Zaradi svojega videza je priljubljen hišni ljubljenček, med znanstveniki pa je znan po svojih izjemnih regeneracijskih sposobnostih.
Prečnozobci (Ambystomatidae) so družina repatih dvoživk, ki naseljujejo Severno in Srednjo Ameriko. Ime so dobili po prečno razporejenih zobcih na nebu. Zanje je značilna velika, široka glava z majhnimi očmi. Rep je dolg, pri vodnih vrstah pa ga obroblja plavalna plavut. Telo je močno, okončine so glede na proporce telesa zelo majhne. Večina vrst živi na kopnem, kjer se zadržujejo v vlažnih okoljih in le redko zaidejo v vodo. Naseljujejo podobna okolja kot evropski močerad in se v vodo vračajo le v času parjenja. Mrest odlagajo na vodno rastlinje, iz njega pa se izležejo ličinke, oziroma paglavci, za katere so značilne zunanje škrge, ki jih izgubijo ko odrastejo. Toda nekateri prečnozobci nikoli ne odrastejo. Ali poznate zgodbo o Peter Panu, dečku, ki ni želel odrasti? Aksolotli so peter pani med dvoživkami. Temu pojavu strokovno pravimo neotenija in jo poznamo tudi pri močerilu oziroma človeški ribici. O njej govorimo takrat, ko žival spolno dozori, kljub temu pa ohrani lastnosti ličinke oziroma mladiča. V primeru aksolotla so to plavalna plavut na repu ter zunanje škrge. Če bi mlade aksolotle izpostavili rastnemu hormonu tiroksinu, bi se preobrazili v odraslo obliko brez škrg. Preobrazbo pa lahko v času odraščanja spodbudi tudi nižji nivo vode. Ta pojav je zelo redek in močno skrajša njihovo pričakovano življenjsko dobo. Prav zato v akvarijih vedno gojimo neotenične osebke, popolno preobrazbo pa spodbujamo le za znanstvene namene.

Mrzla in čista voda
Prvi aksolotli so bili pripeljani v Pariz leta 1864, od tam so se hitro razširili po vsej Evropi, kot močeradi, ki jih je zelo preprosto gojiti. Danes je njihov sloves nekoliko drugačen, saj je zaradi visokih temperatur ter ostankov pesticidov v pitni vodi njihovo gojenje postalo zelo zahtevno.
Potrebujejo mrzlo in kristalno čisto vodo, brez ostankov težkih kovin, ftalatov, pesticidov in drugih kemičnih spojin. Voda prav tako ne sme biti obremenjena z dušikovimi ter organskimi snovmi. To pomeni, da moramo koncentracije nitritov, nitratov ter amonijaka obvladovati ter vzdrževati na 0 mg/L, prav tako pa moramo biti pozorni na vrednosti KPK in BPK oziroma biološko potrebo po kisiku. Ker mehiški aksolotl ne mara močnega vodnega toka, lahko omenjeno zagotovimo le z dnevnimi menjavami vode. Če živimo na območjih, kjer je voda pogosto onesnažena, je potrebno uporabljati osmozno vodo, ki ji dodajamo minerale.
Poleg vzdrževanja kakovosti vode, pa je največji izziv vzdrževanje nizkih temperatur. To najlažje naredimo s hladilnikom, kar je precej velik finančni zalogaj, lahko pa si pomagamo s plastenkami ledu. Najlažji in najučinkovitejši način pa je, da imamo akvarij postavljen v kletnem ali klimatiziranem prostoru, kjer zagotavljamo stalno temperaturo med 14 in 20 °C.
Če ne bomo zagotovili ustrezne kakovosti vode, bodo zelo hitro zboleli in poginili.

Tritedenski post
Zrastejo od 20 do 30 cm, kljub svoji velikosti pa ne potrebujejo velikega akvarija, saj niso pretirano aktivni. Za par se priporoča akvarij z dolžino 100 x 50 cm. Na dno damo zelo fin in neoster kremenov pesek ali mivko. Za dekoracijo uporabimo dovolj veliko okroglo kamenje. To naj bo v takšni velikosti, da ga živali ne morejo pojesti. Trpežne rastline, kot so valisnerija in kriptokorine, so zaželene, niso pa nujne. Pomembno je, da se izogibamo lesu, suhemu listju ter podobnim materialom, iz katerih se sproščajo tanini. Če so v akvariju rastline, ne smemo uporabljati gnojil.
So striktni karnivori, kar pomeni, da se hranijo izključno z mesno hrano. V naravi njihov plen predstavljajo ribe, dvoživke, paglavci, deževniki, rakci in ličinke vodnih žuželk. Skratka vse, kar je dovolj veliko, da gre v gobec. Lovijo tako, da na nekem mestu mirujejo ter čakajo, da se jim plen dovolj približa, nato hitro odprejo gobec in ga z enim zamahom ujamejo. Prav zaradi tega načina lova so prilagojeni tudi na pomanjkanje hrane, zato jih ne smemo hraniti preveč. Odrasle živali lahko brez težav hranimo dva- do trikrat na teden, enkrat na leto pa jim privoščimo post, ki traja vsaj tri tedne. Mlade živali hranimo pogosteje, post pa naj ne traja dlje kot tri dni. Hranimo jih z živo hrano, tablete in briketi pa naj služijo le kot dodatek, saj vsebujejo preveč žit in rastlinskih beljakovin.

Besedilo in fotografije: Tjaša Kvas
https://alfa-in-betta.si/