Sredi marca se je narava začela prebujati tudi pod Kamniško-Savinjskimi Alpami. Vrhovi gora so bili še zasneženi, spodaj v Arboretumu Volčji Potok pa so se brsti lesnatih rastlin že napenjali. Še živahneje je bilo prav pri tleh pod drevesi. Tam so se v vsej svoji lepoti razkazovali kronice in žafrani.

Kronice

Kronic je toliko, da jim v parku posvetijo praznik – praznik kronic. Pojavljajo se na štirih območjih in povsod so del naravnega, samoniklega rastlinja, nikjer v Arboretumu niso bile posajene.

Pomladanski veliki zvonček (Leucojum vernum), znan tudi pod imenom kronica ali norica, nas z belimi zvonastimi cvetovi razveseljuje že v prvih pomladnih dneh. Samo steblo rastline je brez listov, le na vrhu je podaljšano v nekaj centimetrov dolg listič. Iz čebulice v tleh raste do pet ozkih listov. Rastlina ima čebulico precej globoko (do 20 cm) v tleh, razmnožuje pa se tako z delitvijo čebulice kot s semeni. Zanimivost v življenju rastline je, da jo oprašujejo čebele in metulji, semena pa raznašajo tudi mravlje. Zanimivo je tudi, da spada v družino narcisevk in red beluševcev. Dobro je vedeti, da je rastlina strupena. Cveti od februarja do aprila. Raste na s hranili bogatih vlažnih apnenčastih tleh, predvsem v listnatih gozdovih ter na vlažnih travnikih. Najbolj ji ustreza polsenca, če so tla zelo mokra, pa uspeva tudi na polnem soncu. Vrsto najdemo po skoraj celotni Sloveniji, od nižine do višjih predelov.

Ima tudi sorodnika, ki je veliko bolj redek in ogrožen. To je poletni veliki zvonček (Leucojum aestivum), ki ga najdemo na močvirnih nižinskih tleh le v nekaterih delih Slovenije. To vrsto razlikujemo od pomladanskega sorodnika po tem, da ima daljše cvetno steblo in liste (do pol metra dolge), manjše in številčnejše cvetove, in cveti kasneje, od maja do junija.

Mokra tla

Zakaj je v naravnem delu Arboretuma Volčji Potok toliko kronic in nič zvončkov? Odgovor je v tleh. Kronice ljubijo mokra in globoka tla ob potokih in povirjih, česar je v Arboretumu dovolj ob Rudniškem potoku. Tla na ravnici ob potoku so pretežni del leta namočena, tako da ni mogoče hoditi po njih, ne da bi si zmočili čevlje. To je všeč kronicam in jelšam. Jelšev gozd je v času rasti in cvetenja kronic še neolistan, zato imajo kronice dovolj svetlobe za svoj razvoj. Ko se jelše olistajo, kronice obtičijo v mraku, kar pa jih ne moti, saj že zaključijo vegetacijo: listi porumenijo, se posušijo in do naslednje pomladi rastlina ždi v čebulici pod zemljo.

Obstaja še en razlog, zakaj je v Arboretumu toliko kronic. Ta razlog se spet skriva v tleh in sicer še malo globlje, pod zemljo, ki se jo da izkopati z lopato. Gre za kamnine. Rudniški potok na svoji poti skozi Hujsko loko naleti na prag iz neprepustnega dolomita in zaradi tega pragu je ravnica plitvo pod površjem zalita z vodo. Geologija oblikuje tudi kemizem vode Rudniškega potoka. Ta se steka iz zaledja, kjer prevladujejo geološko stare, nekarbonatne kamnine in iz valovitega sveta z debelimi plastmi zelo kisle ilovice. Voda zato prenaša malo apnenca; kjer je tudi v tleh malo apnenca, je kronicam še bolj všeč.

Kronica in zvonček

Kronica in zvonček sta si podobna po zunanjosti in po življenjskih pričakovanjih. Obe vrsti imata radi vlažna tla v bližini potokov, sta pa zanimivi zato, ker si zlepa ne delita »iste postelje«. Kjer raste ena, ne raste druga; kjer raste druga, ne raste prva. Mest, kjer rasteta pomešano, je razmeroma malo.

Ekološko sta si vrsti nekoliko različni. Preprosto povedano, lažje je s suhimi čevlji nabrati zvončke kot kronice. V resnici pojav ločenega pojavljanja v naravi ni natančno pojasnjen. Botaniki so ga vzeli na znanje in pravijo, da se vrsti nadomeščata. V strokovnem jeziku se temu reče, da sta kronica in zvončke vikarni vrsti.

Prva na udaru plenilcev

Če si prvi, te takoj opazijo. A ne opazijo te samo tisti, ki te občudujejo in oprašijo, opazijo te tudi tisti, ki ti strežejo po življenju. Če kronica ne želi končati v srninem želodcu, mora govoriti v jeziku, ki ga srna razume. Mora biti ostudnega okusa ali strupena.

