Največkrat poženejo pod gabri, tu in tam tudi pod drugimi listavci. Razen po rastišču jih lahko prepoznamo tudi po sivorjavkastih ali sivookrastih nagubanih klobukih, luknjičastih trosovcih na spodnji strani klobukov in razmeroma tankih vlaknastih betih z belkastimi luskami, ki kmalu potemnijo. Belkasto meso nima tako mamljivega vonja kot meso jurčkov, vendar pa vonj ni neprijeten, prej neizrazit.

Za razliko od jurčkov meso gabrovih dedov na zraku počrni. Če narezane gobe damo v vrelo slano vodo, pa menda ne počrnijo. Stari gabrovi dedi so skoraj vedno črvivi in zaj ed praktično neuporabni.

Tisti, ki jih lahko uporabimo, so okusni, še zlasti praženi in v omakah. Nisem še slišal, da bi kdo gabrove dede sušil, za to so primernejše bolj aromatične gobe. Sam jih največkrat primešam drugim gobam v omakah. Omake so hitro pripravljene, lahko jim dodajamo tudi različne začimbe. Še najbolj je lahko neprijetno in zamudno pranje gob, še posebej, če se nanje prilepijo listi ali iglice.

Vsi dedi so užitni

V naših gozdovih uspeva še nekaj vrst dedov, a noben nima tako nagubanega klobuka kot gabrov ded. Njegov razpoznavni znak je tudi rastišče. Tudi če bi se nam v košari znašla kakšna druga vrsta deda, ne bi bilo nič hudega, saj so vsi dedi užitni. Turki se od dedov ločijo po rdečem klobuku in tudi ti so užitni, po mnenju večine gobarjev celo okusnejši od dedov. Z jurčki pa se seveda tudi ti ne morejo primerjati, tudi njihovo meso ni tako čvrsto in aromatično kot meso jurčkov. Tako dede kot turke lahko vlagamo v kis, a le mlade gobe, prezrele in stare zaradi mehkega mesa postanejo polžaste, neuporabne. Gobarji, ki s tem nimajo veliko izkušenj, to ugotovijo šele, ko kozarec odprejo. Veliko takšnih kozarcev konča skupaj z njihovo vsebino v smeteh.

Nekateri ga visoko cenijo

Nekateri gabrovega deda presenetljivo visoko cenijo. Med njimi tudi mij gobarski znanec Hajrudin Rudi Hasanbegović iz Bosne. V svoji knjigi Gobe je o njem zapisal: »Gabrov ded je užitna in kakovostna goba, čeprav počrni. V kulinariki jo pripravljajo na najrazličnejše načine. Meso je belo, drobljivo. Na prerezu najprej malo pordi, nato rahlo pomodri, na koncu pa počrni. Okus je kiselkast, vonj neizrazit.«

Gabrovi dedi, ki jih nekateri bolj poznajo pod imenom gabrovčki ali gabrovci, rastejo do pozne jeseni tako kot drugi dedi, turki in jurčki. Jeseni, ko je obilo okusnejših gob, jih redkokdo nabere, pozno spomladi ali na začetku poletja, ko je še zelo malo gob, pa pridejo kar prav.

Letos bi mi prišli kar prav, če jih bo kaj pognalo. Marčnih polževk – marčnic, cenjenih spomladanskih gob je bilo marca nekaj več kot lani, vsekakor pa manj kot predlani, ko jih je bilo na pretek.

Gabrove dede lahko tu in tam opazimo na gobarskih razstavah, težko pa jih boste našli na tržnicah. Tam so od cevastih gob na prodaj turki in jurčki. Tudi polži se redkokdaj spravijo na gabrovčke, jeseni, ko je gobarska sezona na vrhuncu, imajo na voljo številne okusnejše gobe. Vedno znova ugotavljam, da tudi polžem najbolj dišijo jurčki. Najdejo jih, ko so ti še čisto majhni. Če jurčkov ni, si privoščijo druge gobe.

Branko Vrhovec