Vse toplejše zime, ki so posledica segrevanja ozračja, bodo omogočile vdor novih čebeljih škodljivcev v naše kraje, ki jih do sedaj nismo poznali. Mednje spada pojav orientalskega sršena (Vespa orientalis) v Trstu, torej v naši neposredni soseščini. Najdba novega sovražnika čebel je presenetljiva zato, ker živi ta vrsta žuželk predvsem na območju jugozahodne Azije, na Madagaskarju ter v deželah vzhodne in severne Afrike, zdaj pa se je prvič pojavil tako visoko na severu.

Predavatelj Andrea Colla iz naravosovnega muzeja v Trstu je povedal, da so orientalskega sršena prvič opazili že lansko leto v avgustu.

Matice so zimo preživele verjetno zato, ker lani tam temperatura ni niti en dan padla pod ledišče. Če pa bodo zime v notranjosti, torej tudi v Sloveniji, v prihodnje toplejše, se utegne širiti še bolj proti severu. Od našega sršena (Vespa crabo) se loči že po barvi. Pri našem sta dve tretjini zadka rumeno obarvani do žela, pri orientalskem pa sta rumena samo dva sredinska obročka, tisti na zadku pa je obarvan rdečerjavo.

Zanimiva je ugotovitev, da rumeni del telesa absorbira sončno svetlobo in jo pretvarja v elektriko, to pa sršeni uporabljajo kot vir energije za letanje in kopanje jam v zemljo, kjer običajno gradijo svoja gnezda. Predstavljajo torej prvo do zdaj odkrito živalsko vrsto, ki izkorišča sončno energijo za svoje telesne potrebe. Zato tudi ni nenavadno, da najpogosteje letajo v sončnih dneh. Orientalski sršen je nevaren za čebele podobno kot azijski, ki je že v Italiji in se od zahoda širi proti vzhodu, a še ni prišel do Benetk. Orientalski napada s podobno taktiko, čebelje družine napade skupinsko in ko jih pomori, panj popolnoma izropa. Pred leti sem imel priložnost opazovati obnašanje teh sršenov na nekem stojišču čebeljih panjev v delti Nila. Da bi obvaroval čebele pred napadi, je lastnik najel stražarja, ki je ves dan stal pred panji in z ploščato palico pobijal sršene, ki so obletavali stojišče. V Trstu so opazili, da se orientalski sršeni razen s čebelami in medom hranijo tudi z razpadajočimi kosi mesa, ki jih najdejo v mestnih smetnjakih, in z mrtvimi ribami ob tržaški obali.

Izginjanje cvetočih travnikov

Italijanski čebelarji z veliko zaskrbljenostjo spremljajo tudi izginjanje cvetočih travnikov, na katerih so čebele nabirale priljubljen cvetlični med, imenovan kar med tisočerih cvetov – »miele millefiori«.

Vzroka za izginjanje cvetočih travnikov sta predvsem dva; nekoč so kmetje kosili travnike po končanem cvetenju, da so lahko rastline semenile.

Danes je priporočljiva zgodnejša košnja, ker naj bi bil po njej pridelek zelene mase večji in za živino bolj hranljiv.

Drugi vzrok pa je v spreminjanju travnikov v polja koruze, za katera pa vemo, da so za čebele kot puščava.

Koruza jim lahko nudi samo cvetni prah, pa še ta spada med manj kakovostne. Z izginjanjem cvetočih travnikov niso prikrajšane samo medonosne čebele, ampak tudi vrsta drugih opraševalcev, med njimi zlasti samotarske čebele in čmrlji. Prvih živi v Sloveniji več kot petsto vrst. Čmrlji pogosto gnezdijo na takšnih travnikih, zato izgubljajo ne samo vir hrane, ampak tudi svoja domovanja.

V svojem predavanju sem izpostavil, da zahteva sodobno kmetijstvo svoj davek tudi v Sloveniji, vendar so na srečo še vedno kraji, kjer lahko od pomladi do jeseni občudujemo raznobarvno cvetje in trume veselih opraševalcev na njih. Upam, da bodo nas in naše zanamce še dolgo razveseljevali.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic