Čeprav bi sprva morda mislili, da drevo, ki prihaja iz Judeje, ne more biti naša domorodna drevesna, v resnici sodi na seznam 71 slovenskih avtohtonih drevesnih vrst. Navadni jadikovec (Cercis siliquastrum L.) je v naravnem okolju pri nas sicer redek, a vendarle prisoten na s soncem obsijanih kamnitih rastiščih naših obmorskih krajev.

Precej pogosteje kot samoniklo raste sajen v okrasnih vrtovih in drevoredih primorskih mest. V aprilu in maju jemlje sapo meščanov, ki se v mestni noriji za hip ustavijo, se prepustijo njegovi cvetni čarovniji. Jadikovec cveti dolgo in bujno. Njegova posebnost se skriva v tem, da s cvetjem ne okiti le koncev svojih vej, ampak tudi deblo in najdebelejše veje. Cvetoča drevesa so prav zaradi tega nepopisno lepa in človeka kar zamika, da bi jadikovec posadil v svoj okrasni vrt. Tam bi se s svojimi vijoličnimi cvetovi lepo podal v družbo ostalega cvetočega rastlinja in dodal piko na i spomladanski cvetlični simfoniji.

V cvetje odeto deblo

Poganjanje cvetov iz debel strokovno imenujemo kavliflorija in ni posebnost pri drevesnih vrstah tropskih gozdov. Več kot tisoč različnih olesenelih vrst svoje cvetove in posledično tudi plodove požene kar iz debla in debelih vej, toda nam se zdi tovrstno cvetenje nadvse nenavadno. Naše domače vrste običajno cvetijo na mladih poganjkih in prav tam se obesijo tudi njihovi plodovi.

Če bi želeli kaj jadikovčevega spraviti na svoj krožnik, nam ni treba čakati na jesen in njegove plodove. Nekoč so jedem dodajali cvetove jadikovca – predvsem zato, ker so prijetno sladko-kislega okusa. Tudi cvetni popki lahko služijo kot začimba ali jih vložimo v kis – podobno kot kapre. Jadikovec nam lahko nudi presenetljivo veliko delikatesnih užitkov, če si le upamo stopiti izven okvirjev znanega in poskusiti nekaj novega.

Navadni jadikovec cveti v pravljično lepih vijoličnih odtenkih, ki spominjajo na barvo fuksij ali španskega bezga. Cvetovi so dolgi do 2 cm in združeni v kratke grozde visijo z drevesa. V okrasnih drevesnicah je mogoče kupiti tudi jadikovce, ki cvetijo v svetlo rožnatih odtenkih, zamolklo vijoličnih ali celo belih barvah.

Ko se najlepši okras jadikovca osuje, z vej poženejo listi okroglaste oblike, dno listne ploskve je značilno ledvičasto oblikovano. Pogosto se spodnja dva dela listne ploskve prekrivata, listni rob pa je povsem gladek. Še posebej mladi listi so okusni in lahko predstavljajo dodatek spomladanskim solatam.

Drevo, ki jadikuje

Navadnemu jadikovcu smo nadeli za drevo precej nenavadno lastnost – jadikovanje. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano, da jadikovanje pomeni tarnanje oz. toženje nad nečim. Le nad čem bi se to drevo lahko pritoževalo?

Nastanek jadikovčevega imena je zavit in poln zmot. Med botaniki se je že 16. stoletju za to drevo uporabljalo ime Drevo iz Judeje in razlog za to je preprost. Osrčje razširjenosti navadnega jadikovca je namreč Judeja – danes skrajno nesrečno in vojnih grozot polno območje. Tam jadikovci rastejo ne le posamično tu in tam, temveč v strnjenih gozdnih sestojih. Naravna razširjenost te drevesne vrste pa sicer sega vse od Irana, Sirije, na zahodu pa do Balkanskega polotoka, kjer so tudi skrajne zahodne meje njegovega areala.

Pri prevajanju imena drevo iz Judeje je zaradi podobnosti z imenom svetopisemskega izdajalca Juda Iškarijota prišlo do neljube zmote. Ni bilo potrebno veliko, da je v glavah ljudi z domišljijo prav hitro nastala legenda o tem, da naj bi Juda Iškariot svoje življenje obesil prav na veje jadikovca. Nesrečno drevo naj bi ob tem krutem dogodku od same žalosti svoje sprva belo cvetje spremenilo v krvave barve, solze pa naj bi začele teči kar iz debla, kar je še danes vidno po cvetovih, ki ženejo iz debla. Veje drevesa so se pod težo izdajalca zvile in skrivile in jadikovci so ostali takšni vse do današnjih dni. Skratka, drevo je žalovalo, tarnalo in jadikovalo in tako se je rodilo njegovo slovensko ime. Jadikovec zaradi povezave z Judo Iškariotom nekateri imenujejo kar judeževec, čeprav ubogo drevo z izdajalcem v resnici nima opraviti veliko.

Drevo nesrečnega imena

Navadni jadikovec ne zraste v pretirano visoko drevo, saj le redko zraste višje od deset metrov. Še največkrat ga lahko vidimo v obliki večjih grmov, ki zadovoljno rastejo v polsenci višjih dreves. Žal jadikovec sovraži šarjenje po svojih koreninah in zelo slabo prenaša presajanje. Da vam bo uspeval, boste torej morali imeti vsaj malce sreče, da boste drevo prepričali, da je na vašem vrtu vredno rasti in cveteti. Tudi v notranjosti Slovenije bi predvsem na toplejših legah lahko računali nanj. Prenese namreč tudi precej nizke zimske temperature – čeprav res, da le za kratek čas. Poleg navadnega sicer obstaja še precej drugih vrst jadikovcev, ki prav tako lepo cvetijo in se odlično obnesejo v vlogi okrasnih dreves. Med najpogosteje sajenimi pri nas je kanadski jadikovec (Cercis canadensis), ki zanesljivo prenese tudi malce bolj ostre zime.

Navadni jadikovec je drevo, ki bi si vsekakor zaslužilo malce manj nesrečno ime. S svojim živahnim cvetenjem spomladi daje vtis drevesa, ki se s svojo bogato življenjsko energijo veseli nove rasti in novega cikla življenja. Na njem ni videti prav nič otožnega in žalostnega – tako kot mu je bilo po čisti nevednosti in nesrečnem naključju v zgodovini pripisano.

Besedilo: Mateja Kišek Vovk