Odličen razvoj čebeljih družin v aprilu, ki ga je omogočilo bogato cvetenje sadnega drevja, predvsem domačih in divjih češenj ter regrata, nas dodatno navdaja z optimizmom.

V tem mesecu imajo čebele v Sloveniji na voljo najbolj pestro ponudbo pašnih virov. Že v prvih dneh junija zacveti velikolistna lipa, njej sledi malolistna, v zadnji tretjini meseca pa v nekaterih zahodnih krajih države, predvsem na Goriškem, še srebrna lipa. Ta pri nas ni domorodna kot na Hrvaškem ali v Srbiji, ampak je bila prinesena iz Italije med obema svetovnima vojnama.

Henryeva lipa

Škoda, da nimamo še četrte vrste – henryjeve lipe, ki cveti v avgustu in septembru. Znanka čebelarka iz Berlina mi je povedala, da je med iz njenih panjev mešanega izvora, vendar pa prevladuje v njem lipa. V tamkajšnjih parkih, drevoredih in v zasebnih vrtovih je veliko lip, med njimi tudi henryjevih. Cvetijo v poznem poletju, torej v času, ko se rojevajo dolgo živeče zimske čebele in v naravi skoraj ni več drugih pomembnejših pašnih virov. Medičina in cvetni prah z omenjene lipe vzpodbudita matice, da bolj intenzivno ležejo jajčeca, čebelje družine se pomladijo, kar je pogoj za dobro prezimovanje. Podobno vlogo je nekdaj pri nas imela ajda.

Cvetoča veja srebrne lipe

Medenje smreke

Junij je tudi mesec medenja smreke. Za čebelarstvo sta na tej drevesni vrsti gospodarsko pomembna predvsem kaparja, in sicer veliki smrekov kapar ali velika lekanija (Physokermes piceae) in mali smrekov kapar ali mala lekanija (Physokermes hemicryphus). Prvi se lahko pojavi že v začetku maja v nižinah. Letos sem pregledoval smreke v okolici Ljubljane, vendar ga nisem našel. Zanimivo je, da predstavlja medenje na smreki najpomembnejšo pašo za čebelarje na avstrijskem Koroškem, toda za velike donose smrekovega medu ne pripisujejo zaslug velikemu kaparju, ampak malemu. Avstrijska raziskovalka dr. Annemari Fossel je bila že pred več desetletji mnenja, da je vzrok sadno drevje, ki cveti v začetku maja in s svojim vonjem privablja čebele in jih tako odvrača od paše ne smreki, pa tudi čebelne družine takrat še niso dovolj razvite, da bi lahko zgodnjo gozdno pašo v celoti izkoristile. Mali kapar se razvije tri do štiri tedne za velikim in izloča mano konec maja ali v začetku junija. Medenje začne najprej v nižinah in se nato pomika v višje lege. Na vsakih sto metrov nadmorske višine kasni za dva do tri dni in se lahko v planinskih predelih zavleče do sredine julija. Čebelja družina v ugodnem vremenu nabere do trideset kilogramov rdečerjavega dehtečega smrekovca. To so dobro vedeli že gorenjski in koroški čebelarji pred več kot sto leti in so na ramah nosili svoje kranjiče z nižinskih leg, kjer so pašni viri presahnili, v višinske predele, kjer je smreka komaj začela mediti.

Pravi kostanj

Pravi kostanj

Sredi junija obelijo krošnje pravega kostanja. To drevesno vrsto najdemo skoraj po vsej Sloveniji z izjemo Koroške, a najbolje uspeva na kislih tleh in do nadmorske višine osemsto metrov. V prvih dneh cvetenja še ne medi, pač pa nudi čebelam obilo zelo kakovostnega cvetnega cvetnega prahu temno rumene do zelenorumene barve. Včasih ga čebele naberejo toliko, da skoraj blokirajo matico pri zaleganju. Vendar je shranjen kostanjev cvetni prah zelo koristen za razvoj čebel v juliju, ko je narava s ponudbo te beljakovinske hrane že dokaj skopa. Medenje na kostanju lahko traja od 3 do 4 tedne. V najboljših razmerah lahko čebelja družina na kostanju nabere do 25 kg medičine, največji dnevni donosi pa so lahko do 4 kg na panj. Medenje lipe in kostanja se običajno zavleče do sredine julija, ko zaradi poletne vročine in suše presahnejo vsi drugi pašni viri.

Čebele zapolnijo vse prazne celice s cvetnim prahom kostanja.

Jelka ali hoja

Izjemo predstavlja v nekaterih letih jelka ali hoja. Izrazito dobre hojeve letine so sicer redke, vendar bolj izdatne kakor na katerikoli drugi drevesni vrsti. Lansko leto je medenje hoje v večini gozdnih sestojev popolnoma odpovedalo z izjemo nekaterih delov Kočevske in Notranjske. Rekordni donos 50 kilogramov je v juliju in avgustu zabeležila kontrolna tehtnica v Blatni dolini na zahodnem delu Snežnika, s 30 kilogrami pa ji je sledila tehtnica na Javornikih. Mnogi čebelarji so prepozno izvedeli za medenja in ko so tja želeli pripeljati svoje čebelje družine, so bila vsa stojišča že zasedena. Kako se v bodoče izogniti takšnim težavam? Že v juniju moramo začeti opazovati hoje v tistih gozdovih, kamor običajno vozimo svoje panje na pašo, in se učiti prepoznavati povzročitelje medenja. Na osnovi štetja zelenih hojevih ušic, ki so najpomembnejše za nastanek mane in jih dobimo na beli podlagi s pomočjo otresanja vej, lahko vsaj približno ocenimo, kje se bo v prihodnjih dveh mesecih pojavilo medenje. Kogar od naših bralcev ta način prognoze paše na hoji zanima, predlagam, da se udeleži ene od delavnic o gozdnem medenju, ki jih po različnih krajih vsako leto organizira Čebelarska zveza Slovenije. Podatki o točnih lokaciji delavnic bodo objavljeni v junijski reviji Slovenski čebelar in na spletnem portalu naše osrednje čebelarske organizacije.

Franc Šivic