Med tistimi, ki nas razveseljujejo v vsem košatem in barvitem sijaju v toplem delu leta, so tudi okrasne koprive. So čudovite strukturne rastline v mešanih nasadih, s svojimi pisanimi listi pa bodo nadvse zanimive tudi samostojno v posodi ali pa v vrtni gredici.

 Coleus blumei, C. Pumila in C. scutellarioides so pred skoraj 20 leti preimenovali v Solenostemon scutellarioides, vendar so še danes v splošni rabi stara imena. Zakaj torej spremembe imen? Rastlinska imena niso popolnoma ustaljena, ampak se spreminjajo z napredkom raziskovanj in novih spoznanj. To pri ljubiteljih povzroča zmedo, a s tem botaniki le upoštevajo določila Mednarodnega kodeksa o botanični nomenklaturi. Med ljubitelji pa potem navadno ostanejo kar stara imena.

Koprive spadajo v družino ustnatic – Lamiaceae, kjer so zbrane številne okrasne rastline in kuhinjska zelišča. Dobro poznamo Coleus blumei, navadno pisano koprivo, ko jo razmnožujemo s setvijo. Njena domovina sta Filipini in severni Borneo. Ima večbarvne, grobo nazobčane liste, ki so različno oblikovani ter so lahko jajčasti in nekrpasti ali pa globoko krpasto narezani. Drobni modri cvetovi se pojavijo poleti v klasastih socvetjih. V višino doseže 45 centimetrov. Rastline so za mraz zelo občutljive in ne prenesejo temperatur pod 10 stopinj Celzija.

Navadne pisane koprive so doživele razcvet ob koncu 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja. V katalogu ene od semenarskih hiš najdemo več kot 50 sort s pompoznimi imeni po slavnih avstroogrskih vladarjih. V obdobju pred in po 1. in 2. svetovni vojni so koprive igrale postransko vlogo v ocvetličevanju, a niso popoplnoma izginile. Naše prednice so jih gojile kot trpežne sobne rastline. Nekatere bolj zavzete so imele v rezervi namnožene koprive, ki so ukoreninjene, podobno kot tradeskancije, potrpežljivo čakale v kozarcu z vodo.

Od črnih do živahno rdečih

S sorto Coleus pumilus fantasy se je na prelomu tisočletja začela nova doba okrasnih kopriv. Žlahtniteljem je takrat uspelo vzgojiti kompaktno rastočo do 20 centimetrov visoko zvrst, ki ima zelo lepo obarvane liste. Razmnožujejo jo s potaknjenci, ki se pri 18 do 20 stopinj Celzija ukoreninjajo od dva do tri tedne. Nato temperaturo spustijo na 14 do 16 stopinj. Razvoj cvetov, ki se normalno pojavijo v zimskem času, vzpodbuja gojenje na premalo svetlem mestu.

Skoraj vsako leto nas presenetijo nove sorte, za kombiniranje so lepe tudi koprive z enobarvnimi listi, ki so skoraj črni. Tudi rdeča barva listov je zelo intenzivna. V kombinaciji s svetlo sivim afriškim smiljem pride do zelo lepega kontrasta, nasad je zelo preprost za  vzdrževanje.

Pisane mrtve koprive najlepše uspevajo na svetlem, sončnem mestu. Le na takih legah imajo rastline intenzivno obarvane liste.

K zanimivemu barvitemu videzu skozi vse leto prispevata predvsem rumenolistna C. “Pineapplette” in rdečelistna C. “Kingwood Torch”. Z mladega mešanega enoletnega nasada izstopa C. “Dipt in Wine”, ki z rumeno sredinsko obarvanostjo lista te na videz poglobi in s tem tudi poveča. Cvetovi koleusov so modri in drobni, združeni v klasastih socvetjih. Cvetijo v poletnih mesecih, vendar ne vsi naenkrat.  

Toplota, svetloba in voda

Za svojo rast potrebuje toploto, svetlobo, odcedna tla in zadostno količino vode. Rastline, posajene na sončni legi, potrebujejo več vode, vendar se nam to povrne v izrazitejši barvitosti listov in bolj kompaktni rasti. Z vršičkanjem v prvem rastnem obdobju spodbudimo rast stranskih poganjkov in s tem dosežemo nižje ter gostejše rastline. Pri nepravilnem oziroma prekomernem zalivanju jih rada napade padavica.

Viseče koprive

Zanimive so viseče drobnolistne koprive, ki se razraščajo na vse strani nasada. So nezahtevne za senčno lego. Koprive serije Kong so poznane po bujni rasti. Primerne so za velike lonce.

Slovenci imamo za te eksotične lepotice kar nekaj imen: koleus, pisana mrtva kopriva, ciganka, lepa kopriva.

Lisasta mrtva kopriva

Ljubitelji okenskih in balkonskih rastlin pa poznamo in cenimo še eno koprivo: Lamium maculatum, lisasta mrtva kopriva. V rodu Lamium so spomladi in poleti cvetoče zelnate trajnice, ki so večinoma vedno zelene. Mnoge vrste so nadležen plevel. Nekatere so uporabne za prekrivanje vrtnih površin, lahko pa jih uporabimo kot strukturne rastline v mešanih zasaditvah. Lisasto mrtvo koprivo sadimo z rastlinami, ki jim prija senčna in polsenčna lega. To so vodenke, gomoljne begonije, fuksije in novogvinejske vodenke, lobelije in rumene deteljice. Gojimo več sort s srebrnimi ali rumenimi listi, ki imajo bela, rožnata ali rumena socvetja s cevastimi dvoustnimi cvetovi. Lisasta mrtva kopriva je zdrava rastlina, ki jo napadajo samo listne uši. Prezimimo jo lahko   na prostem, saj spomladi na novo odžene.

Marjetka Hrovatin