Vsako potovanje v Izrael mi postreže z novimi presenečenji. Spominjam se ceste, ki se je nekdaj iz ravnic ob Sredozemskem morju mimo Tel Aviva vzpenjala proti Jeruzalemu. Ko sem se pred štiridesetimi leti prvič peljal skozi tiste kraje, sem iz avtobusa opazoval levo in desno mlade sestoje umetno posajenih hrastov, alepskega bora, ceder in evkaliptov, v začetku letošnjega januarja pa sem se v obratni smeri peljal že po sodobni štiripasovnici in fotografiral gozdove z do dvajset in celo trideset metrov visokim drevjem.

Stojišče nakladnih panjev ob Genezareškem jezeru

Po pripovedovanju profesorja na univerzi v Tel Avivu ter strokovnjaka za pogozdovanje in čebelje paše, so bili v času turške zasedbe Palestine vsi gozdovi uničeni.

Toda judje se dobro zavedajo blagodejnih učinkov gozdnih sestojev na podnebje, tla, vodni režim in kakovost zraka, zato so začeli že prvi naseljenci pred dobrimi sto leti zasajati raznovrstno drevje, kjerkoli so obstajale možnosti.

240 milijonov posajenih dreves

Leta 1909 je bil ustanovljen Judovski nacionalni fond (JNF), ki še vedno deluje in je do danes omogočil posaditev 240 milijonov dreves po vsej državi. Ker je Izrael klimatsko zelo raznolika dežela z raznovrstnimi tipi tal, od globokih in rodovitnih na severu in zahodu do pustih puščavskih na jugovzhodu, so morali v okviru omenjene fundacije poiskati takšne drevesne vrste, ki bi ustrezale naravnim danostim. V Izraelu tedaj ni bilo na voljo dovolj avtohtonih drevesnih vrst za zadostitev vseh potreb, zato so sklenili poiskati nove v tujih deželah.

Prodajalka medu, sadja in drugih pridelkov na Golanski planoti

Po predhodnih temeljitih študijah so uvozili več vrst evkaliptov iz Avstralije in jih začeli razmnoževati v svojih drevesnicah. Tiste, ki črpajo s svojimi koreninami iz podtalnice veliko vode, so posadili v Galileji na močvirna tla, kjer je nekdaj razsajala malarija, da so jih z njihovo pomočjo hitreje osuševali, druge vrste, ki pa so glede vode bolj skromne, so zasajali v polpuščavske predele.

Leta 1976 so začeli v Izraelu križati različne vrste evkaliptov, da bi dobili takšne različke, ki bi s svojim cvetenjem zagotavljali pašo čebelam vse leto, ne le spomladi. To jim je tudi lepo uspelo. Poleg tega selekcionirana drevesa cvetijo že po treh ali štirih letih, hitro rastejo in so odporna proti suši. V naslednjih letih so razdelili med čebelarje okoli pol milijona sadik, ki so jih posadili po različnih krajih dežele. Profesor danes lahko s ponosom pove, da je Izrael spet dežela, v kateri se cedita mleko in med. Podobne uspehe so imeli tudi s križanjem avtohtonih akacij, ki rastejo v severnem delu puščavi Negev. Skupaj z evkalipti, tamarisko in kristusovim trnom (Zizyphus spina-christi) nudijo čebelam nektar, ki je surovina za tako imenovani »puščavski med«, tega pa vneto kupujejo turisti po cenah, o katerih lahko slovenski čebelarji samo sanjamo.

Čebelji panji izpred več kot tri tisoč let

V zadnjih letih se v svetovni čebelarski literaturi pogosto pojavlja beseda Tel Rehov (Široki grič). Tako se imenuje podolgovati osamelec sredi doline reke Jordan. Leta 1997 so na njem arheologi odkrili ostanke več kot tri tisoč let starega mesta, v katerem naj bi nekoč živelo okoli dva tisoč prebivalcev.

Pozneje so našli tudi razmeroma dobro ohranjeno stojišče kakšnih sto čebeljih panjev, narejenih v obliki cevi iz nežgane gline, pomešane s slamo. Čebele so bile praktično sredi naselja.

Stojišče so obdajali z vseh štirih strani več metrov visoki zidovi, da niso mogle ogrožati prebivalcev. Ko so kakšnih sto petdeset let po smrti izraelskega kralja Davida Asirci mesto zavzeli in ga požgali, so se zidovi zrušili na panje, jih prekrili in tako ohranili do današnjih dni. V njih so arheologi našli celo ostanke mrtvih čebel ter satja. Po analizi DNK so ugotovili, da je šlo za podvrsto anatolske čebele (Apis mellifera anatoliaca), ki je znana, podobno kot naša sivka, po svoji mirnosti. Upam, da bo Tel Rehov skupaj s svojim najstarejšim doslej znanim mestnim čebelnjakom na svetu kmalu dostopen za ogled turistom.

Plastenjaki za zgodnjo zelenjavo v puščavi ob Mrtvem morju

Judovski nacionalni fond bo letos praznoval že 110. obletnico svojega obstoja. V tem času si je s trdim delom nabral toliko praktičnih izkušenj s področja pogozdovanja, izboljšave tal in preskrbe z vodo, da je postal ena največjih nevladnih organizacij glede ohranjanja na svetu.

Svoje izkušnje nesebično delijo z narodi v deželah Afrike, Latinske Amerike in Azije, ki trpijo pomanjkanje in lakoto zaradi uničenega okolja. Osebno mislim, da bi se lahko pri njih v marsikaterem pogledu zgledovali tudi Slovenci.

Franc Šivic