Cvetni prah je beljakovinska komponenta hrane, brez katere se ne bi mogla razvijati zalega, voda pa služi za redčenje hrane in v poletnem času za ohlajevanje panja.

Prva hrana za ličinke
Cvetni prah ali pelod je torej nujno potreben za obstoj čebelje družine. Običajno ga naberejo čebele nekaj že jeseni, na primer na bršljanu, in ga shranijo v celice, kjer potem čaka do tistega trenutka, ko začne matica nekako v drugi polovici januarja leči prva jajčeca. Zunaj je morda še sneg in tudi temperature so še pod lediščem, toda čebele slutijo, da se dan daljša in da je v panjih napočil čas za začetek novega življenja. Mlade čebele takrat poiščejo celice s vskladiščenim cvetnim prahom, ga prežvečijo, pomešajo z medom in z njim začnejo hraniti svoje ličinke. Ker so to izredno nežna in občutljiva bitja, se ob pojavu prve zalege dvigne temperatura v sredini gnezda od prvotnih 18 ⁰C na okoli 35 ⁰C ter in ostane pri tej vrednosti vse do pozne jeseni, ko matica preneha leči jajčeca. Ko pa se tudi zunanje temperature povzpnejo nad 10 ⁰C, čebele ob sončnem vremenu zapustijo panje, v zraku nekje nad čebelnjakom izpraznijo svoja črevesca in že začnejo stikati po bližnji okolici za prvimi ponudniki cvetnega prahu. To je pri nas leska, ki ji sledijo črni teloh, jelše, trepetlika, spomladanska resa, zvončki in vrbe.

Cvetni prah in zdravilne lastnosti

Toda cvetni prah ni samo popolna beljakovinska in z vitamini, nenasičenimi maščobnimi kislinami, minerali, encimi ter s protimikrobnimi snovmi obogatena hrana za čebele, ampak tudi odličen naraven prehranski dodatek za ljudi.

Že 30 gramov peloda popolnoma zadostuje za pokrivanje dnevne potrebe po esencialnih maščobnih kislinah pri odraslem človeku.

To so tiste maščobne kisline, ki jih naše telo ne more samo proizvesti iz drugih hranil, temveč jih mora dobiti nekje od zunaj. Cvetni prah se od rastline do rastline razlikuje po okusu, vonju, barvi, velikosti zrnc in tudi po zdravilnih lastnosti. Tako poroča znani francoski raziskovalec peloda Patrice Percie du Sert v svoji znani knjigi Ces pollen qui nous soignent (Pelod skrbi za naše zdravje), kako je z rednim vsakodnevnim uživanjem vrbovega cvetnega prahu v enem tednu premagal nevarno vnetje pljuč, ko mu niso mogli več pomagati antibiotiki. To se je zgodilo pred leti marca. V času cvetenja vrb ob bližnjem potoku je imel tik ob svoji hiši nekaj naseljenih čebeljih panjev z nameščenimi osmukalniki za cvetni prah. Ves teden je bilo lepo sončno vreme in čebele so nosile z bližnjih cvetočih grmov vrb kakor leča velike rumene kepice tega dragocenega pridelka. Približno polovico so ga uspele prek osmukalnih mrežic pretihotapiti v panje, druga polovica pa je odpadla z nožic in končala v predalčkih pod mrežicami. Zvečer je predalčke izpraznil, v vsakem je bilo kakšnih 50 gramov sladkega, prijetno dišečega peloda zlato rumene barve, in celotno količino z velikim apetitom pojedel. To je ponavljal do konca tedna, ko je vročina nenadoma popustila; spet se je počutil krepkega in popolno zdravega. Ta dogodek ga je prepričal, da ima svež cvetni prah zdravilne lastnosti, zato je svoje življenje posvetil in ga še danes posveča pridelovanju in proučevanju zdravilnih lastnosti tega dragocenega čebeljega pridelka, piše strokovne članke in predava o svojih raziskavah ter izkušnjah po vsem svetu.

Grudice peloda

Novi slovenski osmukalniki

Za razliko od Francije je Slovenija, kar zadeva onesnaženost okolja, veliko bolj čista in zato primernejša za pridobivanje cvetnega prahu. Žal te naravne danosti slovenski čebelarji ne izkoriščamo dovolj, vzrokov za takšno stanje pa je več.

Naši potrošniki še premalo poznajo blagodejen učinek peloda na naše telo in ga zato ne kupujejo v takšnih količinah kot prebivalci zahodnoevropskih dežel, mnogi čebelarji v bolj odmaknjenih predelih Slovenije pa nimajo pravega tržišča in tudi dobrih osmukalnikov doslej ni bilo na voljo.

Osmukač

Morda se bo zdaj glede slednjih vendarle premaknilo na bolje, ker smo končno dobili domačega proizvajalca plastične naprave za smukanje cvetnega prahu. Doslej so prevladovali leseni osmukalniki, ki pa imajo to slabo lastnost, da predalčki, v katere padajo zrnca peloda, zaradi zračne vlage zelo radi plesnijo, plesen pa je največji sovražnik tega občutljivega čebeljega pridelka. Tudi vsakodnevno čiščenje lesenih predalčkov ni dovolj, ker se plesen pogosto zaje v les in jo je skoraj nemogoče od tam odstraniti. Pri plastičnih osmukalnikih do teh težav ne prihaja, ker jih z lahkoto umijemo. Doslej smo imeli na voljo samo plastične osmukalnike iz uvoza, ki so bili cenovno sicer ugodni, toda narejeni iz pretankih elementov in verjetno tudi iz slabše plastike, saj so se v poletni vročini pogosto krivili. Čebele so iznajdljive in so takšne napake dobro izkoriščale ter prinašale cvetni prah v panj namesto prek osmukalnih mrežic skozi razne reže ob osmukalnikih, kar je seveda občutno zmanjševalo pridelek. Čebelar Roman Kogelnik iz okolice Mežice na Koroškem je dolgo časa preizkušal tako lesene kakor tudi plastične in ugotavljal, da noben, ki ga je mogoče kupiti na slovenskem tržišču, ne zagotavlja optimalnih pogojev smukanja. Zato je po svoji zamisli izdelal najprej prototip lesenega osmukalnika, ko pa se je soočil s problemom plesni v predalčkih, se ja odločil, da začne delati plastične. To zanj ni predstavljalo težav, saj ni samo dober čebelar, ampak tudi odličen plastičar, kar vsekakor zagotavlja kakovost izdelka tako v pogledu delovanja kakor kakovosti uporabljenega materiala.

Slovenski čebelarji smo lahko veseli, da imamo končno svoj domač plastični osmukalnik, s katerim bomo dosegali višje pridelke in ki bodo tudi varnejši za potrošnike.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic