Povprečni potrošnik pozna samo dve vrsti medu: cvetličnega in gozdnega. Bolj pravilno bi jih bilo razvrstiti glede na njihovo izvorno surovino in jih deliti na nektarne in manine. Nektar ali medičino nabirajo čebele v nektarijih ali medovnikih cvetnic, ki so lahko enoletne rastline in trajnice, lahko pa so tudi grmovnice in drevesa. Mano pa nabirajo praviloma na listih ali iglicah gozdnih dreves, kot so smreka, jelka ali hoja in hrast in druge. Lipa in javor, ki sta sicer žužkocvetki, nudita čebelam pretežno medičino, nekatera leta pa tudi mano. Ta nastaja v telesih ušic in kaparjev in je za razliko od medičine živalskega izvora.

BODITE V CVETJU VSE LETO. NAROČITE revijo MOJ MALI SVET. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico. 

Mešani in sortni

Medove delimo še na mešane in sortne. Za prve pove že ime, da so jih pridelale čebele na različnih rastlinah, sortne pa pretežno na eni sami. V Sloveniji so najpomembnejši sortni medovi akacijevec, lipovec, kostanjevec, repičin med, smrekovec in hojevec.

Praviloma so cvetlični medovi svetlejše barve od maninih, vendar jih med seboj najlaže ločimo po vonju in okusu.

Osnovna sestavina vsakega medu sta dva enostavna sladkorja: glukoza ali grozdni sladkor in fruktoza ali sadni sladkor, mešanico obeh pa imenujemo invertni sladkor. Med lahko vsebuje tudi do 5 % trsnega sladkorja ali saharoze. Zanimivo je, da je tega sladkorja razmeroma malo v cvetličnih medovih, mnogokrat v komaj zaznavnih količinah, veliko več pa v maninih, včasih celo do 15 %. Na splošno velja, da je lahko v cvetličnih medovih trsnega sladkorja največ do 5 %  in v maninih do 10 %. Če so te vrednosti prekoračene, kar ugotavljajo v laboratorijih,  pogosto posumimo, da gre za potvorbo.

Čebela nabira mano na listu lipe.  

Lipov v času dihalnih obolenj

Svojim odjemalcem čebeljih pridelkom pogosto govorim, da rad uživam vse vrste medu, ki jih pridelujem, za razliko od Italijanov, ki prisegajo pretežno na svetle vrste, in Nemcev ter Avstrijcev, ki so jim ljubše temne vrste in so zanje pripravljeni plačati skoraj dvojno ceno.

V času prehladov in obolenj dihalnih organov pa vendarle najraje posežem po lipovem medu. Pred dobrim desetletjem je skupina slovenskih znanstvenikov raziskovala njihovo baktericidnost in ugotovila, da tri vrste – lipov, kostanjev in med oljne ogrščice  – bolj kakor ostale preprečujejo razvoj nekaterih aerobnih in anaerobnih bakterij, ki se najpogosteje nahajajo prve v ranah in druge v zobnih oblogah.

Te tri vrste medu so se v nekaterih primerih pokazale celo bolj učinkovite kakor slavni medicinski med manuka iz Nove Zelandije. In zakaj sem se odločil ravno za lipovega? Predvsem zato, ker ga sam pridelujem na dveh od treh stojišč, na katerih imam svoje čebele. Kostanjev med mi zaradi grenkega okusa ne prija preveč, oljne ogrščice pa v bližini mojih čebelnjakov ne seje nihče na dovolj velikih površinah, da bi na njej imele čebele pašo. Lipov med je na tistem pasišču, kjer je veliko velikolistnih in malolistnih lip, svetlo rumene barve, skoraj podoben akacijevcu; ima izrazit vonj po lipovem cvetju, v ustih pa je čutiti aromo po mentolu. Italijanski okuševalci imajo zanj zanimiv izraz – pravijo da »pizzica« ali po naše, da draži. Draži namreč sluznico v grlu.

Med in mikroorganizmi

Med deluje na mikroorganizme na tri načine. Visoka koncentracija sladkorjev v njem jih ubija, ker je higroskopičen in potegne iz njih vodo. Izjema so nekatere bolezenske klice, kot je na primer bakterija Clostridium botulinum, povročiteljica botulizma, nevarne okužbe prebavnega trakta pri dojenčkih. Zato zdravniki odsvetujejo dajati med otrokom do enega leta starosti, čeprav so Nemci našli pred nekaj leti to bakterijo samo pri enem od stotih pregledanih vzorcev.

Med ima kislo reakcijo in v takšnem okolju se mikroorganizmi ne morejo razmnoževati.

Tretji način delovanja na njih pa je v encimu glukozidaza. Ko pride med v usta in v stik z slino, se ta encim »prebudi« in začne oksidirati glukozo, pri čemer nastaneta glukonska kislina ter vodikov peroksid, ki uničuje bakterije.

  Čebela na socvetju pravega kostanja.

Ponarejanje medu 

Veliko nadlogo predstavlja zadnja leta na svetovnem tržišču ponarejanje medu. Kot ponaredke uporabljajo trsni in pesni sladkor ter koruzni in rižev sirup, ki so tako poceni, kot še nikoli, zato je tudi med, narejen iz njih, poceni. Kljub temu prinaša ponarejevalcem visoke dobičke. Toda ne samo njim, ampak tudi velikim trgovskim verigam po vsem svetu, ki so glavni kupci  ponaredkov. Škodo nosijo ogoljufani potrošniki, saj tak med ne vsebuje nobenih encimov in številnih drugih snovi, ki so deloma že v nektarju ali mani, v času predelave v panju pa ga medu dodajo čebele.

Največ obratov za ponarejanje je na Kitajskem, toda zadnje čase se pojavljajo tudi v Indiji in verjetno še kje drugje. 

Države uvoznice, predvsem ameriške in evropske, imajo seveda ustrezne službe za kontrolo uvoženega medu, opremljene z najmodernejšimi laboratoriji, vendar so ponarejevalci tako spretni in prilagodljivi, da so vedno korak pred inšpekcijami. Poleg potrošnikov imajo škodo tudi čebelarji, ki svojega medu ne morejo prodati po pošteni ceni in jim ostaja v skladiščih. Mnogi evropski poklicni čebelarji že razmišljajo, da bi prenehali čebelariti in se raje posvetili kašnemu drugemu, bolj donosnemu poslu. Pa ne samo evropski, tudi čebelarji v Mehiki, Argentini in Braziliji, ki so bili še pred nekaj leti glavni izvozniki medu v Veliko Britanijo, a so se morali s tega tržišča umakniti zaradi nizkih cen kitajskega medu.

Za konec se ponovno vračam k naslovu tega članka – kateri med je najboljši?  In odgovor – tisti, ki ga kupite pri domačem čebelarju, ki ga poznate in ki mu zaupate.

Franc Šivic

Ljubitelji čebel in čebelarstva, ne spreglejte priročnika ČEBELARJENJE ZA VSAKOGAR. Prelistate in naročite ga s klikom na naslovnico.