Kolobar je načrt pridelovanja različnih vrst zelenjadnic v določenem času na določeni površini na vrtu, v rastlinjaku ali na visoki gredi. Pridelovalno površino razdelimo na enako velike grede ali poljine, njihova velikost je odvisna od razpoložljive površine in naših potreb.

Rastline kombiniramo na vrtu glede na njihove lastnosti, s tem dosežemo najboljši izkoristek prostora in časa ter dobimo optimalen pridelek. Kolobar navadno načrtujemo pozimi, ko imamo več časa. Strnemo izkušnje, znanje in vtise prejšnje pridelovalne sezone in pravočasno pripravimo načrt za novo. Načrt naredimo natančno, da ga bomo v sezoni, ko bo veliko dela, hitro in učinkovito izvajali. Mnogi ga kar narišemo, da nam je tudi v prostoru in vrtu načrt čim bolj jasen. V kolobarju upoštevamo naše potrebe in želje glede zelenjavnih vrst in tudi sort ali hibridov, glede časa pridelave in podobno.  

Ustvarimo poljine Pridelovalno površino za pridelavo zelenjave (vrt, rastlinjak ali visoka greda) razdelimona manjše proizvodne dele, ki jim rečemo poljine.Od števila ustvarjenih poljin je odvisno, kolikoletni bo kolobar. Najosnovnejše so štiri poljine inštiriletni kolobar. Velikost poljine določimo glede na velikost celotne površine za pridelavo. Površinov zelenjavnem vrtu tako razdelimo na enake dele oziromapoljine in izmerimo dolžino (D) in širino (Š) v metrih. Iztega podatka dobimo površino poljine v kvadratnihmetrih (Š x D = površina poljine v m²).Ko poznamo velikost poljin, lahko nanje razporejamoželene vrste zelenjave in načrtujemo obsegpridelave, porabo semen, sadik, gnojil. Ko si vrt razdelimo na poljine, vsako poljino naprej razdelimoše na manjše enote, to so gredice. Na gredice potem glede na njihovo velikost razporejamo posamezne vrste zelenjadnic.

Če v vrtu ustvarimo štiri takšne poljine in pripravimo štiriletni kolobar, bo določena vrsta zelenjave po štirih letih, ko bo rasla na vseh poljinah, peto leto ponovno na izhodiščni, torej prvi poljini. Na tak način torej krožimo (vrtimo) z zelenjadnicami med poljinami navadno v smeri urinega kazalca.

Poljine na pridelovalni površini lahko med seboj ločimo s trajnimi potmi, ki so širine približno od 0,40 do 0,60 m, redkeje širše, saj je to potrata pridelovalnega prostora. Med posameznimi gredicami poljine naredimo ožje, 0,10 do največ 0,20 m široke poti, ki niso trajne in utrjene. Za takšne poti, ki naj bodo širine povprečnega stopala, uporabimo npr. lesene deske. Les je naraven material, ki ga lahko po potrebi med gredicami prestavljamo, pozimi pa damo na suho, da se ne uničijo prehitro.

Kolobarimo ne glede na velikost vrta

Z dobrim načrtom (kolobarjem) postavimo temelje za pridelavo zelenjave za naslednja štiri leta. Če so cilji realni in podprti z znanjem o rastlinah ter izkušnjami, bodo izvedljivi. Tisti, ki imajo vsaj malo izkušenj s pridelavo zelenjave, pa vedo, da vsega, kar zapišemo ob toplem ognjišču pozimi, vedno ne moremo uresničiti v celoti. Včasih je potrebno kaj spremeniti, prilagoditi danim razmeram. Lahko nam jo namreč zagode vreme, morda ne dobimo želenih sadik ali podobno. Včasih moramo načrt spremeniti že pred sajenjem določene zelenjadnice, včasih pa se moramo odzvati na že nastale razmere. Načrtovanje in izvajanje kolobarja je torej proces, ki se nikoli ne zaključi, vedno ga je potrebno nekoliko prilagajati, spreminjati, posodabljati. Na napakah se učimo in pridobivamo izkušnje, k sreči napake niso nikoli usodne, zato je to delo še posebej zanimivo.

Načrtno gojenje zelenjave ni pogojeno z velikostjo vrta ali načinom pridelave. Kolobarimo tako na velikem vrtu kot v rastlinjaku in na visoki gredi. S tem skrbimo za čim večjo možno stopnjo samooskrbe z zelenjavo ne glede na velikost pridelovalne površine in čas pridelave. Načrtujemo tudi zato, da bomo pridelali čim več različnih vrst zelenjave. Stremimo k temu, da so vrtne grede ves čas zapolnjene, da nimamo predolgo praznih gred z golo zemljo, ki jo uničujejo poletno sonce, veter in nalivi. Zato že ob načrtovanju predvidimo tudi okvirno časovnico za pridelavo vsake zelenjadnice posebej.

