Toda v suhih in od sonca ožganih primorskih vasicah se lipa ne počuti dobro, zato tam njeno vlogo prevzema navadni koprivovec (Celtis australis L.).
S svojo široko razvejano krošnjo se dviguje visoko v nebo, dolge in tanke veje pa z drobnimi listki prijazno spušča vse do tal. Danes je med ljudmi (pre)malo poznan, toda v prihodnjih desetletjih bomo o njem zagotovo slišali še zelo veliko. S koprivovcem imajo slovenski gozdarji velike načrte.

Koprivast
Kot že samo ime pove, nekaj na koprivovcu spominja na pekoče koprive – to so njegovi listi. So podolgovate, nekoliko jajčaste oblike in na dolgo zašiljeni. Listi rob je drobno nažagan, listno dno pa nesimetrično oblikovano. Po spodnji strani so listi sivozeleni in puhasti, po zgornji pa temno zeleni in nekoliko grobi na otip. Koprivovec cveti s skoraj nevidnimi cvetovi. Toda ni pomembno, ali se cvetovi vidijo ali ne, temveč da cvetni prah najde veter in ga raznosi okrog. V septembru iz oplojenih cvetov dozorijo koščičasti plodovi, ki so vijolične barve, veliki kot grah. Z njimi si dajo veliko dela ptice, ki jih z največjim veseljem zobajo. Včasih jih je oboževala tudi vaška otročad, saj so sladkastega okusa, čeprav je njihov mesnat del precej skromen, glede na to, kako veliko koščico skrivajo v notranjosti. Na sladkobo plodov opominjajo tudi angleška poimenovanja za navadni koprivovec (sugarberry in honeyberry), najpogosteje pa se pojavlja ime hackberry. Koprivovčevi plodovi po okusu spominjajo na datlje, v primerjavi z njimi pa so izredno bogat vir mineralov, vlaknin in proteinov. Užitni so surovi, lepo pa se podajo tudi v različne sladice. Danes se sicer le še redko kdo spomni na ta drevesni posladek. Razlog za to tiči predvsem v tem, da je navadni koprivovec razmeroma redek, pa tudi obiranje plodov v krošnjah visokih dreves ne sodi med najprijetnejša opravila.
Cenjen in uporaben je tudi les koprivovca. Je težak, trd in trajen. Nekdaj so ga uporabljali v stavbarstvu in za izdelavo priročnega orodja. V pečeh ogreje enako dobro kot bukovina – po kurilni vrednosti jo skoraj dosega. Iz lesa koprivovca naj bi bili narejeni biči. Od tod izvira latinsko poimenovanje tega drevesa Celtis – keltis v grščini pomeni tistega, ki priganja (z bičem).

Na sončni pripeki
Navadni koprivovec ljubi vroče sončne žarke in zato raste povsod po Sredozemlju in toplejših predelih Evrope. Odlično je prilagojen na poletne suše, ki sicer marsikateremu drevesu odvzamejo življenjsko moč. Koprivovec pa kot da mu ni mar – navkljub sončni pripeki in poletni žeji počasi, a vztrajno raste. Odraslim drevesom ne morejo nič niti pozebe, medtem ko so mladi koprivovci precej zmrzljivi. Prav to je glavni dejavnik, zakaj koprivovcev ni tudi v notranjosti Slovenije. Zima jim škodi tako zelo, da običajno ne dosežejo svojih zrelih let.
V naših gozdovih se navadni koprivovec druži s puhastimi hrasti, terebinti, ceri, malimi jeseni in ostalimi toploljubnimi drevesnimi vrstami, ki svoje korenine uporno tiščijo v suha in skalovita tla. Prištevamo ga med naše avtohtone drevesne vrste, saj posamično raste po slovenskem Krasu in Istri. Sodi med redke drevesne vrste Slovenije in tudi marsikateri Primorec brez sramu prizna, da koprivovca sploh ne pozna.
Velik rod koprivovcev sicer šteje okrog 70 različnih vrst. Po večini so doma z zmernega in tropskega podnebnega pasu, kjer se lahko pojavljajo tudi v obliki vednozelenih dreves in grmov. V notranjosti Sloveniji lahko v parkih in drevoredih povečini najdemo ameriške koprivovce (Celtis occidentalis L.). Za razliko od navadnega imajo močneje razpokano sivo skorjo, z vej pa visijo plodovi oranžne ali škrlatne barve. Ta drevesa zelo dobro prenašajo nizke temperature in se pri nas počutijo tako zelo dobro, da se v nekaterih primerih kar divje razraščajo. Iz previdnosti je zato ta vrsta uvrščena na seznam invazivnih tujerodnih drevesnih vrst.

Bil je bor, nekoč bo koprivovec
Ta mednaslov zveni že skoraj preroško – upajmo, da se napoved uresniči. Črnemu boru na Krasu namreč grozi konec. Priznati mu je treba, da je dobro opravil svoje delo in je izboljšal stanje na nekdaj strahotno degradiranih kraških goličavah. Toda gozdovi črnega bora danes kljub temu niso takšni, kot bi si želeli. Bor se namreč ne pomlajuje, gozdovi so po večini nenegovani in slabo vitalni ter potrebni dobro premišljene in načrtne obnove. Ob slovesu črnega bora se gozdarji sprašujejo, kako naprej. Nekateri računajo na to, da bi lahko svojo vlogo na suhih in vročih kraških območjih odlično odigral navadni koprivovec. Ker je po svojih ekoloških zahtevah precej toleranten do visokih temperatur in suše, bi težko našli drevesno vrsto, ki bi se lepše podala v kraške gozdove. Dobro se obnese na skalovitem terenu, kjer se dobro zakorenini in preprečuje erozijo. Poleg vseh pozitivnih vplivov na ekologijo gozda pa precej koristi v njem vidi tudi človek. Kot že omenjeno, ima izjemno kakovosten in uporaben les, kar je še en razlog več, da bi ga mestoma lahko vnašali v zasnovo bodočega kraškega gozda. Prvi poskusi vnosa navadnega koprivovca dajejo dobre rezultate. Preživetje sadik te vrste je bilo na poskusnih ploskvah v prvih letih po sajenju precej visoko, kar daje dobre napovedi za vnos te avtohtone drevesne vrste v gozdove.
Prihajajoči časi podnebnih sprememb prinašajo predvsem veliko negotovosti. Najverjetneje je, da bodo v naših krajih povzročili dvig temperatur in vse večjo pogostost vremenskih neprilik. Višje temperature posledično pomenijo tudi daljša sušna obdobja poleti in marsikatera naša drevesna vrsta se temu ne bo mogla dovolj hitro prilagoditi. Povečalo se bo območje razširjenosti tistih drevesnih vrst, ki so danes prisotne le na manjšem območju slovenskega Primorja. Med njimi je prav navadni koprivovec med najbolj perspektivnimi in široko uporabnimi vrstami. Morda pa vendarle napoči njegov čas in ne bo le pozabljen in osamljen prebivalec primorskih trgov in vasic.
Besedilo: Mateja Kišek Vovk