Jablane mičurinke

Iz naslova prispevka je razvidno, da bodo v nadaljevanju predstavljene jablane, ki so ime dobile po Ivanu Vladimiroviču Mičurinu, ruskem raziskovalcu, botaniku in žlahtnitelju. S svojim raziskovalnim delom je pričel kot neznan železniški uradnik, umrl pa je kot častni član Akademije znanosti Sovjetske zveze. V svojem 60-letnem sadju predanem žlahtniteljskem delu si je pridobi naziv ruskega ‘čudodelnika’. 

Ivan Vladimirovič Mičurin (1855–1935)

Mičurin se je rodil leta 1855 v vasici blizu mesta Pronska v srednji Rusiji. Že njegov ded in oče sta se ukvarjala s sadjarstvom in tudi mali Ivan je zgodaj kazal veselje do gojenja rastlin. Pravijo, da je bil z osmimi leti že pravi mojster pri vzgoji sadik. Čeprav je bil priden učenec, je moral zaradi pomanjkanja denarja pri sedemnajstih letih zapustiti gimnazijo. Njegovi načrti, da bi študiral agronomijo, so tako ostali neuresničeni. Zaposlil se je kot uradnik na železniški postaji v mestu Kozlov, ki ima danes njegovo ime – Mičurinsk. Kljub delu na železniški postaji se Mičurin ni ločil od svojega sadja. Sprva je sadjaril na majhnem prostoru poleg stanovanja v Kozlovu, kasneje pa na 13 ha velikem posestvu. S klasičnimi postopki križanja, s prenosom peloda z ene rastline na pestič druge rastline ter ob nekaterih inovativnih pristopih je vzgojil številne nove sorte sadja.

Žlahtniteljsko delo in rezultati

Mičurinovo žlahtniteljsko področje delovanja je bilo sadjarstvo. Njegov cilj je bil vzgoja sort sadja, ki v mrzlem podnebju srednje Rusije rodijo debele in okusne plodove, tako kot njihovi sorodniki na ruskem jugu. Uvedel je križanja med sortami sorodnih vrst iz geografsko različnih območij s precej različnim podnebjem. Običajno je križal sorte z okusnimi in debelimi plodovi s sortami, ki so odporne proti mrazu. V svojem življenju je vzgojil več kot 300 novih sort sadnih rastlin. Največ je med njimi novih sort jablan, hrušk, višenj ter jagodičja, zastopane pa so praktično vse sadne vrste, ki uspevajo v kontinentalnem območju pridelovanja sadja. Uspehe je imel tudi s križanjem sorodstveno bolj oddaljenih vrst, kot je npr. križanje aronije in jerebike.  

Jablane mičurinke

Jablane mičurinke so pri nas sadili po 2. svetovni vojni. Na splošno gre pri jablanah mičurinkah za sorte jablan, ki prenesejo hud mraz oz. so odporne proti nizkim temperaturam. V tem smislu je zanimiv članek dr. Petre Kolenc iz leta 2021 z naslovom Mičurinove jablane v povojni obnovi vasi na Trnovski planoti. V članku je omenjeno, da so na Trnovski planoti (Lokve), kjer so razmere precej neugodne za pridelavo jabolk, leta 1952 posadili 150 dreves različnih sort mičurink, ki so jim pravili tudi ruske japke. Med njimi se je najbolj obnesla mičurinova slovanka. Gre za sorto, ki je nastala s križanjem ananasove renete z divjo jablano antonovko. Cvet slovanke je zelo odporen proti mrazu in prenese celo –5 °C. Plodovi imajo sočno mehko okusno meso in so po zunanjosti nekoliko podobni kutinam. Zorijo pozno jeseni. Plodovi so še boljši, če so malo pokuhani in predelani v različne kompote in čežane. Tudi v drugih delih Slovenije najdemo jablane z imenom mičurinke. Pod imenom mičurinke najdemo sorte z različno obarvanimi plodovi različnih oblik. Poleg omenjene kombinacije staršev ananasove renete in antonovke najdemo znotraj jablan mičurink še nekatere druge zanimive starševske pare. Takšna je denimo bellefleur kitajka, ki je križanec žlahtne sorte bellefleur (lepocvetka) z vzhodnosibirsko, proti mrazu odporno divjo sorto kitajka. Mičurinki sta tudi sorta borsdorfska kitajka, ki je križanec borsdorfske renete, to je štajerskega mošanclja, z že omenjeno  vzhodnosibirsko divjo sorto kitajka, ter kalvil kitajka, ki je križanec žlahtnega kalvila s proti mrazu odporno vzhodnosibirsko kitajko. 

Ob vse pogostejših pozebah, ki smo jim v naših jablanovih nasadih priča v zadnjem obdobju, bi veljalo zavedanje o jablanah mičurinkah obuditi. Odpornost sorte proti nizkim temperaturam ob hkratni kakovosti plodov sta bila osnovna cilja, ki si ju je Mičurin zadal že na samem začetku svojega žlahtniteljskega dela. Takrat se je spraševal, zakaj sladkih renet in kalvilk ni mogoče gojiti v hladni srednji Rusiji. Danes bi bilo njegovo vprašanje podobno, le da bi takrat vodilne predstavnike renet in kalvilov zamenjal sodobnejši sortiment.

Besedilo: Boštjan Godec