Zrasla bo mladika žlahtne jablane (Malus × domestica Borkh.), ki bo le podobna tej divji jablani iz naših gozdov.
Če lesniko (Malus sylvestris (L.) Mill.) proučujemo bolj natančno, ugotovimo, da je to v resnici ena bolj zapletenih in zavozlanih drevesnih vrst. Pogosto se križa z gojeno žlahtno jablano in rezultat križanja so zelo raznoliki potomci. Najti pravo lesniko, je že kar uspeh. Kaj se torej dogaja s to drevesno vrsto? Kako je videti prava lesnika in kje jo lahko najdemo?

Edina avtohtona jablana na evropskih tleh
Jablane so med najpogosteje gojenimi sadnimi drevesnimi vrstami na svetu. Kljub temu, da v Sloveniji rastejo skoraj za vsakim vogalom hiše, gojena žlahtna jablana v osnovi ni naša avtohtona drevesna vrsta. Nastala je s križanjem več različnih vrst jablan v osrednji Aziji, nato pa je že pred tisočletji pripotovala do stare celine v nahrbtnikih trgovcev in popotnikov, ki so iskali zaslužek in srečo na trgovski svilni poti. Na evropskih tleh je v resnici edina avtohtona vrsta iz rodu jablan le lesnika, ki ji nekateri pravijo kar divja ali gozdna jablana.
Lesniko bomo našli v svetlih gozdovih, na obronkih gozdov in gozdnih jas. Po ujmah bo med prvimi drevesnimi vrstami, ki se bodo razrasle na ogolelih in prizadetih gozdnih površinah. Običajno ne raste v sestojih, ampak se v gozdu pojavlja le posamično. Njena priljubljena mesta so vlažna rastišča ob gozdnih robovih. Dobro prenaša tako sušo kot poplave in ima velike potrebe po toploti.
Za lesniko so značilna drobna, do 3,5 cm debela jabolka, ki so vedno le rumene ali zelenkaste barve. Na njih se lahko zaradi izpostavljenosti soncu mestoma pojavijo rdečkaste pege, to pa je tudi vse. Plodovi prave lesnike nikoli niso ne rdečkasti ne debeli. Prav tako lesnika na spodnji strani listov nikoli nima dlačic, medtem ko so listi žlahtnih jablan vedno precej dlakavi in večji. Na vejah lesnike se pojavljajo dolgi trni, ki so v resnici zlomljeni, mrtvi in posušeni poganjki, česar pri žlahtni jablani ne opazimo.

Tisoč obrazov žlahtne jablane
V naravi težko najdemo pravo lesniko, ker je precej redka vrsta, drugi razlog pa se skriva v križanju z žlahtno jablano. Posledica križanja so drevesa, na katerih lahko najdemo morfološke znake tako lesnike kot žlahtnih jablane. Drevo z drobnimi jabolki, ki so rdečkaste barve, je zelo verjetno križanec med lesniko in žlahtno jablano, ni pa nujno. Lahko je tudi divjak žlahtne jablane – zrasel iz pečke debelega jabolka. Če posejemo pečke iz jabolk, ki smo jih pojedli, bodo namreč le v 10 % zrasla drevesa, na katerih bodo plodovi, ki bodo po obliki in okusu podobni tistemu, ki smo ga jedli in posadili njegove pečke. V 90 % bo z vej viselo vse kaj drugega – običajno bodo to drobna jabolka, ki niti po okusu niti po sladkobi, barvi in oblikovanosti ploda ne bodo podobni izvornemu plodu. In vsa ta drevesa z zanikrnimi jabolčki, ljudje posplošeno imenujejo kar lesnike. Kar pa je seveda daleč od resnice. Pri teh drevesih so se namreč le izrazili geni prednikov današnje žlahtne jablane. In prav to je razlog, zakaj se je pri sadnem drevju potrebno lotiti cepljenja, če želimo novo generacijo dreves s kakovostnimi plodovi. Cepljenja jablan so se naučili že stari Grki, danes pa to zelo dobro obvladajo sadjarji.

Vrednost lesnike
Žlahtna jablana na svojih vejah jeseni ponuja precej slajše, debelejše in okusnejše plodove kot lesnika s kislimi, trpkimi in drobnimi jabolčki. Toda količina vitamina C je v plodovih lesnike neprimerno večja. Slovenci so nekoč nabirali lesniko zato, da so jo dodajali moštu. Zaradi tega naj bi bila opojna pijača bistrejša. Iz nje so tudi kuhali žganje, izdelovali marmelade in sušili krhlje. Posušene olupke so kuhali v čaju, kar naj bi pripomoglo bolnikom pri zbijanju vročine.
Ko so lesniko posekali, so njen manj kakovosten les uporabili za dimljenje mesa. Goreč les lesnike ima rahlo sladkast vonj, dim pa je svetle barve. Lepša debla so uporabna v mizarskih delavnicah. Les lesnike je lepe, svetle barve z rožnatim nadihom in pogostimi rastnimi napakami, ki v izdelkih delujejo dekorativno. Po svojem videzu in tehničnih lastnostih se lesa lesnike in žlahtne jablane med seboj ne razlikujeta. Les sadnih drevesnih vrst je tudi sicer zelo uporaben, dekorativen in med kupci zaželen. Na to kažejo tudi rezultati vsakoletne licitacije vrednejših gozdno-lesnih sortimentov v Slovenj Gradcu, kjer hlodovina sadnih vrst vedno dosega visoke vrednosti. V letu 2023 je znašala povprečna cena odkupljenega lesa jablane 374 €/m3, najvišja cena pa 425 €/m3.
Toda lesnika je še največ vredna, če lahko obsijana s soncem raste svoje mirno življenje drevesa tam nekje na gozdnem robu. Za gozdni živelj je jeseni prava poslastica. Še posebej medvedi so znani po tem, da se zelo radi sladkajo na jabolkih. Jeseni se preselijo na območja, kjer je jablan veliko in se mastijo s plodovi. Jabolčne pečke nato v svojih iztrebkih pustijo daleč stran sredi gozda. Jablane tako širijo naokrog in skrbijo za svojo genetsko pestrost.

Lesniki na pomoč
Lesnika se v našem okolju pogosto križa z žlahtno jablano. Posledica tega pa ni le zmešnjava okoli prepoznavanja te vrste v naravi, ampak dejstvo, da zaradi tega prava lesnika počasi izginja. Križanci so namreč vedno bolj podobni žlahtni jablani kot pa lesniki. Zaradi tega je pomembno, da lesniko ohranimo kjerkoli je to mogoče, in da jo vnašamo v gozdove povsod tam, kjer je to smiselno.
S strani gozdarjev in lastnikov gozdov je lesnika po krivici spregledano drevo in prepogosto ostaja ujeta v senci sestojev. Ko ji svetlobo ukradejo višja in konkurenčnejša drevesa, njena vitalnost vztrajno peša. Sušijo se deli krošnje, cvetov in plodov pa je tudi v najboljših letih na drevesu le za vzorec. Prav zaradi tega je pomembno, da ima v gozdu dovolj svetlobe. To ji zagotovimo tako, da odstranjujemo drevesa, ki vsiljivo rinejo v njeno krošnjo in ji jemljejo svetlobo. Le tako se bo delež lesnike v gozdovih povečal in bo tako nas kot živalski svet spomladi razveseljevala s cvetjem, jeseni pa z dragocenimi plodovi.
Dr. Mateja Kišek Vovk