Skupina se je razvila še pred prvimi čebelami, zato se je prilagodila za opraševanje s pomočjo hroščev. Njihovi cvetovi so še vedno precej izvorni in so skriti v ovršne liste. Cvet še ni razdeljen na čašne (navadno so zeleni) in barvite venčne liste, čeprav to prav nič ne zmanjšuje njihove lepote.

Kljub njihovi starodavnosti se je do danes ohranilo precej predstavnikov tega rodu.

Magnolije so tako precej velika skupina dreves, ki obsega okrog 210 vrst. Prvič so jih opisali na Martiniku, kjer je vrsto leta 1703 odkril Charles Plumier in jo poimenoval po svojem učitelju Pierru Magnolu. Slednji je pomembno vplival na botaniko, saj je postavil temelje sodobnega pojmovanja botanične taksonomije. Zanimivo pa je, da so se magnolije geografsko ohranile na dveh povsem ločenih območjih; tako lahko najdemo skupino s številnimi ameriškimi predstavniki in skupino, ki izvira iz vzhodne Azije.

Pomladni cvetovi
V Evropi se na okrasnih vrtovih pojavljajo predvsem predstavniki azijske skupine magnolij. Magnolije, ki izvirajo iz Azije, zacvetijo že v pomladnem času, še preden se na drevesih pojavijo listi. Najpogosteje lahko občudujemo zvezdasto (M. stellata) in soulangejevo (M. x soulangeana) magnolijo.

Zvezdasta magnolija je počasi rastoča vrsta, ki ne bo zrasla višje od treh metrov. Izvira iz Japonske in zacveti zelo zgodaj spomladi, ko nas razveseli s kopico zvezdasto oblikovanih cvetov, po katerih je vrsta dobila tudi ime.

Pri naravni obliki so cvetovi popolnoma beli, vendar so gojitelji s križanjem s kobuši magnolijo (M. kobus) vzgojili tudi rožnato cvetočo obliko tj. križanca M. x loebneri. Z rožnatimi zvezdastimi cvetovi pa se ponaša tudi sorta zvezdaste magnolije ’Jane Platt’, ki je pogosto označena kot ena izmed najlepših rožnato cvetočih magnolij. Soulangejeva magnolija je prav tako križanec, ki ga je že pred več kot 100 leti s križanjem vrst M. lilliflora in M. denudata vzgojil Étienne Soulange Bodin. Za soulangejevo magnolijo so značilni veliki cvetovi, ki lahko dosežejo tudi do 25 cm premera. S staranjem se lepo razprejo in pokažejo belkasto obarvano notranjost, ki tvori živahen kontrast pri sortah z rožnato ali škrlatno obarvanimi cvetovi. Za izrazit dvobarven učinek izberite sorto ’Lennei’ ali ’Star Wars’, ki poženeta izrazito temno rožnate cvetove.

Nekoliko redkeje na vrtovih srečamo sieboldovo magnolijo (M. sieboldii). Sieboldova magnolija je doma na skrajnem vzhodu Azije in zraste v srednje visoko drevo. Za razliko od številnih magnolij, ki zacvetijo spomladi, se pri sieboldovi magnolije cvetovi odprejo šele na začetku poletja.

Do deset cm široki cvetovi so nekoliko povešavi in skrivajo škrlatne prašnike, ki popestrijo belkaste cvetove.

Magnolije cvetijo tudi poleti
Med poleti cvetočimi predstavniki najdemo pri nas še velecvetno magnolijo (M. grandiflora). Velecvetna magnolija spada med vrste, ki izvirajo iz Severne Amerike, kjer so jo pogosto tudi gojili zaradi kakovostnega lesa. Zraste lahko v več kot 30 metrov visoko drevo, ki ga prekrivajo temni zimzeleni listi. Ti so odlično ozadje za njene velike bele cvetove. Zaradi toploljubnosti je velecvetna magnolija pri nas primerna predvsem za toplejše dele Primorske. Za hladnejša območja je boljša izbira njena sorta ’Edith Bogue’, ki lahko prenese temperature celo do -20 °C.

Magnolije iz Severne Amerike

Iz Severne Amerike izvira tudi virginska magnolija (M. virginiana). V primerjavi z botanično vrsto je za vrtove bolj uporabna sorta ’Ice Crystal’, ki je nekoliko nižja in zraste do 5 metrov višine. V poletnem času bo vrt okrasila s svojimi velikim belimi cvetovi in njihovo prijetno aromo. V toplejših predelih podobno kot velecvetna magnolija ohrani svoje liste čez vso sezono, medtem ko je v hladnejšem podnebju listopadna. Virginska magnolija je bila prva vrsta, ki so jo začeli v Evropi gojiti v okrasne namene, vendar jo je kasneje zasenčila velecvetna magnolija.

V parkih lahko opazimo tudi vrsto M. acuminata, ki je ena izmed največjih severnoameriških vrst. Zacveti z nekoliko slabše opaznimi rumeno zelenimi cvetovi. Precej bolj opazni pa so cvetovi njenega križanca z vrsto M. denutata tj. sorta ’Elizabeth’, ki jo ljubitelji smatrajo za najlepšo rumenocvetno obliko magnolije.

Tudi manjši predstavniki
Nikakor pa niso vse magnolije ogromna drevesa, saj med njimi najdemo tudi pritlikavo magnolijo (M. nana), ki ne zraste več kot do metra višine. Gojitelji so vzgojili tudi nekaj predstavnikov, ki zrastejo v nekoliko nižja drevesa in so tako primerni tudi za manjše vrtove. Odličen primer je sorta ’Ann’, ki je počasi rastoča in zraste le 3 m visoko. Nekoliko višja in tudi nekoliko zgodnejša je sorta ’Genie’. Ima izredno temne cvetove, podobne tulipanom. Soulangejeve magnolije lahko dosežejo do 7 m višine, vendar so posamezne sorte primerne tudi za manjše vrtove. Sorta ’Lilliputian’ ima nežne rožnato bele cvetove in je visoka le dobre 3 metre. Za manjše vrtove sta primerni tudi že omenjeni zvezdasta in loebnerjeva magnolija.

Magnolije so enkratna drevesa, ki ne potrebujejo veliko oskrbe in same od sebe oblikujejo lepo krošnjo. Ne le, da ne potrebujejo oskrbe, našo nedejavnost bodo še nagradile s svojimi čudovitimi cvetovi.

Besedilo in fotografije: Matevž Likar