Imajo plitev koreninski sistem, globok do približno deset centimetrov, zato lahko brez težav uspevajo na zelo majhnih površinah in hkrati dobro obrodijo. Rastlina presenetljivo ne rabi veliko hranil, zato ni potrebe po pretiranem gnojenju z dušikom. Jagode v Sloveniji pogosto preveč gnojimo.

Obdobje zelenega plodu
Največja poraba hranil je v prvi polovici maja, v tako imenovanem obdobju zelenega plodu. Takrat je večja poraba kalija in dušika in malo manjša poraba fosforja. Z zadnjimi obiranji se zaključi tudi sprejemanje hranil, teh pa z obranimi plodovi ne odvzamemo veliko, kot pogosto mislimo. Prav zato tudi ni tolikšnih potreb po gnojenju.

Pomembno je poznavanje znakov pomanjkanja določenih hranil, vendar pa znaki, ki naj bi bili značilni za pomanjkanje določenega elementa, ne držijo povsem. Potrebe po hranilih se razlikujejo tudi med sortami.

Tako denimo bujno rastoče sorte (Dely, Adeleine) gnojimo z manj dušika, sicer se začnejo lomiti peclji, šibkorastočim sortam (Albion) privoščimo več dušika, sortam z bolj občutljivo povrhnico (Roxana, Maya) pa večkrat dodamo kalcij. Za količinsko primerno ter uravnoteženo gnojenje je torej najpomembnejša analiza tal ter analiza listov, ameriški gojitelji jagod pa se v zadnjih letih za določitev dušika vse bolj poslužujejo analize listnih pecljev.

Gnojenje na podlagi kemijske analize

Rastlin pa ni pametno gnojiti samo na podlagi videza rastlin, saj je ta lahko zelo zavajajoč. To še posebej velja za sušna obdobja. Doktrina gnojenja pravi, da je z gnojenjem potrebno tlom vrniti tista rastlinska hranila, ki smo jih s pridelkom odnesli z njive, pri tem pa moramo upoštevati tudi, da nekaj hranil izgubimo na njivi z izpiranjem prsti in izpusti v zrak, nekaj hranil je tudi že v tleh in podobno.

S kemijsko analizo pa ne določijo le količine hranil v zemlji, na podlagi katere naredijo gnojilni načrt, ampak izmerijo tudi pH reakcijo oziroma kislost tal. To je pomembno, saj kislost tal uravnava dostopnost hranil za rastline. Zaradi neustreznega pH tal tako pride do fizioloških motenj v prehrani rastlin.

Najbolj pogoste motnje so kloroza: razbarvanost listne površine (magnezij, železo), grenka pegavost (kalcij), motena (neenakomerna) oplodnja (bor), težave pri cvetenju in zorenju (fosfor), slaba rast (dušik) in manjša odpornost proti suši (kalij). Večina gnojil v tleh deluje kislo. V tleh je pomembna tudi organska snov, ker veže hranila, zato je manjše izpiranje, poveča mikrobiološko aktivnost tal, poveča odpornost rastlin proti suši in izboljša zračno vodni režim tal.

Živalske odpadke vrniti v kmetijstvo

Današnji trend v kmetijstvu je zmanjšati uporabo mineralnih gnojil in povečati uporabo biooglja ter komposta, za to pa na varen način reciklirati živalske ostanke. Delali so poskus, ki je temeljil na gnojenje jagodnega nasada z rastlinskim in živalskim bioogljem, različnimi vrstami kompostov ter z mineralnim gnojilom. V primerjavi z mineralnim gnojilom sta najboljše rezultate dala živalsko biooglje ter eden od kompostov španskega izvora. Vendar pa rezultati v celoti kažejo, da so živalsko biooglje in komposti enakovredna gnojila mineralnim, zato bi jih po mnenju strokovnjakov v prihodnje lahko bolj pogosto uporabljali.

Biooglje se razlikuje po izvorni snovi na živalsko in rastlinsko. Živalsko je gnojilo in bo v bližnji prihodnosti v EU tudi registrirano kot organsko gnojilo. Rastlinsko biooglje pa nima učinka gnojila, ampak deluje le kot izboljševalec zemlje.

Kmetijstvo in predelovalna industrija se borita z ostanki od kmetijstva in izdelava gnojil je eden od načinov, kako reciklirati oziroma organsko snov vrniti nazaj v kmetijstvo. Seveda pa mora biti ta način okoljsko in zdravstveno nesporen, kar pa poudarjajo tudi pri podjetju Koto, ki bodo prihodnje leto zaključili omenjeni poskus z jagodami in dali popolno in dokončno informacijo o gnojenju na omenjen način.

Marjeta Hrovatin