Listi kronic so grenkega okusa, a to za njihovo varnost ni dovolj. Vsebujejo rastlinske strupe alkaloide, ki so strupeni za živali in človeka. Prvi je likorin, ki povzroči slabost, bruhanje in drisko, pri hudi zastrupitvi pa še krče, hromitev in odpoved krvotoka. Z njim se varujejo rastlinojedov tudi narcise. Drugi alkaloid je galantamin in ta je v rokah zdravnikov in farmacevtov postal zdravilo. Leta 1951 sta galantamin iz kavkaškega zvončka izolirala in opisala ruska znanstvenika. Sprva so zdravilno snov pridobivali iz rastlin. Danes alkaloid sintetizirajo v farmacevtskih tovarnah svetovnih multinacionalk, zdravila iz njega pa uporabljajo zdravniki za lajšanje Alzheimerjeve bolezni.

Pustimo jih v naravi

Na podlagi direktiv Evropske unije je bila v Sloveniji sprejeta Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah. V prilogi te uredbe je kronica, Leucojum vernum, uvrščena med zavarovane rastlinske vrste.

Kronice imajo poseben varstveni režim. Ne sme se jih izkopavati in odnašati iz narave, kar velja za njihove čebulice in plodove. Sme se pa nabrati šopek za osebno uporabo. Ta šopek je v uredbi opredeljen presenetljivo natančno: to je število rastlin, ki jih lahko oseba drži med palcem in kazalcem. V Arboretumu Volčji Potok pa velja tako imenovani arboretski red, ki prepoveduje nabiranje vseh cvetlic, vključno s kronicami.

Uredba je bila sprejeta leta 2004, ko je Evropska unija v svojo zvezo priključila Republiko Slovenijo. Uredba pred izkopavanjem v naravi ščititi tudi navadne zvončke (Galanthus nivalis). Zanimivo je, da so v svetovnem merilu zvončki celo bolj zavarovani kot kronice, saj so vsi pripadniki rodu Galanthus uvrščeni med varovane vrste Konvencije CITES (Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami).

Glavni namen zavarovanje je, da se prepreči izkopavanje v naravi in nenadzorovano mednarodno trgovanje s čebulicami. Tako kronice kot zvončki so priljubljene vrtne rastline. Slovenija je bogato obdarjena z rastlinskimi vrstami in kar je pri nas pogosto in vsakdanje, v tujini ni pogosto ali v naravi sploh ne raste. Varovanje kronic in zvončkov zato ni čudaštvo, temveč ščitenje tudi naših divjih rastišč pred plenjenjem pohlepnih trgovcev z rastlinami. V mednarodno trgovino smejo samo čebulice, ki so bile dokazano vzgojene na poljih.

Pomladanski žafran

Žafran je trajnica, ki je prilagojena specifičnim razmeram, zato ima vmesno stopnjo dormance (mirovanja), ko preživi le v obliki gomolja, ki je običajno bolj sploščen.

Žafran – slovenska beseda izvira iz arabske zafaran ali tudi zafran, kar v arabščini pomeni rumeno. Tudi Angleži so besedo samo privzeli – saffron, prav tako večji del drugih evropskih, azijskih in afriških jezikov, kar kaže na pomembnost surovine in na povezanost tedaj znanega sveta. Slovenski pregovor ‘drag kot žafran’ izvira iz dejstva, da so za 1 kilogram droge potrebovali od 150.000 do 200.000 ali še več cvetov pravega žafrana (Crocus sativ

Us). Doma je v Iranu, Kašmirju in Mali Aziji, je lila barve in je ena izmed jeseni cvetočih vrst. V cvetovih so nabirali samo  rdeče-rumeno-oranžno obarvane brazde. To dragoceno drogo so uporabljali kot barvilo (jedi in oblačil), začimbo, dišavo, ki je slovela tudi kot močan afrodiziak. Poznali in pridelovali so jo že v starem veku.

Trajnica in enoletnica

Čeprav je rastlina trajnica, je gomolj pri naših žafranih le enoleten, saj se vsako leto nad njim tvori nov, ki začne nastajati v času cvetenja in nato dozori v času, ko rastlinja plodi in preden se jih listi posušijo. Za razliko od nekaterih drugih gomoljnic je tako rastlina bolj enoletnica kot trajnica. Ker pa se novi gomolj razvije preden stari presahne, je tako kljub vsemu vsaj na videz prava trajnica. Gomolj obdaja plašč – tunika, ki je tudi razločevalni znak med posameznimi vrstami. Tudi plašč se tvori vsako leto na novo. V Sloveniji rastejo pomladanski žafran (C. vernus), beli žafran ali nunka (C. vernus subsp. albiflorus), ki je manjši od prvega in prav tako cveti spomladi. Progasti žafran (C. reticulatus) je modro vijolično progast, weldenov žafran in dvocvetni žafran.

