To mikavno lepoto občudujemo in cenimo, čeprav ne traja dolgo, saj prav vsi maki kmalu osujejo svoje cvetje. Cvetijo v začetku poletja. Trajni maki so vrtni okras z zelo opaznimi barvami, od bele do rožnate, cinobraste in škrlatno vijolične. Zanimivi so tudi veliki in po robovih zelo zarezani listi, ki praviloma odženejo že jeseni, dokončno pa se razbohotijo zgodaj pomladi. Če cvetne popke porežemo zvečer pred predvidenim odpiranjem, je cvetje uporabno tudi v šopku v domači vazi, dorasle in posušene semenske glavice pa je mogoče uporabiti tudi za suhe šopke. Po obliki so narobe hruškasto prišiljeni, iz dozorelih pa si lahko pridelamo tudi seme. Če nimamo tega namena, semenske nastavke takoj po cvetenju odstranimo.

Vso listno maso pustimo nedotaknjeno, dokler sredi poletja sama od sebe ne usahne. Kot napol puščavske rastline bodo sušno poletje preživele v obliki neolistanih odebeljenih korenin v globini.

Kako jih razmnožujemo

Najbolj naravno in tudi najpreprostejše je razmnoževanje s semenom, čeprav bodo potomci v eni ali drugi lastnosti med seboj različni. A tudi v tem je lahko svojevrsten čar vrtnarjenja.

Priporočljiva je jesenska setev, pri nas v septembru ali vsaj v začetku oktobra. Mogoče pa je sejati tudi zgodaj pomladi, takoj ko je zemlja primerno ogreta. Iz zelo drobnega semena vzniknejo prav majhni sejančki, zato setvišče dobro pripravimo. 

Prst zdrobimo in poravnamo, ker bi se seme sicer med grudami izgubilo. Setev potlačimo, na tanko potrosimo po vrhu fino prst in zalijemo. Do vznika je treba prav skrbno paziti na to, da se setev ne presuši. Dobro se obnese setev v večji in globlji cvetlično lonček, kjer pustimo rastlinice nepresajene vso prvo vegetacijo. Ko rastline preživijo svoje prvo poletje, imajo v tleh za zobotrebec veliko in navpično v tla segajočo korenino. V dobri oskrbi so korenine lahko močnejše. Zdaj sadike s setvene gredice pridvignemo z lopato in jih razsadimo na stalno mesto. Enako naredimo s sadikami iz lončkov.

Prvo leto bolj težko dočakamo prvo cvetenje, ob dobri oskrbi in zelo zgodnji setvi pa to vendarle ni izključeno.

Vegetativno razmnoževanje je pravzaprav kloniranje, saj s tem dobimo večje število istih osebkov. Pri trajnih makih klasična delitev ni običajna, iz vsakega odlomljenega koščka korenine pa navzgor odženejo listni brstiči, navzdol pa sprva še čisto nežne koreninice. Ta lastnost pa je odlično izhodišče za razmnoževanje s koreninskimi potaknjenci, česar se lotimo v času med pomladnim zaključkom vegetacije in novim jesenskim prebujanjem.

Oskrba in sosedje

Trajni vrtni maki po cvetenju kot vse cvetnice bolj ali manj zanesljivo nastavijo plodove, ki jih običajno odstranimo in pustimo listom, da asimilirajo in tako rastline v koreninah nakopičijo potrebno prehransko zalogo. Čas za vegetacijo je pri trajnih makih sorazmerno kratek in listi med poletjem odmrejo. Tako rastline prenesejo tudi močno sušo.

Ko listi porumenijo, jih odstranimo skupaj z morebitnimi ostanki cvetnih stebel. Predvidena prazna mesta lahko že prej načrtno zapolnimo s sezonskimi rastlinami, morda z žametnicami ali kar je pač pri roki. Vmes lahko nasejemo tudi kalifornijski mak (Eschscholtzia), enoletne astre (Calistephus) ali kaj podobnega.

Dobra druščina so tudi v bližino posajene narcise in potonike. Prve odcvetijo pred maki, druge pa navadno istočasno z njimi. Skupaj z maki zacvetijo tudi stepske lilije (Eremurus), ki imajo podobne rastne zahteve kot maki, saj oboji v tleh preždijo sušo in vročino. Podobni otroci sonca so še vse sorte bradatih perunik, volčji bob, a tudi zraven makov posajene maslenice, ki s svojim cvetjem podaljšujejo sezono. Proti jeseni iz podzemnih brstov maki spet odženejo in listi nekoliko presenetljivo preživijo vse tegobe naših zim, vse ostale omenjene trajnice pa bodo počakale do pomladi.

Skromnost je njihova čednost

Glede prsti in kakšnih posebnih zahtev si pri trajnih makih ni treba beliti glave. Upoštevati moramo zgolj zahtevo po sončnem in toplem rastišču s prepustno prstjo. To pomeni, da je v povprečnem domačem vrtu uspeh skoraj zagotovljen. Če prst ni ravno pretirano glinasta in zbita, je pravo mesto zanje v skoraj vsaki vrtni zemlji. Tam, kjer je izrazito visoka podtalnica in stalna vlažnost, rastline kmalu omagajo. Bolj kot vsebnost humusa je tokrat menda cenjena rudninska sestava tal. Okoli makov zatiramo predvsem trajne plevele. Umestno je jesensko površinsko gnojenje z organskimi gnojili ali pomladno gnojenje z granuliranimi rudninskimi gnojili s skladno zastopanimi makroelementi. Vse kar se lahko hudega zgodi, je slučajni obisk voluharja, če ravno nima nič okusnejšega od makovih korenin. Tu in tam izjemoma kakšna korenina na razrastišču tudi odgnije, kar je posledica prevelike moče. Trajni maki praviloma niso uporabni za pridelavo opijatov, toda vrsta P. bracteatum vsebuje učinkovino, ki je (bila) uporabljana proti hudemu kašlju. Zasvojenost z njihovo lepoto seveda ne sodi pod noben kazenski paragraf …

Izidor Golob