Ko jih potipamo, hitro ugotovimo, da sploh niso trde in še manj ledeno mrzle, ampak zdrizaste in zmerno tople, če jih seveda najdemo v toplih dneh. Uspevajo le na trhlem lesu iglavcev, največkrat v skupinah.

Brez posebnega vonja in okusa

Trosnjaki imajo bolj ali manj ledvičasto obliko z gladko zgornjo površino in želatinastimi zobci na spodnji strani. So brez posebnega vonja in okusa, kljub temu pa so gobice užitne in če nismo pretirano izbirčni, celo okusne. Nekateri navadne ledenke jedo kar surove kot svojevrstno solato, dobre pa so tudi pražene in v omakah. Niso primerne za juhe, saj se zaradi zdrizastega mesa povsem razlezejo, še manj za vlaganje v kis ali sušenje. Za sušenje so bolj primerne aromatične ali pikantne gobe. Suhe ledenke se skrčijo v majhne, neprepoznavne kepice, od lepih »ledenih« trosnjakov ne ostane praktično nič več. V naravi se to redkokdaj zgodi, saj panjem, na katerih so ledenke, zlepa ne zmanjka vlage. Veliko pogosteje naletimo na stare, gnile trosnjake, ki so še mehkejši in bolj zdrizasti kot zreli in pogosto neprepoznavni tudi za izkušene gobarje. Takšnih ledenk seveda ne moremo uporabljati za jed.

Včasih so navadne ledenke obarvane rjavkasto in takrat jih lahko zamenjamo s kakšnimi drugimi žolčastimi gobami, na primer z bezgovimi uhljevkami (Auricularia auricula-judae).

Te so veliko bolj cenjene kot ledenke, saj so znane po svojih zdravilnih učinkih. Uspevajo na starih propadajočih bezgih, redko pa jih lahko najdemo tudi na drugih listavcih. Za razliko od ledenk jim najbolj prijajo zimski in zgodnji spomladanski meseci, če le ni prehladno in je dovolj vlage. Živalim ledenke očitno ne teknejo, saj redko najdemo obžrte. Polži se raje mastijo z drugimi gobami, denimo z jurčki, srnjad ima raje rastline. Za gobami najraje stika pozimi in zgodaj spomladi.

Poženejo na trhlih štorih

Navadne ledenke le tu in tam srečamo na gobarskih razstavah, čeprav jih jeseni nikakor ne manjka. Tudi gobarski priročniki jim ne namenjajo kakšne posebne pozornosti, čeprav gobarjem niso tuje. Ledenke je lepo opisal hrvaški poznavalec gob, dr. Romano Božac v knjigi Gobarski vedež: »Navadna ledenka se pojavlja v dveh oblikah: beli in rjavi, druge morfološke značilnosti so enake. Rjava se pogosteje pojavlja na jelovih panjih, medtem ko raste bela na panjih iglavcev. Zlahka jo prepoznamo po želatinasti strukturi in ledeno belih bodicah. Uživamo jo lahko tudi surovo. Ni nevarnosti, da bi jo zamenjali s kakšno neužitno gobo.«

Kdor bo iskal ledenke na panjih s še čistim lubjem, jih bo težko našel. Najraje poženejo na trhlih štorih, neredko z drugimi gobami gniloživkami. To so največkrat razne čeladice, luskinarji, žveplenjače ali trdomesnate lesne gobe. Kadar panje prekriva mah, ledenke dajejo videz, kot da so pognale iz mahu.

Besedilo in fotografiji: Branko Vrhovec