Čas cvetenja žafranov v Sloveniji je zelo raznolik. Načeloma so žafrani pri nas marčevske rastline. Takrat običajno najprej zacvetijo. Seveda pa se čas cvetenja glede na nadmorsko višini zelo spreminja. Na nekaterih srednjegorskih travnikih cvetijo še prve dni maja, više pa še maja in do konca junija, odvisno od tega, kakšna je bila zima. Če v višjih predelih žafran zacveti ob snegu ali takoj, ko se ta na robu začne taliti, pa v nižini pomladanski žafran ob snegu ali na snežnih zaplatah ne cveti. Tam je zanj tedaj še prehladno. Vedno počaka na toplo marčevsko sonce, če pa je dovolj toplo, lahko zacveti že prej. V višjih predelih pa ga dobimo ob snegu ali celo rine izpod njega.

Cvetni pospešek

Čeprav so gomolji žafranov v naravi zelo globoko, jih na vrtu lahko sadimo zelo plitvo, tik pod travno rušo. Kasneje se gomolji sami s koreninami potegnejo globlje v tla. V lončkih so žafrani zanimivi le kot zelo zgodaj cvetoči šopki, ki pa morajo biti pravilno oskrbovani (siljeni). Ko odcvetijo, je najbolje, da jih skupaj z lončki zakopljemo na vrt v senčnejši del, da se tvorijo novi gomolji. Tam ostanejo čez poletje, kjer jih ni treba dodatno zalivati, in tako preživijo do zime. Pozno jeseni lončke postavimo na toplejša mesta na vrtu, jih ponovno z lončki vglobimo v zemlja in tam počakajo do sredine ali konca decembra. Takrat lahko kakega, če tla niso zmrznjena, damo v svetel, a hladnejši prostor in nato postopno v toplejše. Sprva lončke samo vlažimo, potem ko se začne razvoj, pa malo bolj pogosto in izdatneje vlažimo. Tako lahko žafran silimo k zgodnejšemu cvetenju. A v stanovanju rastline hitro odcvetijo. Bolj kot so v hladnem, dalj časa cvetijo, a temu primerno tudi kasneje zacvetijo.

Nepozebnik

V tem času so v polnem razcvetu tudi nekatere grmovnice, in sicer rumeni dren, bodnantska brogovita in nepozebnik. Rod nepozebnikov (Hamamelis) je z enim zastopnikom razširjen po Severni Ameriki (H. virginiana), nekaj drugih pa uspeva na Japonskem in Kitajskem (H. japonica). Vsi spadajo med listopadne in velike grmovnice. Virginiana ima manjše cvetove, ki se odpirajo že jeseni, vzhodni pa imajo večje cvetove in cvetijo pozneje, pozimi ali zgodaj spomladi. Danes so za okrasne vrtove na voljo križanci Hamamelis x intermedia in njihove sorte.

Slovenska žlahtniteljica

V naše kraje so nepozebniki prišli precej pozno, med zadnjimi tujimi vrtnimi rastlinami. Ni znano, da bi jih kdo imel že pred drugo svetovno vojno. Do danes so se kar lepo uveljavili, dobite jih v vsaki drevesnici. Pospešeno so se pri nas uveljavili, ko je v na novo nastajajočem arboretumu v Belgiji začela delati naša rojakinja Jelena de Belder – Kovačič. Uvrstila se je med tiste žlahtnitelje rastlin, ki so obogatili izbor nepozebnikov, in sicer s pomočjo bogate zakladnice naključnih križancev v zapuščeni drevesnici blizu Antwerpna, kamor so iz Japonske prišli leta 1912, po prvi svetovni dendrološki razstavi. Poleg večjega števila odbrancev, ki so pokazali večjo kakovost, sta se najbolj ohranila dva, in sicer Jelena, ki cveti bakreno rdeče, in Diane z rumenimi cvetovi. Drugod so in še vedno nastajajo nove sorte, tako da jih je danes že lepo število.

 Nepozebnik ima še eno slovensko ime, in sicer čarobni oreškar. Na njem je zares nekaj čarobnega. Najprej je čarobna oblika cvetov: sestavljeni so iz štirih zakrivljenih jermenastih venčnih listov. Tudi plodovi so svojevrstni Najpomembnejše pa je zimsko cvetenje.

Nepozebnik se razraste bolj v širino. Če ni prostora, ga s škarjami in žagico ohranjamo v primernih merah. Raste naj na soncu. Tudi to bo pripomoglo k temu, da se ne bo preveč razširil. Samo nepozebnik ohranja cvetove tudi tedaj, ko je sneg in mraz.

Besedilo in fotografije: Marjetka Hrovatin

Vir: Arboretum Volčji Potok, Žafrani v Slo. (J. Bavcon)