Pravočasno narejen načrt

Izbor zelenjadnic in število različnih vrst je odvisno od velikosti pridelovalne površine. V večjem vrtu ali rastlinjaku lažje vključimo v kolobar več zelenjadnic in več predstavnikov posameznih botaničnih družin ali skupin zelenjadnic. V kolobarju lahko že v kratkem času (mesecu ali dveh) zvrstimo veliko različnih vrst zelenjave. Za začetek načrtovanja potrebujemo nekaj ključnih podatkov. Prvi je velikost pridelovalne površine in posameznih poljin ter gredic, če se odločimo poljine še deliti na manjše enote. Vrt moramo torej najprej izmeriti. Izmerite dolžino in širino celotnega vrta in pridobite podatek v metrih, saj brez njega ne boste zmogli natančno preračunati velikosti poljin in gredic ter predvideti in izračunati števila vrst ali sadilnih mest za sadike zelenjadnic. Drugi podatek so želje potrošnikov oziroma porabnikov zelenjave. O tem, katere vrste zelenjave bomo gojili, se je potrebno posvetovati z družinskimi člani oziroma tistimi, ki bodo pridelek jedli. Če želimo v vrtu posaditi neko zelenjadnico, moramo to načrtovati dovolj zgodaj, ne pa šele v času sajenja ali setve na vrt. Takrat nam nič ne pomaga, da smo se spomnili na pridelavo denimo buče špagetarice ali belega jajčevca, če nismo prej njune pridelave pravočasno načrtovali in nismo vzgojili ali pravočasno kupili sadik, za setev semen pa je že tako ali tako prepozno. Če se sadilnega načrta lotimo že pozimi, imamo kar nekaj mesecev časa, da ga dopolnimo do prvih setev in sajenj spomladi. Pri sestavljanju kolobarja včasih vidimo, da kakšne zahtevne kombinacije ne znamo kombinirati. Takrat nam iskanje rešitve vzame nekaj več časa. Priporočam, da načrt sajenja za vaš vrt naredite sami. Uporabite izkušnje in znanje. Če nimate ne prvega ne drugega, povprašajte za nasvet strokovnjaka ali se poučite v strokovni literaturi. Naj vam bo načrtovanje v veselje. Z znanjem in izkušnjami se vam bodo odpirale vedno večje možnosti in kombinacije, ki jih verjamem lahko najdete tudi v moji knjigi Vrtnarim načrtno.

Razporejanju zelenjadnic na poljine

Vrt razdelimo na štiri poljine. Gnojenje in razporeditev zelenjavnih vrst na posamezne poljine morata biti skladna. Prvo poljino najbolj gnojimo, zadnje ne pognojimo, na prvo poljino  sadimo najbolj zahtevne zelenjadnice glede hranil, gnojenje in zahtevnost rastlin glede hranil se zmanjšujeta z naslednjimi poljinami.

1. poljina:

Tu pridelujemo za hranila najzahtevnejše zelenjadnice, zato jo najbolj pognojimo. Sadimo plodovke (paradižnik, jajčevec, paprika, bučke, kumare), kapusnice (zgodnje belo zelje) ter zgodnji krompir. Po spravilu zgodnjega zelja sredi poletja sejemo nizek fižol za stročje, po zgodnjemu krompirju sledi zimski por za spravilo pozni jeseni in pozimi.

2. poljina:

Tu bodo rasle zelenjadnice, ki ne prenašajo neposrednega gnojenja s svežimi in nepreperelimi organskimi gnojili tik pred začetkom sajenja ali setve, a vseeno potrebujejo večje količine hranil. Uporabimo dobro preperel in kompostiran organski gnoj ali kupimo briketirano organsko gnojilo. Na tej poljini pridelujemo kapusnice (zelje, cvetačo in brokoli, redkvico, kolerabico, glavnati ohrovt, brstični in kodrolistni ohrovt) in solatnice (glavnato solato in berivko).

3. poljina:

Na tej poljini gojimo korenovke (korenček, peteršilj), čebulnice (čebula, por), špinačnice in stročnico visoki fižol. To poljino pognojimo s četrtino količine dobro preperelega organskega gnoja, lahko tudi s kupljenimi peleti.

4. poljina:

Te poljine ne gnojimo to leto in nanjo posadimo gomoljnice (rdeča pesa) in stročnice (grah in nizek fižol), česen in pozno poletne posevke črne redkve, repe in rumene kolerabe ter jesenske solatnice (endivija, radič).

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot