Ker je takrat vreme še precej nestanovitno, porabijo prvi med za svojo prehrano, če pa se v aprilu pojavijo daljša obdobja toplega in suhega vremena, ga lahko čebele naberejo tudi na zalogo.

Nežen akacijevec
Tam, kjer so večji sestoji robinije ali neprave akacije, torej predvsem na Primorskem, v Pomurju, na Bizeljskem in v Beli krajini, prvi pomladanski med iztočijo, da bi bil kasneje akacijevec čim bolj čist. V Italiji je akacijev med od vseh vrst najbolj priljubljen, posebno če je zelo svetel, da je videti skoraj kakor voda. Pri nas je vedno nekoliko temnejši, ker ga pogosto točimo istočasno iz svetlih deviških in iz starejših, temnejših satov, ali pa so ga čebele nabirale tudi na drugih rastlinah. Vedno je zelo bister, sladek in ostaja dolgo časa tekoč. Med vsemi tipi slovenskega medu ima najnižjo električno prevodnost, nežen vonj in šibko aromo, zato je primeren za sladkanje kave in drugih napitkov namesto sladkorja.

Neprijeten vonj repičnega medu
Še pred akacijevim medom čebelarji v Pomurju točijo med oljne ogrščice, ki ga nudijo tudi pod imenom repičen med. Značilno zanj je, da hitro kristalizira v finih do srednje velikih kristalih in ima dokaj značilen vonj ter aromo po repici, zelju in celo po hlevu, skratka ima neprijeten vonj. Iz njega pogosto delajo kremni med in na ta način omilijo neprijetne senzorične lastnosti. Takoj po točenju je umazano bele do svetlo rumene barve. Pridelovanje medu oljne ogrščice se povečuje iz leta v leto, ker se območje sejanja oljne ogrščice vedno bolj širi. Enako velja za Nemčijo in nekatere vzhodnoevropske države. Največ nemškega medu naberejo čebele prav na oljni ogrščici. Pred dobrimi desetimi leti so slovenski raziskovalci odkrili, da ta med najbolj ubija anaerobne Gramnegativne bakterije, ki so v zobnih oblogah in povzročajo parodontalne bolezni.

Lipov in kostanjev med
V Sloveniji imamo tri vrste lip in vse zelo medovite. To so velikolistna, malolistna in srebrna lipa. Največ lipovih sestojev je v dolini Soče in kočevskih gozdovih, sicer pa najdemo te drevesne vrste posamič po vsej državi. Lipov med ima lahko svoj izvor v nektarju ali/in v mani. Če je samo iz nektarja, je zelo svetle rumene barve, podoben akacijevcu, lahko pa v njem prevladujejo bolj ali manj temni toni. Za lipov med je značilno, da je zelo osvežilen ter da po vonju in okusu spominja na lipovo cvetje, zaznaven pa je tudi vonj po mentolu. Pri nekaterih potrošnikih ni preveč priljubljen, ker nekoliko praska po grlu. Vendar pa je podobno kot med oljne ogrščice zelo baktericiden pri anaerobnih bakterijah v zobnih oblogah, zato bi bil primeren za masažo dlesni ali pa kot med v satju za žvečenje. Skoraj istočasno kot lipe cveti pravi ali domači kostanj. Najdemo ga skoraj po vsej Sloveniji z izjemo Koroške. Raste do nadmorske višine 800 m, uspeva pa predvsem na kislih tleh. Kostanjev med se po svojem grenkem, trpkem vonju in okusu ter dolgotrajno obstojni aromi občutno razlikuje od drugih tipov. Običajno je temno rjave barve z rdečim odtenkom. Zelo radi ga imajo starejši ljudje, ker ni preveč sladek, ne marajo ga pa otroci. Vsebuje več kot 85 % cvetnega prahu pravega kostanja, zato lahko pri bolj občutljivih potrošnikih povzroči alergije.

Lepljiv smrekov med
Značilnosti smrekovega medu, ki je maninega izvora, sta rdeče-rjava barva in sijoča površina. Značilna zanj je tudi vlečljivost, zato se v ustih lepi na jezik in na nebo. Če so mano proizvedli kaparji, potem tak med dolgo ne bo kristaliziral, če pa so bile posrednice mane lubne ušice ali lahnide, se lahko strdi že v satju. Tak med imenujemo tudi cementni med. Čebele imajo pašo na smreki predvsem v juniju, julij pa imenujemo hojev mesec, ker se tedaj pojavi medenje na hoji ali jelki. Za razliko od smreke, na kateri se pojavi mana skoraj vsako drugo leto, medi hoja na vsakih pet do sedem let. Hojev med je zelo temen, sivo-rjave barve z zelenim odsevom in pogosto dolgo časa ne kristalizira. Pri njem je zaznaven zelo nežen vonj po suhih hruškah, zeliščnih bonbonih in smoli. Zelo je cenjen v deželah srednje Evrope, kjer dosega visoke cene – v Nemčiji in Švici celo dvakrat višje od cen cvetličnih medov. V Italiji dolgo časa ni bil priljubljen, zadnja leta pa pridobiva na priljubljenosti, ker je bolj kakor cvetlični primeren za diabetike.

Ajdov zadnji v letu
Ajdov med je med zadnjimi, ki ga čebelarji pridelajo v letu. Ajda cveti v drugi polovici avgusta in zadnji teden v septembru. Nekdaj so jo kmetje množično sejali kot strniščni posevek na njive, kjer so prej poželi pšenico. Tako so dobili dragoceno zrnje za moko, ki je pogosto reševala ljudi pred lakoto, ajdov med pa je predstavljal zdravo hrano za čebele v zimskem obdobju. Za razliko od drugih vrst cvetličnih medov je temne barve, neprijetnega vonja in specifičnega okusa, vsebuje pa več beljakovin, mineralov in mikroelementov, zlasti železa, kakor ostali. Zato so ga nekdaj priporočali kot zdravilo za slabokrvnost. Po drugi svetovni vojni so kmetje skoraj opustili setev ajde, ker ni več dajala dovolj zdravega zrnja in tudi medila ni več tako kot nekdaj, v zadnjih desetih letih pa se ponovno vrača na naše njive. Največ jo bomo lahko videli v Pomurju in tam tudi kupili ajdov med.

Med rešeljike s Krasa
Posebnost Krasa, podobno kot sta teran in kraški pršut, je med rešeljike. Je precej drag, kar 25 evrov stane liter. Še po višji ceni ga je pred leti prodajal na dvor britanske kraljeve družine moj pokojni znanec in čebelar slovenskih korenin iz Ločnika pri italijanski Gorici. Na splošno velja, da so vse vrste kraškega medu nekaj posebnega, kar verjetno pogojujejo pestra vegetacija, rdeča zemlja, kraška burja in suha, vroča poletja.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic