V desetih letih naj bi jih posadili dva milijona. Število čebelarjev in čebeljih družin v Sloveniji raste iz leta v leto, čebelja paša pa ostaja enaka ali se ponekod celo slabša.
Lani sem se zadnji konec tedna v marcu mudil na nekem seminarju v Celju, toda ker sem želel od blizu spremljati in po možnosti tudi sodelovati pri prvi vseslovenski akciji sajenja medovitih rastlin, sem se z organizatorji seminarja dogovoril, da bom dopoldne odsoten, popoldne in naslednji dan pa bom vse zamujeno nadoknadil. In tako se je zgodilo. Ob dogovorjeni uri se nas je na gozdni parceli v bližini zbirnega centra za odpadke v Bukovžlaku zbralo kakšnih 20 prostovoljcev, med njimi kar nekaj družin z otroki. Prisotna sta bila tudi gozdarja domačina in uslužbenec Zavoda za gozdove Slovenije ter predstavnik svetovalne službe Čebelarske zveze Slovenije. Bil pa sem nemalo presenečen, ko sem izvedel, da med prostovoljci ni bilo niti enega čebelarja domačina. Saj smo se vendar zbrali zato, da njihovim čebelam v prihodnosti zagotovimo boljšo pašo. Na začetku so nam gozdarji razložili in tudi praktično pokazali, kako se izkoplje jame, koliko morajo biti drevesca oddaljena drug od drugega, kako globoko jih posadimo in kako jih na koncu zavarujemo pred divjadjo. Tistim, ki smo prišli brez orodja, so ga priskrbeli in tako smo lahko vsi sodelovali ter do dvanajste ure tudi posadili vse sadike. Organizacija je bila odlična, za kar gre vse priznanje gozdarjem, pohvaliti pa moram seveda tudi udeležence, od najmlajših do najstarejših, saj so mnogi prvič v življenju opravljali takšno delo v gozdu.

Skrb za posajena drevesca
Na tem mestu bi želel opozoriti, da s tem, ko smo drevesca posadili, naša naloga še ni končana. Vsaj pet let jih je potrebno občasno obiskovati in preverjati, kaj se z njimi dogaja. Bojim se, da sta lanska vročina in suša marsikje uničili naš trud, če nismo uspeli sadik vsaj nekajkrat dobro zaliti z vodo. Sam imam kar nekaj izkušenj z reševanjem tistih drevesc, ki smo jih lansko pomlad posadili na naši parceli v Šempasu. V Vipavski dolini smo imeli poleti veliko pomanjkanje vode za zalivanje, ker je popolnoma zatajil namakalni sistem iz zajetja Vogršček, na srečo pa sem dal že pred leti izkopati na najnižjem delu zemljišča velik bazen, ki se v jesensko-zimskem času skoraj do roba napolni z deževnico. Kar dvajset let ga nismo uporabljali, lani pa nam je prišel še kako prav. Z vodo iz bazena smo s pomočjo motorne črpalke vsak teden dobro zalili vsa mlada drevesa in tudi posevke na vrtnih gredah, ki bi jih sicer suša in vročina uničili. Vodo smo izkoristili dobesedno do zadnjih kapljic, saj je proti koncu ostalo na dnu bazena samo še blato.
Vsakoletna kontrola posajenih drevesc je potrebna tudi zaradi raznih gozdnih plevelov, predvsem srobota in robide, ki se rada naselita ob naših sadikah, ker na njih iščeta oporo za svojo rast. Previdno jih odstranimo s škarjami ali mačetami, pri tem pa seveda pazimo, da drevesc ne poškodujemo. Kontroliramo zaščitne mreže proti objedanju divjadi. Meni se je že nekajkrat zgodilo, da je razborit srnjak s svojimi rogmi plastično mrežo na kakšnem drevescu dobesedno raztrgal na kosce, ker ga je verjetno jezila. Zdaj uporabljam raje kovinske mreže in tako mi divjad ne more več delati škode.

Čebelarsko društvo Moste-Polje
V nadaljevanju želim predstaviti bralcem naše revije čebelarsko društvo Ljubljana Moste-Polje kot primer odlične prakse pri sajenju medovitih rastlin v letu 2022. Ker je njihova akcija sovpadala z stoletnice ustanovitve društva, so se čebelarji odločili, da bodo v spomin na tisti davni dogodek posadili sto gozdnih dreves na 2500 kvadratnih metrov veliki parceli dveh članov – Staneta in njegovega sina Janeza Šublja. Prej je stal tam borov gozd, ki so ga posekali in nato zemljišče temeljito prekopali z močnim bagrom do globine 60 cm ter izruvali in odstranili štore. Posekana borova debla sta lastnika razžagala v deske in iz njih izdelala letve, s pomočjo katerih so kasneje zavarovali posajena drevesca pred divjadjo. Mesec dni pred sajenjem so povabili na sedež društva dr. Roberta Brusa, profesorja dendrologije, gozdne genetike, žlahtnjenja gozdnega drevja ter gozdnega semenarstva in drevesničarstva na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, ki jim je v svojem izčrpnem predavanju povedal, kako naj se strokovno lotijo projekta, da bo uspešen. Nato so čebelarji pri Zavodu za gozdove naročili 25 dreves pravega kostanja visokih okoli 200 cm, 25 divjih češenj višine okoli 150 cm in 50 gorskih javorov višine 50 cm. Pred sajenjem so korenine vseh stotih drevesc namočili v mešanico preperelega gnoja, zemlje in vode, da so imele rastline izdatno hranilo čim bliže za dober začetek rasti. Ta postopek običajno uporabljajo sadjarji. Samega sajenja se je udeležilo okoli 15 čebelark in čebelarjev. Ker je bila zemlja že prej zrahljana z bagrom, kopanje jam ni zahtevalo kakšnega večjega napora in delo je šlo hitro od rok. Po sajenju so sadike še zaščitili pred divjadjo z borovimi letvami in plastično mrežo. V naslednjih mesecih sta šla oba lastnika nasada večkrat na ogled in videla, da sadike lepo uspevajo, v avgustu pa sta opazila, da so neznanci izkopali in odnesli neznano kam najvišji in najlepši kostanj, tri drevesca pa so se posušila. Verjetno ne zaradi suše, saj so bila tla v globini vse poletje dovolj vlažna.
Želim, da bi bile izkušnje članov čebelarskega društva Ljubljana Moste-Polje v pomoč tudi ostalim čebelarjem po Sloveniji, ker bodo lahko tako vse naslednje akcije sajenja medovitih rastlin še bolj uspešne kot doslej.
Besedilo: Franc Šivic
Fotografije: Franc Šivic in arhiv ČD Ljubljana Moste – Polje