Ko se pomlad prevesi v drugo polovico, začne na naših suhih travnikih cveteti divje rastoča orhideja, čebeljeliko mačje uho (Ophrys apifera). Kukavičevka zacveti zadnja med enajstimi vrstami mačjih ušes (Ophrys), ki uspevajo v Sloveniji. Po mnenju mnogih je tudi najlepša in predvsem zaradi številnih različkov tudi zelo zanimiva.

Čebeljeliko mačje uho je mediteranska vrsta in uspeva raztreseno po vsej Sloveniji. Najdemo jo na zmerno suhih travnikih in svetlih gozdovih, predvsem na apnenčastih tleh z malo dušikovih spojin. Orhideja ima visoko čvrsto steblo, olistano s suličastimi listi. Rahlocvetno raztegnjeno socvetje ima do deset cvetov. Zunanji cvetni listi so beli ali rožnati in zavihani nazaj. Jezičasta notranja cvetna lista sta ozka, majhna in obarvana zeleno. Temno rjava medena ustna je trikrpa, stranski krpi sta po zunanji strani dlakavi. Zaplata na medeni ustni ima obliko črke U in je obrobljena belo ali rumeno.

Poseben odnos z opraševalci

Barvni vzorci in oblike cvetov so pri čebeljelikem mačjem ušesu namenjeni predvsem privabljanju opraševalcev. Za razliko od drugih cvetočih rastlin, ki jih žuželke obiskujejo zaradi vonja in medičine, se je med mačjim ušesom in njegovimi opraševalci razvil prav poseben odnos. Cvet, predvsem medena ustna, s svojo obliko in barvnim vzorcem posnema samico žuželke. Ta podobnost je vsaj v očeh samcev tolikšna, da se v resnici poskušajo pariti s cvetom mačjega ušesa, a opeharjeni za potomstvo in za medičino, iz cveta odnesejo le skupke peloda, ki se jim prilepi na telo. S tem pelodom ob obisku naslednjega mačjega ušesa opravijo oprašitev.

Razlike v obliki medene ustne

Na nahajališčih, kjer čebeljeliko mačje uho uspeva v večjem številu, se sicer redko pojavijo tudi različki, ki se predvsem po obliki medene ustne razlikujejo od tipične vrste Ophrys apifera. Posebno zanimivo je mačje uho, ki je dobilo ime po slikarju Trollu. Orhidejo je narisal v 18. stoletju pri starem gradu Wülflingen pri Winterhuru v Švici. Po njegovi risbi je botanik Hegetschweiler leta 1840 mačje uho opisal in mu dal ime po slikarju (Ophrys apifera var. trolii). Pri nas ta rastlina sicer posamično uspeva v slovenskem delu Istre. Italijanski botaniki so leta 1997 v dolini reke Tilment v Furlaniji-Julijski krajini popisali mačje uho in ga poimenovali po njenem antičnem imenu Tilaventum. Leta 2022 je bil ta različek čebeljelikega mačjega ušesa (Ophrys apifera var. tilaventina) popisan tudi na dveh rastiščih v Beli krajini, kar je bilo svojevrstno presenečenje. Na suhih travnikih se v številčno večjih sestojih pojavijo tudi čebeljelika mačja ušesa s pomanjkanjem klorofila, kar daje orhideji prav posebno rumenkasto barvo medene ustne, medtem ko cvetni listi ostanejo beli.

Poleg zgoraj naštetih so v Sloveniji poznani še naslednji različki čebeljelikega mačjega ušesa: Ophrys apifera var. bicolor, O. apifera var. fulvofusca, O. apifera var. fruburgensis in O. apifera var. curviflora.

Čebeljeliko mačje uho in tudi vsi njegovi različki so pri nas ogroženi. Spreminjanje rabe travnikov, prezgodnja košnja in pretirano gnojenje so vzroki, da je vrsta v upadanju, zato so vsa mačja ušesa v Sloveniji zavarovana. Tudi v Rdečem seznamu ogroženih rastlinskih vrst so mačja ušesa obravnavana kot ranljive vrste naše flore.

Besedilo in fotografije: Branko Dolinar