vprašanja katerega od naših kupcev medu, ki ima težave s to boleznijo. In odgovor je – lahko ga uživa, vendar se mora natančno držati prehranskih navodil. Skupaj z diabetologom bosta določila, kako lahko ogljikove hidrate v kruhu, krompirju ali testeninah nadomesti z eno do tremi kavnimi žličkami medu na dan. Pri tem naj izbira gozdni med, po možnosti hojev, ki vsebuje veliko mineralov, in akacijevega, ki vsebuje več fruktoze kot glukoze. To navodilo velja zlasti za diabetes tipa 2, ki je najpogostejši, celo skoraj desetkrat več ga je kakor tipa 1, in se najpogosteje pojavi pri odraslih s čezmerno telesno težo. Zanj je značilna previsoka raven glukoze v krvi, kar vodi v nepravilno delovanje mehanizmov, ti pa so za naše telo nujno potrebni za znižanje prevelike količine glukoze v krvi. Pri izbiri medu je potrebno upoštevati njegov glikemični indeks. Pri gozdnih vrstah, hojevemu ali smrekovemu ter akacijevemu, je njegova vrednost okoli 80, pri cvetličnih pa je med 100 in 130.

Naša družina je velik potrošnik medu. Beli sladkor smo že zdavnaj popolnoma izločili iz prehrane in ga uporabljamo samo še za jesensko dopolnjevanje zimskih zalog hrane čebel. Večina medu porabimo za sladkanje kompotov, ki jih preko celega leta kuhamo iz različnih vrst doma pridelanega sadja, pretežno iz divjih češenj; te so bogat vir antioksidantov in drugih koristnih snovi. Vsak dan pa skrbimo tudi za telesno aktivnost začenši z jutranjo telovadbo, popoldansko enourno hitro hojo ali kolesarjenjem ter z delom na vrtu in na kmetiji.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic