Nove informacije in zamisli nas spodbudijo, da vsake toliko vsaj malo spremenimo ureditev vrta.
Zaradi dviga cen osnovnih surovin se je veliko družin in posameznikov odločilo, da v okolici svojega doma uredijo vrt, na kateremu bodo pridelali nekaj zelenjave in sadja. Nekateri bodo postavili manjšo visoko gredo ali dve, drugi bodo uredili klasičen vrt z ograjo, tretji na balkon postavili posodo z užitnimi rastlinami. Zavedanje o pomenu domače samooskrbe je izrednega pomena in nosi pomembno sporočilo tudi za naše najmlajše. Čudovit je namreč občutek, ko v trgovini že sežeš na polico, da bi v vrečko nabral zelenjave, in se spomniš, da točno ta raste na tvojem vrtu in da je tokrat ni potrebno kupiti. Za svojo družino ste jo pridelali sami. Večina zelenjadnic nas razveseli s pridelkom že kmalu po tem, ko jih posejemo oziroma posadimo. Izjema so trajnice, kot so šparglji, artičoke in hren. Ko se odločimo posaditi sadne rastline, do prvega pravega pridelka navadno čakamo kakšno leto ali dve. Odvisno od tega, koliko so stare rastline, ko jih sadimo, vsekakor pa je priporočljivo, da prvo leto po sajenju odstranimo cvetove oziroma plodove. S tem rastlino razbremenimo ter ji omogočimo, da vso energijo usmeri v obnovo koreninskega sistema, ki je bil pri presajanju zagotovo prizadet.

Približek naravi
Med sadnimi vrstami, ki se jih boste po sajenju najhitreje do sitega najedli, so maline, jagode in tudi starejše sadike ameriških borovnic in haskap jagod. V primerjavi z visoko rastočimi sadnimi vrstami, kot so jablane, oreh, kaki in podobno, ter širokimi grmi, kot je na primer leska, lahko manjše jagodičaste rastline zelo preprosto vključite v svoje zelenjadarsko-zeliščne zasaditve. To so manjše rastline, ki ne bodo delale velike sence rastlinam ob njih. Ker gre tudi pri jagodičju za trajne rastline, skrbno razmislimo, kam jih bomo posadili in kako jih bomo povezovali z zelenjadnicami ter zelišči leta naprej. Če vam je načrtovanje vrta še posebej ljubo ali pa vam predstavlja zanimiv izziv, se lahko približate permakulturnemu načinu zasaditve. Morda se komu zdi, da je permakulturni vrt premalo organiziran, ker je tak prvi vtis, a tudi v naravi rastline ne rastejo v ravnih vrstah in pravilno oblikovanih gredicah. In če pogledate pobliže, lahko kaj hitro ugotovite, da je življenja v nekakšnem organiziranem neredu bistveno več. Naravni predatorji škodljivcev, opraševalci in drugi koristni organizmi se v združbi večjega števila različnih vrst rastlin počutijo varneje, hitro najdejo zavetje, ko jim preti nevarnost, zato se tudi bolje razmnožujejo. Zaradi razgibane zasaditve bodo rastline pod svojimi listi zadržale več vlage, zato bosta potreba po zalivanju in poraba vode toliko manjši. Dela je resda malce več, saj bomo danes en por izpulili tukaj, jutri pa morda na drugi strani in malce več organiziranosti zahteva zalivanje.

Po vzoru naših prednikov
Ko se odločamo za združeno setev, oziroma sajenje različnih rastlin v našem vrtu, najpogosteje v te združbe vključimo predvsem zelenjadnice. Prav nič ni novega pri tem načinu pridelave. Že naši predniki so h koruzi posejali visok fižol za stroke ali zrnje. Tako se je fižol vzpenjal po steblu koruze in ni bilo potrebno postavljati dodatne opore za njegovo rast. Ob korenček so posadili čebulo, saj vonj korenja odganja čebulno muho, vonj čebule pa korenjevo muho. Kmečki vrtovi so bili pogosto polni cvetočih rastlin in zelišč. Premišljeno so bile umeščene v prostor tako z namenom nabiranja listov, na primer za čaj ali zato, da so v vrt priklicale opraševalce. A če malce pomislimo, tudi jagodičje je pogosto slikalo ozadje domačih vrtov. Ob leseni ograji so se vzpenjale rozge malin in robid, ob kompostu so rasli ribezi in kosmulje. Jagode so bile najpogosteje posajene z zelišči ob vstopu na vrt, da so bile vedno na dosegu roke. Nato pa se je to nekako opustilo. Vrt je vedno pogosteje postajal geometrijsko pravilno oblikovan element. S svojimi ravnimi linijami brez sledi plevela zaradi napete črne folije in s pravilno oblikovano solato, ki ji ne pustimo, da bi šla v cvet. Gospodinje nekoč niso v vsaki trgovini dobili semena, zato so ga pridelale same in si ga izmenjevale. Določene sorte so se tako ohranile, o tem namreč priča že samo poimenovanje sort fižola, solate, čebule in drugih zelenjadnic. Mladi pogosto razmišljajo, da je zastarelo, kot so delali nekoč. A tudi mi nismo večno mladi in ko pridemo v leta in imamo svoje družine, vse bolj spoznavamo, kako modri so bili naši predniki in kako pogosto so imeli še kako prav.

Jagode vsako leto znova
Tokrat vam ponujam nasvet, da zelenjavni vrt malce preoblikujete in ga dopolnite tudi z jagodičjem. Jagode so tako po tehnologiji pridelave kot po svoji velikosti popolnoma primerljive zelenjadnicam in zelišču oziroma dišavnicam. Razlikujejo se seveda v tem, da jih pridelujemo kot trajnice, kar pa sploh ni nujno. Verjetno ste že opazili, da so bile jagode na novo posajenih rastlinah večje in pridelek obilnejši. Pridelovalci se tako zadnja leta odločajo, da jagode sadijo vsako leto znova, poberejo prvi pridelek, oziroma pridelke v primeru večkrat rodnih sort, nato pa rastline zamenjajo z novimi. To ne pomeni, da morate vsako leto znova kupiti nove sadike. Vzgoja jagod iz pritlik je namreč celo preprosta uspeh zagotovljen. Pazite le, da mladim, na novo posajenim rastlinam pritlike v celoti odstranite, s čemer jih okrepite, saj ne bodo trošile energije za rast pritlik. Ko plodove jagod prvič poberemo, bo rastlina znova začela poganjati pritlike. Zdaj je čas, da jih uporabite. Lahko jih potisnete v tla ob obstoječi matični rastlini ali pa k rastlini pristavite lonček s substratom (ali navadno vrtno zemljo). Z žico zagotovite stik pritlike s prstjo. Ko bo rastlina čez nekaj tednov dobro ukoreninjena, povezavo do matične rastline prekinete in jo presadite na stalno mesto. Jagode čudovito uspevajo v družbi različnih tipov mete in timijana, tudi njihova uporaba je zelo skladna. Med jagode jeseni posadite česen. S svojo vitko rastjo ne bo prav nič oviral jagodnjakov. Spomladi, ko bodo dozoreli prvi plodovi, boste lahko na pikniku uživali tudi v sončnem mladem česnu. Morda je za koga od vas to nekaj novega, a mladi česen se uživa prav tako kot mlada čebula. Je malce blažjega okusa kot dozoreli, a zelo aromatičen in lahko porabimo prav celega, z zelenim delom vred. Pazimo le, da ni prestar, saj se takrat na strokih pojavijo luskolisti, ki jih moramo odstraniti, ker so teže prebavljivi. Ne skrbite, jagode ne bodo imele prav nobenega okusa po česnu.

Maline in robide pri kompostu
Maline in robide za svojo rast potrebujejo oporo, zato je smiselno, da jih posadimo tam, kjer s svojo rastjo ne bodo senčile ostalih rastlin. Glede na to, da dobro uspevajo v organsko zelo bogatih tleh, jih lahko posadimo ob kompostni kup, ki mu bodo dajale prijetno senco. Če jih bomo ob vsaki košnji zagrnili z odpadno zmleto travo, ki se nabere v košu kosilnice, bo dober pridelek vsekakor zagotovljen. Ker rastejo ob opori, jih ne bo motilo nič, kar bomo posadili ob njih.

Ameriške borovnice v kisli zemlji
Ameriške borovnice potrebujejo kisla tla za uspešno rast, zato ob njih verjetno ne bodo uspevale vse zelenjadnice. A vendar paradižnik, koromač in peteršilj bolje uspevajo v rahlo kislih tleh. Nikar pa v kisla tla ne sadimo fižola in kapusnic, saj bolje uspevajo v rahlo bazičnih tleh.
Naj bo naš vrt videti kot iz reklame leta 1985 ali trend iz kataloga ureditev vrta leta 2025. Pomembno je, da nas navda z veseljem, ko zanj skrbimo, da predstavlja učilnico za naše otroke in je košarica za naše nakupe.

Besedilo in fotografije: Nika Cvelbar Weber