Vedeti moramo, da so sadike s presaditvijo na prosto izpostavljene novemu okolju, kjer do izraza pridejo svetloba, toplota (temperatura), izhlapevanje, vlažnost tal in založenost s hranili ali njihovi negativni vplivi. 

Sadike brez dobro razvitih korenin doživijo ob presajanju večji šok, ki se bo odražal v rasti in razvoju rastlin vso rastno dobo.

Kako dolgo bo trajalo okrevanje po presajanju, je odvisno tudi od sposobnosti rastline, da se koreninski sistem čim hitreje vraste v okolje ter začne sprejemati vodo in hranila skozi prisotne in na novo razvite korenine (zelo počasen razvoj koreninskega sistema imajo bučke, kumare, lubenice …).

Fosfor omili šok

Sadike ob presaditvi doživijo manjši šok in začetek rasti je zato uspešnejši. Take rastline hitreje vstopijo v generativno fazo, kar pomeni, da se cvetenje in plodovi pojavijo prej kot običajno. Rastline postanejo močnejše in odpornejše proti nalivom, vetru, suši, boleznim, škodljivcem. Sposobne so nositi večjo težo cvetov in pridelkov, ki so bolj kakovostni.

Začetne težave v rasti, ki se pojavijo s presaditvijo rastlin, lahko omilimo z dodajanjem fosforja (P), ki je poleg dušika in kalija najvažnejše hranilo za rastline.

Pomemben je za normalen razvoj koreninskega sistema, zato ga pogosto vsebujejo tako imenovani starterji – gnojila, ki se uporabljajo za vzgojo rastlin po vzniku oziroma presajanju za hitrejše ukoreninjenje in delovanje korenin. Vendar pa to ni edina naloga fosforja v življenjskih procesih rastlin, kajti rezultat višje vsebnosti tega elementa v rastlini je nastanek manjših celic z gostejšo protoplazmo ter močnejšimi in prožnejšimi membranami. Takšno tkivo je bolj odporno proti boleznim in mehanskimi vplivi, zaradi manjše količine vode v plazmi pa je bolj odporno proti suši ter nizkim in visokim temperaturam. Steblo se torej okrepi in odebeli.

Zelo pomembna naloga fosforja je tudi, da pospešuje cvetenje in dozorevanje plodov, s čemer se skrajšuje obdobje rasti. Če rastlinam fosfor prepozno dodamo, se ne zmanjša le pridelek, temveč tudi njegova kakovost.

Najpogosteje primanjkuje fosforja

Fosfor je za rastline hranilo, ki ga v naših razmerah navadno največ primanjkuje.

Če pride do pomanjkanja, listje izgubi normalno zeleno barvo in postane modrozeleno z odtenki, ki se prelivajo bolj v škrlatne kot v rdeče ali rumene – značilen znak pomanjkanja fosforja je povečana tvorba antociana (rastlinska barva). Pri pomanjkanju so listi manjši, temnejši in nežni ter se sušijo in odpadejo, na robovih so lahko tudi rjavi ožigi. Rastlina manj cveti, manjši je pridelek, listni brsti in cvetni popki se pozneje odpirajo. Steblo rastline je krhko, slabotno in neodporno in vsa rastlina vidno zaostaja v rasti. Tako slabotna rastlina zagotovo ne razveseljuje nobenega ljubitelja rastlin.

Fosfor je po rastlini sicer zelo dobro mobilen in se premešča v dele rastlin, kjer v posameznih razvojnih fazah poteka najintenzivnejša celična aktivnost, vendar je spomladi zaradi nižjih temperatur lahko sprejem tega elementa oviran. Z gnojenjem s starterji težavo omilimo ali delno odpravimo. Za gnojenje so najprimernejša tekoča mineralna gnojila zaradi zelo hitrega delovanja in boljšega izkoristka hranil, z ekološkega vidika pa najbolj sprejemljivo, saj dodajamo manjše količine hranil, ki jih rastline sproti porabljajo. Pri foliarni uporabi (gnojenje skozi liste) za rastlino ni izgubljena niti hranilna raztopina, ki pade z listov na tla, saj jo rastline sprejmejo prek korenin

Fosfor za mlade in stare rastline

Mlade rastline potrebujejo veliko fosforja, zlasti če jih sejemo ali sadimo v hladnem delu rastne dobe (zgodaj spomladi ali pozno jeseni). Fosfor je element, ki ni potreben le mladim rastlinam v začetnih fazah rasti, temveč tudi starejšim za obnovo korenin – rast je pri takih rastlinah zaradi slabše možnosti sprejema hranil prek koreninskega sistema oslabljena. Od uspešnosti začetka rasti rastlin sta odvisna hitrost in kakovost nadaljnjega razvoja. Uspešen začetek za odličen rezultat.