Njihova vrtna lepota je v barvitosti cvetja, ob natančnejšem opazovanju pritegne ljubitelja nezamenljiva oblika cvetov, vredno pa je tudi pomisliti na izvor ljudskega imena, če že pustimo ob strani za nekatere pretežko strokovno poimenovanje (Aconitum). Zaradi lastne varnosti pa nikakor ne smemo zanemariti strupenih alkaloidov, ki jih vsebuje rastlina. Uživajmo torej le v njihovi lepoti, brez poskušanja.

Preobjede so s svojimi šestimi vrstami samonikle tudi pri nas, sicer pa domujejo po vsem zmernem pasu severne poloble. Skupno je znanih okrog šestdeset vrst. Vse so prezimno trdne trajnice, ki raje rastejo v bolj svežih kot sušnih razmerah ter v bogati humusni zemlji. Približno takšno rastišče jim poskušamo ustvariti tudi na vrtu. V gorah sicer rastejo tudi na odprtem rastišču, a v bolj vročih nižinskih legah jim je dobro ponuditi mesto v polsenci. V naravi se rastline branijo pred rastlinojedci na različne načine, preobjede so si svojo neužitnost zagotovile s strupenostjo. Njihovega strupa se ni treba bati ne v divjini in ne na vrtu, le pozorni moramo biti na rastlinsko samoobrambo. Ozaveščen poznavalec narave naj ne bi nikoli uničeval ne strupenih gliv ne strupenih cvetnic in ne strupenjač med kačami. Vse to je del okolja in izsek življenjskega kroga. Ta je nujno sestavljen iz srečnih in manj srečnih dni, a z metanjem preobjede v ogenj na kresni večer so se nekoč menda ženske skušale zavarovati pred vsemi nesrečami. To je seveda le vraža nekdanjih dni in nima danes nobene uporabne vrednosti. Iz trte zvita je tudi legenda o nastanku te rastline iz sline pobesnelega troglavega psa Cerbera, kot namiguje grška mitologija. Raje kot vražam in mitologiji se posvetimo vrtnarski botaniki.

Cvetje za poletje in jesen

Cvetenje preobjed se razpotegne iz poletnih tednov v jesen tako v gorah kot na vrtu. Kjer domače vrste rastejo po nižinskih traviščih in v podrasti, zacvetijo prej, v višjih legah pa precej pozneje. Nekatere požlahtnjene vrtne oblike so prav zaradi poznejšega cvetenja dobrodošle tako na vrtu kot v floristiki. S čeladastimi temno vijoličnimi cvetovi se šopiri turiška ali turska preobjeda, ki sicer endemit  Kamniških Alp. Botaniki jo označijo kot podvrsto (nekateri avtorji kot vrsto) z imenom Aconitum napellus tauricum. Po okrasni vrednosti jo še prekašajo vrtni križanci, ki večinoma zacvetijo šele ob koncu jeseni in jih za cvetličarje pridelujejo tudi v rastlinjakih. Za belo-modro pisanost socvetij je poskrbljeno z različkom, ki ga neredko srečujemo tudi pri nas celo na pokopališčih. V naravi srečujemo le enobarvne preobjede z modrimi ali pri nekaterih vrstah z bledo rumenimi cvetovi. Za vse so značilni okrasni globoko deljeni pritlični listi. Višina cvetnih stebel je od 40 do 150 cm, odvisno od vrste in sorte. Vrtnarsko zelo uporabne so sorte preobjed, ki jih uvrščamo v skupino arendsii, rezultat križanj med Aconitum carmichaelii in različico iste vrste, var. wilsonii. Cvetna stebla teh pozno cvetočih preobjed so trdna in čeprav je rastlina visoka, ne potrebuje opore. Svoje ime so dobile po nemškem vrtnarju Georgu Arendsu (1863-1952), ki je prve vzgojil okoli 1945 v svoji vrtnariji v Wuppertalu blizu nemškega Koelna.

Cvet spominja na čelado

O izvoru slovenskega imena preobjeda lahko nejezikoslovci samo ugibamo. Morda se je katero od pasočih se živinčet kdaj zastrupilo s to rastlino in so menili, da se je na paši preobjedlo. Pri Nemcih se je za preobjedo prijelo ime Eisenhut ali Wolfshut (železni, oziroma volčji klobuk). Pri Angležih naj bi bilo to meniško pokrivalo in tudi Hrvati rastlino imenujejo klobučič. Vsekakor zgornji del cveta spominja na čelado, če imamo zraven še nekaj domišljije. Zanimivi so že nekateri vrstni prilastki, saj je pri Aconitum napellus kar lepo preveden v repičasto preobjedo, napellus je namreč latinsko drobna repa, repica. Pri nas rastoča ozkočeladasta preobjeda, Aconitum lycoctonum, s svojim prilastkom dopoveduje, da je to rastlina, ki ugonobi volka.

Najbolj strupene korenine

O strupenosti že zaradi pripadnosti zlatičnicam (Ranunculaceae) zares ne gre dvomiti in po podatkih iz Anglije se menda tam prav s preobjedo zastrupi največ ljudi. Strupena je vsa rastlina, še prav posebno pa odebeljene korenine. V njih je najmočnejša učinkovina alkaloid akonitin, ki pri občutljivih že ob dotiku vzdraži kožno živčevje ter povzroča pekoče srbenje. Ob zaužitju kateregakoli dela preobjed pride do  krčev in slabosti, omotičnosti in motenj srčnega utripa. V najslabšem primeru je posledica smrt zaradi ohromelosti dihalnih mišic. S puščicami, pripravljenimi s strupom preobjed, naj bi v Indiji lovili celo slone.

A vsak strup je že po izkušnjah antičnih vedcev lahko tudi zdravilo in cela vrsta učinkovin iz več vrst preobjed se rabi v dobro človeka. Na Kitajskem s posebnim dolgotrajnim  postopkom zmanjšajo vsebnost strupa in podobno imajo preobjede svoj  pomen v ljudski medicini v Rusiji in Tibetu. V homeopatiji pripravke uporabljajo pri nevralgičnih obolenjih. V naravi ni verjetnosti, da bi se živali s čim zastrupile, saj se nagonsko izogibajo škodljivim sestavinam ponujenega jedilnika. Gojitelji okrasnih rastlin pa tudi večinoma poznamo nevarnosti številnih rastlin in nanje opozarjamo predvsem otroke.

Oskrba in razmnoževanje

Predvsem repičasto preobjedo in iz nje izhajajoče sorte občasno srečujemo po vrtovih in parkih zmernega podnebnega pasu, primerna pa je tudi kot rezano cvetje. Ob modrih in vijoličnih odtenkih so posebno cenjene sorte  križancev Aconitum x cammarum z belo-modrim dvobarvnim cvetjem sredi poletja. Preobjeda se lepo poda skupaj z drugimi trajnicami, kjer se najbolje počuti na sončnih do polsenčnih legah in v apnenčasti prsti. Sorte razmnožujemo jeseni z delitvijo gomoljasto odebeljenih korenin, kar je zelo preprosto opravilo. Razmnoževanje s setvijo je bolj zapleteno in precej zamudno, vedno pa sejemo takoj, ko seme dozori, ker so preobjede zmrzlikarji ali hladnokalivke. Če že moramo počakati s setvijo, ga navlaženega hranimo v hladilniku.

Besedilo: I. G.